Delo osvobaja?

V tokratni oddaji se bomo posvetili vprašanju dela. Ustrezni, četudi nekoliko abstraktno postavljeni izhodiščni vprašanji sta, kakšen je smoter dela kot takega, posledično pa tudi vprašanje, kakšen odnos zavzeti do dela. Dela pa ne smemo obravnavati kot abstraktno kategorijo ali filozofsko vprašanje; vsakršen resen pristop do vprašanja dela mora nujno najprej obravnavati vprašanje delovnih oziroma produkcijskih odnosov. Delo kot abstraktni pojem in kot značilnost človekovega delovanja nasploh bomo uvedli šele naknadno, a tudi tokrat ključno vlogo odigrajo produkcijski odnosi: natančneje, s tem se ne bomo ujeli v ideološko zanko, da bi značilnosti kapitalističnih produkcijskih odnosov smatrali za značilnosti dela kot takega.

Vprašanje produkcijskih odnosov je le drugače artikulirano razredno vprašanje. Temeljno vprašanje slednjega je, kdo upravlja s produkcijskimi sredstvi ter kdo in na kakšen način si prisvaja družbeni presežek1. Izkaže se namreč, da tako rekoč vsako področje dela nosi pečat produkcijskih odnosov, v okviru katerih poteka. Še več: produkcijski odnosi pustijo svoj pečat tudi na področjih, ki z delom neposredno sploh niso povezani, kot na primer konsumpciji oziroma določanju tako individualnih kot družbenih potreb.

Produkcijski odnosi na primer določijo, komu bo rast produktivnosti najbolj koristila; drugače rečeno, v čigavih rokah bo pristalo naraščajoče družbeno bogastvo. Oziroma če pogledamo na drugo plat rasti produktivnosti: od produkcijskih odnosov je odvisno, ali bo večja produktivnost pomenila krajšanje delovnega časa ali nasprotno koncentracijo bogastva v rokah vladajočega razreda. V primeru kapitalizma povečana produktivnost ne bo vodila v krajšanje delovnega dneva, ampak jo bo kvečjemu kapitalist izkoristil za povečanje delovne intenzivnosti in za odpuščanje. Pri tem še spomnimo, da zgodovinsko krajšanje delovnega dneva ni bilo posledica razvoja produktivnih sil, ampak razrednega boja; tudi danes največja prepreka krajšanju delovnega dneva ni produktivnost dela, ampak konflikt razrednih interesov.

Če v razredni družbi pride zaradi dviga produktivnosti do delovne razbremenitve, ta ne poteka v obliki krajšanja delovnega časa, ampak pride do razbremenitve dela prebivalstva. Drugače povedano: rast produktivnosti poveča obseg vladajočega razreda, pa tudi tamponske cone med vladajočim razredom in producenti. Na primeru kapitalizma imamo vzpon malomeščanstva kot tamponske cone med proletariatom in buržoazijo. Kot primer navedimo nesorazmerno rast administrativnega osebja glede na istočasno povečanje produkcije. Spomnimo še, da je krepitev malomeščanske tamponske cone eden izmed pomembnejših ukrepov reformističnega pristopa; drugače rečeno, v okviru kapitalizma se razredni konflikt poskuša razrešiti tako, da se maksimira obseg prebivalstva, ki izvršuje oblast kapitala. Primer takšne politike je spodbujanje množičnega terciarnega izobraževanja, ideološka podlaga za to pa je koncept družbe znanja oziroma postindustrijske družbe.

Na tem mestu pripomnimo le dvoje. Prvič, da je zgornja meja takšne tamponske cone določena s produktivnostjo dela; drugače rečeno, s tem, koliko takšnega prebivalstva lahko vzdržujejo preostali industrijski in kmetijski delavci. Ko je ta meja presežena, ko obseg kandidatov, torej diplomantov, magistrov in doktorjev, preseže število razpoložljivih delovnih mest, tudi ta tamponska cona pričenja občutiti značilnosti mezdnega dela. Drugič, da je takšen pristop, kot bomo videli pri vprašanju dela kot takega in zaključku oddaje, polovičarski; na postavljeno vprašanje poda protislovni odgovor in se zadovolji z razrešitvijo problema na individualni ravni.

Nadalje so produkcijski odnosi pomemben dejavnik pri določanju družbene potrebe, in to že, če se omejimo na družbeno potrebo kot vsoto individualnih potreb. Potrošnja delavca je določena z višino njegove mezde; v primeru minimalne plače na osnovi statistično izračunane košarico življenjskih potrebščin. Aristokrat in kapitalist bosta nasprotno pod svoje potrebe na primer štela luksuzne artikle in služničad, četudi se njihove dejanske fiziološke potrebe ne razlikujejo od potreb delavcev oziroma so kvečjemu manjše.

