Tema tokratne Polizike je pridobila na odmevnosti tako na nacionalnem kot mednarodnem nivoju. Na nivoju Slovenije je vprašanje demokratičnosti vlade in družbe temeljno politično vprašanje. No, vsaj takšen vtis se dobi ob spremljanju retorike opozicijskih strank in levjega deleža medijev, kamor spadajo tako največje medijske hiše kot samo-oklicani levi, a de facto sredinski mediji. Na mednarodnem nivoju je senzacija nekoliko potihnila, je pa bila zato toliko večja ob novembrskih ameriških volitvah, kjer je trenutni predsednik države Joe Biden bil tako rekoč enoglasno promoviran kot svetilnik demokracije in pred-Trumpove nostalgije. Če je trenutna odmevnost povod, je vzrok za izbiro tematike v njeni relevantnosti, in to navkljub temu, da propagandistična raba besede demokracije igra vlogo dimne zavese. Ravno zato je toliko pomembneje definirati, kako sploh obravnavati demokracijo; drugače, kaj to sploh pomeni, katere dejavnike moramo upoštevati pri naslavljanju vprašanja, posledično pa tudi, katera družbena vprašanja zakriva dimna zavesa demokracije.
Za vsaj minimalno kvalitetno obravnavanje politično nabitih tem je potrebna velika mera sistematičnosti in teoretske doslednosti. Velik problem se namreč pojavi že pri sami definicije problematike. Podoben problem ima na primer pojem socializma, katerega pomen se velikokrat bistveno razlikuje glede na diskurzivni kontekst in ki je ravno tako pogosto izkrivljen za legitimiranje te ali one politične pozicije: bodisi s sklicevanjem na socializem kot avtoriteto bodisi z apeliranjem na sveti boj proti socializmu. Vsaj trenutno sicer prevladuje drugo vzdušje, saj je že mešana ekonomija, zgodovinsko mišljena kot kontrarevolucionarna pozicija nasproti socializmu, smatrana za socialistično. Opazka je sicer relevantna, a ne vpliva na osnovni teoretski problem, da je pri politično kontroverznih pojmih potrebna izredna previdnost že pri njihovi definiciji, kaj šele pri njihovi nadaljnji analizi in opredelitvi lastne pozicije. Oziroma kot sta Marx in Engels pripomnila v uvodu Komunističnega manifesta:
Če se vrnemo na pojem demokracije oziroma demokratičnosti, je ta še bistveno bolj dovzeten za politično manipulacijo. Če je na primer potrebna velika mera ideološke akrobacije, da se neoliberalno politiko prikaže za socialistično, pa je demokratično lahko tako rekoč vse; enako velja za nedemokratično. Državni udar je lahko na primer smatran za demokratičnega, če ga izvedejo ZDA naklonjeni politiki; nedavni primer je sedaj bivši lanski državni udar v Boliviji. Enako velja za venezuelskega opozicijskega politika Juana Guaidoja, za katerega so volitve bile premalo demokratične, saj je demokrat kalibra ameriških in evropskih gospodarskih sankcij, po potrebi pa tudi vojaškega posredovanja. Če se vrnemo dlje v zgodovino, je prvi predsednik Ruske federacije Boris Jelcin bil smatran za branitelja ruske demokracije, in to tudi takrat, ko je s tanki obstreljeval parlament [Klein, 2010]. Na drugem polu imamo podobne paradokse, ki pa jih večinoma najbolje povzamemo z velikokrat klišejsko potezo, da volitve v primeru poraza niso legitimne. Omenimo zgolj en zgodovinski primer iz Latinske Amerike iz 80. let. Konkretno so to volitve leta 1984 v Nikaragvi, ki so jih ZDA označile za nedemokratične, ker ni zmagala njej naklonjena desna opozicija [Chomsky, Hermann, 2002].
