Morala in moralizem

Tokrat naslavljamo temo, sorodno zadnji Poliziki. Če se je ta osredotočala na analizo religije kot take, se bomo tokrat osredotočili na vprašanje morale. To vprašanje je tesno povezano z religijo, saj je pri moralnih predpisih velikokrat prisotna logična napaka sklicevanja na avtoriteto; natančneje, na religijo in na nadnaravne sile. Takšen primer je prikazovanje krščanske morale in zapovedi kot izraz božje volje; dodaten primer iz hinduizma je legitimiranje kastnega sistema kot sestavnega dela smrti in ponovnih rojstev oziroma karme in reinkarnacije.

 

Morala ni omejena le na religijski kontekst, ampak se jo lahko argumentira tudi z drugačnimi pristopi. Takšen primer je morala, ki izhaja iz razsvetljenske filozofije in za središče svojega delovanja vzame svobodnega posameznika. Po tem sistemu je na primer nemoralno omejevati politično svobodo posameznika. Morala lahko ima nasprotno tudi subjektivni izvor, kot na primer ljubezen do sočloveka; iz tega vidika so nemoralna tista dejanja, ki povzročajo trpljenje sočloveku.

 

Že pri tako omejenem naboru primerov postane razvidno, da lahko moralna vodila oziroma etika narekujejo opazno različna izhodišča in zahteve; temu primerno imajo te več možnih argumentacij. Ta opazka bo pomembna v nadaljevanju pri obravnavanju same morale.

 

A pred tem je treba izpostaviti razliko med moralo in moralizmom. Morala postavlja odgovor na vprašanje, katera dejanja, včasih pa tudi misli in namere, so pravilne oziroma moralne, katere pa napačne oziroma nemoralne. Filozofska veja, ki se ukvarja z vprašanjem morale in njeno argumentacijo, je etika. Moralizem je nasprotno politična pozicija, ki svoja stališča gradi na moralni drži. Začeli bomo v obratnem vrstnem redu: najprej se bomo posvetili kritiki moralizma, nato pa morale kot take.

 

Edina pozitivna lastnost moralizma kot politične pozicije je priznavanje nepopolnosti obstoječe družbe. To pozitivno lastnost pa žal preglasi najbolj osnovni in ključni problem moralizma. Ta se obravnavane problematike, pa naj bo ta kakršnakoli, ne loti z analizo objektivnih okoliščin, ki so vodile do nastalega problema. Tako mu tudi ne uspe uvideti sistemskih razsežnosti problema, ki so navsezadnje tudi njegov izvor. Moralizem nasprotno problem vidi v napačnih posameznikih, ki so takšni bodisi zaradi nevednosti bodisi iz osebne zlobe. Problem tako ni v sistemskih strukturah, rešitev pa temu primerno ne v zrušitvi starega reda in postavitvi novega na njegovih ruševinah. Nasprotno je pri moralizmu problem v posameznikih, rešitev pa izhaja iz njihovega razsvetljenja; to je bodisi dvig iz nevednosti bodisi rešitve pred njim samim, pred njegovo "zlobno človeško naravo".

 

Ponazorimo povedano na nekaj primerih. Začnimo z vprašanjem izkoriščanja. Ob znanstveni analizi družbe na osnovi historičnega materializma pridemo do zaključka, da izkoriščanje delavcev ni omejeno na izolirane primere, ampak se nasprotno dovolj velikokrat ponavljajo in imajo dovolj skupnih značilnosti, da lahko govorimo edinole o sistematskemu družbenemu problemu. Do te točke ni nujno, da marksisti sploh pridemo v konflikt z moralisti; pridemo pa neizbežno v konflikt v obrazložitvi odkritij.

 

Izkoriščanje ni stvar zlobe posameznih izkoriščevalcev; ti lahko sicer tudi osebno uživajo v teptanju podrejenih, a to nikakor ni pogoj, da jih izkoriščajo. Najbolj tipičen primer je velikokrat romantično opevani mali kapitalist, katerega največji adut nasproti velikemu kapitalu je večje izkoriščanje delovne sile; najbolj očitni primeri takšnega izkoriščanja so nižje mezde, višja intenzivnost dela in daljši delovni dan, pa tudi več delovnih dni. Odpuščanje v času krize ravno tako ni stvar osebnega poželenja kapitalista, ampak to stori v odgovor na pritiske trga, torej drugih kapitalistov, ki se soočajo z enako situacijo. A kar je še bolj pomembno: brez izkoriščanja, s tem pa presežne vrednosti, je v kapitalizmu profit na nivoju celotne družbe nemogoč. Odtujitev in prisvojitev delavčevega produkta oziroma izkoriščanje delovne sile je tako mehanizem, brez katerega kapitalizem ne bi mogel funkcionirati. Ali kapitalist pri tem tudi osebno uživa, je do problema indifirenten ali toči solze, bodisi krokodilje bodisi dejanske, je pri tem povsem nepomembno; njegov razredni položaj se ne spreminja glede na to, kako ga pojmuje.

 

Podobno velja za vojne kot posledice kapitalističnega imperializma. Do teh vojn ne pride, ker so voditelji držav znoreli ali ker so "veliki otroci"; nasprotno njihov pravi značaj bolje opiše pregovor "vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi." Drugače: za takšnimi vojnami so povsem materialni in iz vidika kapitala racionalni interesi; več o tem v pretekli Poliziki o zvezi NATO in imperializmu.