V primeru kapitalizma pride vpliv produkcijskih odnosov na samo produkcijo toliko bolj do izraza. Ena izmed temeljnih značilnosti kapitalistične produkcije je namreč tržno gospodarstvo: kapitalist ne producira za lastne potrebe, temveč proizvedeno blago proda na trgu. Pri tem je za kapitalista važno le, da na trgu obstaja potreba po njegovem blagu; ali ta potreba izhaja iz dejanske družbene potrebe ali pa je le modna muha malomeščanstva ali vladajočega razreda, je za kapitalista nepomembno. To tudi pomeni, da je za kapitalista nepomembno, če je družbena potreba nezadovoljena; če bo drugje videl višjo profitno mero, bo tja tudi investiral. Če lahko na primer z istimi stroški (ali pa so dodatni stroški nesorazmerno manjši) proizvede enak obseg dražjih artiklov in je dovolj povpraševanja zanje, bo to tudi storil na račun dostopnejših artiklov. Vpliv produkcijskih odnosov na produkcijo ima v kapitalizmu še dodatno razsežnost. Ta je posledica tržne anarhije in nagle rasti produktivnosti dela. Posledica je hiperprodukcija (glede na tržno povpraševanje), kar tudi sistemsko zagotavlja periodične trgovske krize, kjer se neravnovesje med ponudbo in povpraševanjem ponovno vzpostavi; destruktivne razsežnosti tega protislovja nosijo sicer tudi obrtniki ter celo manjši kapitalisti, a vsekakor levji delež pade na delavce.

Kljub temu pa moramo ločiti med delom, kot se pojavlja v specifičnih produkcijskih odnosih, ter značilnostih dela kot takega. Če na primer dvig produktivnosti ne vodi v krajšanje delovnega dneva, ampak v odpuščanje, koncentracijo kapitala in je hkrati katalizator za kapitalistične trgovske krize, to ne pomeni, da bo rast produktivnosti vedno povečala družbeno neenakost in vodila v hiperprodukcijo; navsezadnje je hiperprodukcija fenomen, vezan na blagovno produkcijo in ki pod kapitalističnim načinom produkcije ne le silovito poveča svoje razsežnosti, ampak je njen obstoj sistemsko zagotovljen.

Ravno iz tega razloga postane ključno, da ločimo med značilnostmi dela kot takega ter delom, kot se to pojavlja v kapitalizmu in v vseh ostalih produkcijskih načinih. Delo je obstajalo ne le že pred kapitalizmom, ampak tudi pred obstojem razredne družbe; obstajalo bo tudi po odpravi kapitalizma. Ravno zato moramo paziti na dvoje. Prvič, da značilnosti kapitalističnega načina produkcije ne obravnavamo kot značilnosti dela nasploh. In obratno, da značilnosti dela kot obče človeške dejavnosti ne smatramo za značilnost kapitalizma; zelo pomemben primer, kjer lahko pride do takšne zmede, je vprašanje ne-dela.

Najbolj splošna lastnost dela, ki je prisotna v vsaki obliki dela in v vseh produkcijskih načinih, je manipulacija okolice z namenom doseči nek koristen rezultat. Ta je lahko izključno fizični produkt, kot na primer hrana, obleka ali orodje, ni pa to nujen pogoj. Če vzamemo za primer šolanje otrok, je končni rezultat, da učenci posedujejo neko znanje, ki ga lahko reproducirajo. Vsakršno resno poučevanje se seveda opira na materialne pripomočke, kot so učbeniki, tabla in prezentacije, navsezadnje pa so tudi za testiranje učencev v večini primerov potrebni materialni izdatki; vse našteto pa so le orodja učenja, končni rezultat ostaja znanje v glavah učencev. Končni rezultat torej ni neposredno materialni, temveč je sprememba v stanju zavesti. Če nadaljujemo primer učenja: učenec po zaključenem učnem procesu ve nekaj, česar prej ni vedel in lahko uporablja miselne procese, ki jih prej ni poznal.