Navedeni primeri na vprašanje demokratičnosti vsebinsko nimajo vpliva, kljub temu pa imajo svoj namen. Ravno na teh primerih je namreč razvidno, da o demokratičnosti nekega dejanja ali akterjev ne moremo razpravljati na podlagi njihovih deklaracij ali deklaracij drugih, njim naklonjenih ali antagonističnih akterjev, ampak nasprotno potrebujemo za to primerno teoretsko ogrodje.
Ker je demokracija oziroma vprašanje demokratičnosti nasploh vprašanje, vezano na človeško družbo, je ahistorično obravnavanje demokracije največja napaka, ki jo lahko naredimo že na samem začetku. Pri tem imamo v mislih pristop, da konkretne zgodovinske družbene strukture zreduciramo na nivo abstraktnih interakcij dveh medsebojno neodvisnih posameznikov, kar je velikokrat pomembna pomanjkljivost filozofskega pristopa. Drugače rečeno: posameznika, še posebej pa interakcije med posamezniki, ne moremo nasilno iztrgati iz širših družbenih struktur, v katerih ta posameznika delujeta. Te namreč določajo ne le njuno medsebojno razmerje, ampak določujejo tudi, kako ta posameznik sploh dojema svet, v katerem biva. Če demokracija zadeva vprašanje medčloveških odnosov, jo je nemogoče celostno obravnavati, ne da bi pri tem vzeli v zakup te odnose.
Tako definirani družbeni odnosi so pomanjkljivi, saj imajo nekateri odnosi večjo vlogo kot drugi in slednjim celo postavljajo smernice. Vzemimo za primer družino, ki je v sociologiji velikorat poveličevana kot osnovna celica družbe. Že ob bežnem zgodovinskem pregledu je hitro jasno, da imata tako sestava kot vloga družine tekom zgodovine opazno drugačne vloge. Če je na primer v fevdalizmu bila kmečka družina tudi osnovna produkcijska enota, to ne drži za kapitalistično družbo. Že takšna delitev na javno in zasebno življenje je fenomen, ki se zares razvije šele v kapitalizmu, ta delitev pa ima pomembne posledice tudi za romantizirane družinske odnose. Če so na primer v kmečki družini že otroci delovna sila za družinsko proizvodnjo, pa so v kapitalizmu izdatek, ki ga je potrebno vzdrževati, dokler ta ne vstopi na trg delovne sile. Enako velja za partnerske zveze, pri katerih postane ljubezen glavni razlog za zvezo šele, ko sta izključena tako vprašanje dedovanja kot reproduktivno delo.
Osebne in produkcijske odnose je tako nemogoče pojmovati za medsebojno neodvisne ali enakovredne, ampak so nasprotno produkcijski odnosi tisti, ki postavljajo smernice ostalim medčloveškim odnosom. To ne velja le za odnose, kot so na primer družinski odnosi in prijateljstvo, ampak zajema še cel nabor družbenih odnosov. Sem spada na primer pravo, ki je v svojem bistvu formalizacija obstoječih družbenih odnosov, pri čemer primat prevzamejo produkcijski odnosi. Enako velja za državne strukture, ki se ravno tako spreminjajo glede na prevladujoč produkcijski odnos: tako se na primer fevdalna državna struktura razlikuje od kapitalistične države, oboje pa se razlikuje od rimske državne strukture tako v obdobju republike kot cesarstva. Materialni pogoji bivanja nadalje pustijo svoj pečat pri izoblikovanju same družbene zavesti, ki nadalje determinira razvoj individualne zavesti. Tako je na primer etika nadzgodovinska edinole v tem, da je sistem, ki razlikuje med pravilnim in napačnim; kaj je pravilno in kaj je napačno, pa je v celoti odvisno od produkcijskega načina, v katerem se znajde naš etični filozof. Enako velja za religijo, ki svojo vsebino ravno tako spreminja, kot se spreminja družba, v kateri deluje. To pride najbolj do izraza ravno v primerjavi struj iste izhodiščne ideologije, ki pa se razlikuje glede na razredno pozicijo. Krščanstvo je lahko na primer ideološka legitimacija najbolj reakcionarnih in izkoriščevalskih praks, lahko pa se navkljub svojim ideološkim omejitvam povezuje z revolucionarnimi gibanji, kot je na primer veljalo za teologijo osvoboditve. Isto velja za islam, ki je lahko zagovornik fevdalizma in patriarhata, lahko pa se prelevi v islamski socializem, afiniteto pa lahko začrtamo za tako rekoč vsako religijo.