 

Moralizem do vsega navedenega zavzema ravno nasprotno pozicijo. Izkoriščanje delavcev smatra za obsojanja vredne ekscese, ki pa se jih da in mora razrešiti z uvedbo moralnih standardov za kapitaliste. Enako proti vojni moralizem ne nastopa s pozivom po odpravi njenega temeljnega vzroka - raredne družbe, temveč apelira na vrednote varovanja lastnih državljanov in ljubezni do sočloveka. Zadnje moralizem tudi vidi kot enega izmed ključnih odgovorov na uravnavanje, ne pa tudi odpravo, razredne neenakosti. Posledično se moralizem znajde v brezupni situaciji: na eni strani nima kaj drugega kot apelirati na izkoriščevalce in zatiralce, naj bodo ti pri svojem delu usmiljeni, na drugi strani pa zatiranim in izkoriščanim pravi, da problem ni v sistemu, ampak posameznikih in jih s tem odvrača od upora in jih v takšnem primeru celo obsoja. Moralizem je tako progresiven le zelo površinsko, dejansko pa je in ne more biti kaj drugega kot - konzervativen.

 

Nekaj besed še o sami morali oziroma vprašanju, kaj je prav in kaj narobe oziroma kaj je moralno in kaj nemoralno. Tukaj je za nas pomembno, da je morala, tako kot prej omenjena religija, oblika zavesti. Pri tem pa sama zavest ni iz neba podana ali vrojena, ampak se izoblikuje ob spoznavanju sveta oziroma materialnih pogojev bivanja; pod te spadajo tudi prevladujoči družbeni odnosi v danem trenutku. Ti bodo pustili odločilen pečat tudi pri določanju morale oziroma katere prakse so moralne in katere nemoralne.

 

Ponazorimo na nekaj primerih. Za začetek vzemimo suženjstvo, za katerega danes bolj ali manj velja upravičen konsenz, da je to nehumana in brutalna praksa človeškega izkoriščanja in poniževanja; a temu še zdaleč ni bilo vedno tako. V antiki suženjstvo ni bilo smatrano za problematično; takšen primer je filozof Aristotel, ki je sužnje obravnaval kot govoreča orodja.

Nadalje spomnimo, da je v Združenih Državah Amerike suženjstvo bilo zakonito še sto let po ustanovitvi države in da je vprašanje suženjstva bilo smatrano za eno izmed pomembnejših moralnih dilem. V ZDA je nadalje vprašanje rasne enakosti vse prej kot retorično: de iure odprava segregacije, ki danes de facto še vedno obstaja, je bila dosežena šele v 60' letih preteklega stoletja, v državah, kot na primer Južnoafriška Republika, pa šele dobri dve desetletji kasneje. Nadalje je, zgodovinsko, ženska volilna pravica vse prej kot samoumevna, spolna neenakost pa se je ohranila do današnjih dni; desničarski akterji, kot na primer Rimokatoliška cerkev, jo pod pretvezo tradicionalnosti celo spodbuja in si jo prizadeva poglabljati.

 

Kaj je moralno in kaj ne, je torej odvisno od prevladujočega družbenega reda. V sužnjelastniški družbi je suženjstvo smatrano za moralno, tako kot sta tlaka in dajatve neproblematični v fevdalizmu ter mezdno delo v kapitalizmu. Enako velja za vse ostale oblike zatiranja: v patriarhatu je zatiranje žensk moralno, tako kot je v rasistični družbi segregacija moralno sprejemljiva. Prevladujočih izkoriščevalskih odnosov sedanjosti tako ne moremo napadati na moralni osnovi, saj so ravno ti izkoriševalski odnosi materialna podlaga za izoblikovanje morale.

 

Sklicevanje na nekakšno univerzalno moralo, kot na primer poštenost, dostojanstvo in podobno, je ravno tako neproduktivno. Če vzamemo na primer načela, kot "ne kradi" in "bodi pošten", vidimo, da so ta sama na sebi tako medla in nedoločena, da so za oblikovanje praktičnih vodil družbenega življenja povsem brezpredmetna. Lahko pomenijo tako rekoč karkoli, zato smo prisiljeni iskati zunanjo referenco. Pri tem pa naletimo na problem, ki smo ga pravkar opisali; da ne presegamo statusa quo, ampak ga utrjujemo. Povedano z Marxovimi besedami iz Kritike gothskega programa: "Kaj je »pravična« razdelitev? Ali ne trdijo bourgeois, da je sedanja razdelitev »pravična«? In ali ni dejansko edina »pravična« razdelitev na temelju sedanjega načina proizvodnje? (...) Ali nimajo tudi socialistični sektaši najrazličnejših predstav o »pravični« razdelitvi?"

 

Moralizem je spontana oblika zavesti in spontana oblika zavesti proti nepravičnostim družbe. Teh pa ni zmožen razrešiti, saj jih ni zmožen temeljito definirati. Razlog je v tem, da se opira na moralo kot spontano zavest obstoječega reda, ki pa nepravično smatra za pravično. Poskusi ubežati tej zanki z vrnitvijo k prvotnim, osnovnim vrednotam imajo nov, ravno tako velik problem: rešitve iščejo v nasilno uvoženih idejah, torej idejah, ki ne izhajajo iz objektivne in znanstvene analize obstoječih družbenih protislovij. Vsakršna družbena preobrazba, ki temelje gradi na morali, je tako obsojena na propad; bodisi je omejena na okvire statusa quo bodisi je obsojena na utopizem.

 

Odpoved: Poliziko je pripravil Jerič.

 

Facebook Twitter Deli
0 comments