Zadevo smo sicer nekoliko zakomplicirali, a z namenom, da se odpravi morebiten nesporazum glede vprašanja, kaj je delo in kaj ni. Lahko bi na primer rekli, da se kot delo šteje le, če je končni rezultat materialni produkt, vse ostalo pa ni delo. Takšna zmota ni zgolj hipotetična; zgodovinski primer so fiziokrati, ki so smatrali, da zgolj agrarno delo, torej delo, vezano na zemljo, ustvarja vrednost, vse ostalo pa zgolj reproducira v kmetijskem sektorju ustvarjeno vrednost. Nadalje ne smemo zamešati med produktivnim in koristnim delom. Produktivno delo je v kapitalizmu tisto delo, ki ustvarja presežno vrednost; če tega pogoja ne izpolnjuje, ni produktivno delo. Nadalje je vprašanje, ali je to delo družbeno koristno oziroma smiselno, popolnoma postranskega pomena. Proizvodnja luksuznih artiklov je na primer produktivno delo, a le, če poteka pod kapitalistom; če ga proizvede obrtnik, ki ne zaposluje dodatnih delavcev, delo ni produktivno, četudi ustvarja vrednost. Navkljub temu pa v nobenem primeru navkljub ustvarjeni vrednosti opravljeno delo ni družbeno smiselno.

Razčistiti moramo še zmotno pojmovanje dela kot sredstva za samoizpolnjevanje. Dejanski odnos med obema lahko najbolje opišemo takole: človek se lahko preko dela tudi samoizpolnjuje, a povezava je slučajna in nikakor ni nujno, da delo pripomore k izoblikovanju človeka. Prej nasprotno. Večina opravljenega dela nikoli ni bila in tudi danes ni namenjena samoizpolnjevanju, ampak zadovoljitvi življenjskih potreb.

Vzemimo za primer najbolj osnovno dejavnost, ki se jo občasno romantizira: kmetijstvo. Kmet ne dela, ker bi v delu užival ali ker bi ga izpolnjevalo, ampak iz povsem enostavnega razloga, da bo v nasprotnem primeru lačen. Isto velja za obrtnika. Da ta na področju svoje specializacije proizvede bistveno več izdelkov, kot jih sam potrebuje, je povsem nepomembno, saj jih zamenja za ostale življenjske potrebščine, ki jih sam ne proizvede, a jih vseeno potrebuje. Če preidemo na kapitalizem, torej status quo, ravno tako vidimo, da vsaj z vidika producentov smoter dela ostaja preživetje; je torej dejanje iz nuje. Mezdni delavec oddaja delovno silo v najem in posledično dela za kapitalista, da z mezdo pokrije svoje življenjske stroške. Drobna buržoazija sicer del dohodka nameni akumulaciji kapitala, a ga mora del tudi nameniti zadovoljitvi lastnih potreb. V primeru mezdnega delavca je očitno, da ga delo ne more izpolnjevati; ne upravlja produkcijskega procesa, kar pomeni, da ne upravlja niti s svojo lastno delovno silo niti s produktom svojega dela. Da je namen dela zadovoljitev lastnih potreb, postane v primeru drobnega buržuja najbolj razvidno, ko mu posel ne teče; vse zadovoljstvo na svetu ob delu bore malo pomaga, če s tem delom ne more preživeti.

Delo tako ni vsemogočna in nadnaravna sila, ki je odgovor na vsa eksistenčna vprašanja in probleme človeka, ampak je v prvi vrsti orodje za dosego cilja; ta cilj je zadovoljitev človeških potreb. Iz tega sledi dvoje. Prvič, da delo samo na sebi ne vodi v osebni razvoj posameznika, ampak je le orodje, s katerimi se proizvede temelje za ta razvoj. Drugič, da ravno zaradi tega delo ostaja objektivna nujnost.

Obstoj razredne družbe pomeni, da obstaja sloj ljudi, ki se mu ni treba preživljati z lastnim delom, ampak živi od dela drugih2. Glavno vprašanje razredne družbe torej ni obstoj dela kot takega, ampak kvečjemu, kdo ga opravlja oziroma komu ga ni treba opravljati. Komunizem tako ne pomeni odprave dela; vizija prihodnosti brez dela ni nič drugega kot slabo zakrinkana ambicija povzdigniti se v vladajoči razred; je torej konservativna in brez vsakršnega dvoma protidelavska. Nasprotno se v komunizmu zgolj odpravi razred ljudi, ki se preživlja z delom drugih. Ravno tako si ne dela iluzij glede narave dela, ampak ga prepozna za objektivno nujnost, kot napor, ki je pač potreben za izpolnitev človeških potreb. A ravno zato, ker delu odtegne tančico ideološkega misticizma, ga prepozna za breme, ki mora biti stvar splošne družbene obveznosti in katerega obseg se mora krajšati; istočasno zaradi družbenega lastništva produkcijskih sredstev razpolaga z vsemi sredstvi, da ta cilj kar najbolj intenzivno zasleduje.