Vse povedano lahko strnemo v sklepno trditev, da je vprašanje demokracije nujno obravnavati s historično-materialističnega vidika. Ob slednjem se namreč odprejo nova ključna vprašanja, istočasno pa se za veliko alinej izkaže, da so vsebinsko gledano zgolj tehnične formalnosti.
Odpre se na primer vprašanje, kako lahko govorimo o politični demokraciji, če je obstoječi ekonomski sistem nedemokratičen; če je vprašanje ustvarjanja in porazdelitve družbenega bogastva prepuščeno kapitalistom, moopolnim lastnikom družbenih produkcijskih sredstev, ne pa tistih, ki ta produkcijska sredstva uporabljajo in družbeno bogastvo dejansko ustvarjajo. Drugače rečeno: kaj koristi obstoj več političnih strank, če pa nobena izmed teh nima namena resno posegati v ekonomski družbeni sistem in lahko premore kvečjemu obdavčitev kapitala in državno usmerjanje le-tega? Ali obstoj več političnih strank nujno pomeni tudi več demokratičnosti, če se morajo v končni fazi vse te stranke podrediti istemu družbenemu razredu in tekmujejo le v tem, na kakšen način zavarovati njegove interese?
Model liberalne demokracije, ki je postavljen za ideal družbene demokratičnosti tudi pri trenutni opoziciji, ima dodatne pomanjkljivosti. Da v opevani demokraciji Levici ni uspelo niti ukiniti dopolnilnega zavarovanja, zgolj potrjuje, da je delovanje političnih institucij nemogoče obravnavati ločeno od družbene baze, ki jo še vedno tvorijo produkcijski, se pravi razredni, odnosi. A tudi same politične institucije liberalne demokracije imajo več sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih je demokratičnost samega političnega sistema zelo vprašljiva.
Temeljna demokratična pomanjkljivost liberalne demokracije je v delitvi oblasti. To je še posebej ironično, ker naj bi ravno delitev oblasti preprečevala politično samovoljo in je celo promovirana kot temelj demokracije. Ob podrobnejšem pogledu pa se izkaže, da delitev oblasti omejuje izvoljenost zgolj na zakonodajno vejo oblasti. Sodnike na primer voli državni zbor, ki ima pomembno besedo že pri določanju samih kandidatov; natančneje, ima pet od enajstih glasov, preostanek glasov pa imajo trajni sodniki. Izvršna oblast pa sploh ni voljena, ampak se izoblikuje s političnim trgovanjem ob vsaki sestavi vlade. Tako je bilo tudi ob sestavi sedaj bivše vlade Marjana Šarca, pri kateri so poleg nasprotovanja koaliciji pod vodstvom SDS prevladovale politične kupčije, trgovalo pa se je z ministrskimi resorji. Pri tem spomnimo, da so na takšen način prišli do ministrskih stolčkov tudi kandidati, ki niso uspeli pridobiti dovolj podpore na parlamentarnih volitvah. Trije takšni primeri so Alenka Bratušek, Karl Erjavec in Andreja Katič.
A tudi stanje v sami zakonodajni veji oblasti ni bistveno boljše. Državne funkcije, kamor spadajo tudi poslanska mesta, so že od obstoja parlamenta znana legla karierizma, večinsko jih pa tudi zaseda temu primerno osebje. To je prisiljena priznati celo aktualna levoliberalna pozicija, četudi tega ne smatra za problematično. Ta reševanje demokracije ne vidi niti v kadrovskih čistkah niti v eliminaciji strukturnih karierističnih momentov, ampak v njihovi ugoditvi: v imenu demokracije, seveda. Takšno pozicijo je prvotno zavzel odgovorni urednik revije Mladina Grega [napaka v izvirniku: naknadni popravek] Repovž, njegovo stališče pa je ponovil sedaj bivši mandatar Jože P. Damijan, ki ga je "obogatil" z računico poslanskih rent kot cene demokracije.