Vprašanje dela mora brezpogojno vključevati vprašanje produkcijskih odnosov; ravno z razumevanjem slednjih ne le kot produkcijskega načina, ampak tudi kot zgodovinskega obdobja se namreč šele odprejo razsežnosti vprašanja dela kot takega. S tem, ko v svoji analizi presegamo okvire kapitalistične produkcije in v našo perspektivo zajamemo tako preteklost kot zametke bodočnosti, pravzaprav dosežemo dvoje. Ne le, da s tem bolje razumemo sam kapitalistični način produkcije, ampak imamo tudi boljši vpogled v prihodnost. Na eni strani razumemo, kako kapitalistični produkcijski odnosi vplivajo na izvedbo produkcijskega procesa, kako slednjega definirajo. Hkrati pa razumemo, da delo ne pomeni sreče, ampak je le orodje za dosego sreče; eden izmed temeljnih pogojev za dosego te sreče je tudi minimizirati čas in napor, ki ga mora človek nameniti delu, ki ga mora nameniti kritju lastnih potreb. V kapitalizmu je to možno le za vladajoči razred, ki ne dela, ker zanj delajo vsi ostali; kapitalizem torej vprašanja dela ne more razrešiti na nivoju celotne družbe, ampak le za buržoazijo in de facto za del malomeščanstva.

Krog je torej sklenjen: cilj je minimizirati obseg potrebnega dela, kar pa ne more biti univerzalno, ne da bi pri tem spremenili produkcijski model, se pravi da preidemo iz privatne v družbeno lastništvo produkcijskih sredstev. Drugače: vprašanje dela zahteva naslavljanje vprašanja produkcijskih odnosov, da lahko zares odgovorimo na vprašanje dela. Oddajo zaključujemo z nekoliko daljšim citatom iz Marxovega Kapitala:

"Dalje je odvisno od produktivnosti dela, koliko uporabne vrednosti se proizvede v določenem delovnem času, torej tudi v določenem presežnem delovnem času. Realno bogastvo v družbi in možnost neprestanega njenega reprodukcijskega procesa torej nista odvisna od trajanja presežnega dela, ampak od njegove produktivnosti in od večjega ali manjšega obilja in izdatnosti produkcijskih pogojev, ob katerih poteka. Kraljestvo svobode se začenja v resnici šele tam, kjer neha delo, ki ga narekujeta pomanjkanje in zunanja smotrnost; po naravi stvari leži torej onkraj sfere prave materialne produkcije. Tudi civilizirani človek se mora ravno tako kakor divjak boriti z naravo, da zadovolji svoje potrebe, da ohrani svoje življenje in ga reproducira, in to v vseh družbenih oblikah in v vseh mogočih produkcijskih načinih. Z njegovim razvojem se širi kraljestvo naravne nujnosti, ker se večajo potrebe; toda hkrati se razvijajo produktivne sile, ki jih zadovoljujejo. Svoboda na tem področju je lahko samo v tem, da podružbljeni človek, združeni producenti, racionalno urejajo svoje presnavljanje z naravo, da jo skupno nadzorujejo, namesto da jim vlada kot slepa sila; da ga opravljajo z najmanjšo porabo moči in v razmerah, ki so najbolj vredne človeške narave in ji najbolj ustrezajo. Vendar je to še vedno kraljestvo nujnosti. Onstran tega kraljestva se začne razvoj človeške moči, ki je samemu sebi namen, resnično kraljestvo svobode, ki pa se lahko razcvete samo na tem kraljestvu nujnosti kot svoji podlagi. Temeljni pogoj je skrajšati delovni dan." [Marx, 1973: 913-914]*

Dodatni viri:

Načela komunizma (Engels)

Marx, Kapital III (v angleščini)

Marx, Kapital I (v angleščini)

Anti-Dühring (Engels)

Marxist.com (krize)

 

 

 

*Marx, Karl. 1973. Kapital: kritika politične ekonomije (III. zvezek). Ljubljana: Cankarjeva založba.

1Ta je definiran kot delež družbenega produkta, ki presega neposredne življenjske potrebe producentov, kar pa seveda ne pomeni, da producent (kmet, delavec, suženj...) živi v izobilju. Ta presežek se uporabi bodisi za širitev proizvodnje bodisi ga potroši vladajoči razred (razred, ki ne dela, se vzdržuje z delom drugih in upravlja z družbenim presežkom).

2Pri tem izključujemo tiste, ki so delovno nesposobni ali ki ne morejo delati (npr. brezposelni). Ključna razlika med tem "odvečnim" prebivalstvom in vladajočim razredom je, da drugi upravlja z družbenim presežkom in del tega porabi za svoje lastne (nadstandardne) potrebe, prvi pa so odvisni od družbene miloščine.

Facebook Twitter Deli