Tako rekoč popolno nasprotje od nekdaj uporabljene parole "Poslance na minimalce" in svetlobna leta od Marxovih komentarjev na delovanje Pariške komune. Na primeru slednje je namreč med nabor konkretnih ukrepov poleg ukinitve delitve oblasti navedel še tri pomembne omejitve funkcionarskih služb: da so vsi državni funkcionarji brez izjeme voljeni, da prejemajo plačo v višini kvalificiranega delavca in da so v vsakem trenutku odstavljivi.
Levoliberalni predlogi za "ohranitev demokracije" ne bi mogli biti bolj drugačni. Ministrski resorji so stvar političnih kupčij, ali so kandidati sploh dobili dovolj volilne podpore, pa je za demokracijo postranskega pomena. Poslanci naj bodo še materialno povsem odtujeni od delavskih množic, hkrati pa naj jih niti ne skrbi, kaj se jim bo zgodilo, če ne delajo v interesu volivcev. Vsekakor demokracija, a za politično oligarhijo.
Gre za sicer nujne ukrepe za spodkopavanje strukturnih elementov v samih političnih institucijah, ki so smiselni tudi ob preseganju liberalne demokracije. Sami na sebi pa niso dovolj za demokratizacijo družbe, saj ne posegajo v njeno bazo. Se pa tako rekoč sama postavi opazka, da ni pričakovati kakršnihkoli posegov v slednjo, če je levoliberalno krilo sovražno že do rutinskih proti-karierističnih ukrepov. Kar jim pa niti ne gre preveč zameriti, saj je povsem razumljivo, da ne bodo glasovali proti svojim lastnim interesom, bodisi sedanjim bodisi potencialnim.
Vprašanje demokracije je družbeno relevantno, četudi je sam diskurz zmeden in zamegljen. V kolikor namreč demokracija ni zgolj prazni označevalec, je njeno obravnavanje povsem ujeto v okvirje kapitalizma, zato je prvi korak definirati družbena področja, ki določajo demokratičnost danega družbenega sistema. S takšno postavitvijo problematike se izkaže, da demokracija ni le politični, ampak tudi ekonomski problem. Še več: da se na podlagi ekonomskih, torej razrednih odnosov, izoblikujejo ne le politične institucije, ampak se tudi vsebinsko začrtajo meje dovoljenih političnih pozicij. Vsakršna politična revolucija, ki temeljno delovanje baze pusti nedotaknjeno, je obsojena na propad tudi zgolj s političnega vidika, saj jo bodo ekonomski pritiski kapitala prisilili v status quo ante.
A tudi, če se osredotočimo zgolj na modus operandi liberalne demokracije, je ta le delno demokratična. Neposredno izvoljena je le ena izmed treh vej, še posebej izvršna veja oblasti pa je stvar političnega dogovarjanja. Kar tudi pomeni, da ljudje, ki dejansko izvajajo državno oblast, sploh niso izvoljeni. V kapitalizmu je demokratičnost družbe celo v parlamentarni demokraciji tako dvakratno omejena. Prvič je omejena z ekonomsko diktaturo kapitala, ki se prenese v njegovo politično gospostvo. Drugič je omejena s samim delovanjem parlamentarne demokracije; ta namreč ohranja ekonomsko gospostvo kapitala, istočasno pa politično oblast de facto omejuje na politično oligarhijo, ki lahko sicer pogosto menja obraze, ne pa tudi svoje funkcije.
Slika: Alan Ford, "Ne glasajte za Notaxa"
Pisni viri:
E.S. Herman & N. Chomsky, Manufacturing Consent. The Political Economy of the Mass Media (Pantheon Books, 2002)
Klein, Naomi. 2010. Doktrina šoka. Razmah uničevalnega kapitalizma. Ljubljana: Mladinska knjiga
