Avantgarda in njene naloge

Tokratno Poliziko pričenjamo s hitrim pregledom dveh področij družbenega boja; parlamentarnega na eni strani ter civilne družbe, pa tudi sindikalizma, na drugi strani.

 

Na prvem področju začnimo z opazko, da se liberalni center že več kot mesec po volitvah ni uspel zediniti in pridobiti 46 poslanskih sedežev. Anti-SDS vzdušje, ki je glavni kohezivni element koalicijskih pogajanj, gradi na boju proti skupnemu sovražniku. Največja pomanjkljivost takšnega pristopa pa je ravno, da v danem trenutku tako močnega sovražnika ni; ni sile, ki bi ogrožala staus quo. Zelo zgovorno je, da je najbolj "skrajni" partner koalicijskih pogajanj Levica, katere program pa ni kaj več kot "kapitalizem, a bolj prijazen, kot je zdaj".

 

Na drugi strani linija civilne družbe ni proti-kapitalistična. Pri tem je treba takoj poudariti, da govorimo o teoretski podlagi, ne le postavitvi najbolj kratkoročnih zahtev. Vprašanje torej ni, kaj lahko dosežemo v naslednjih tednih, ampak kaj doseči nasploh. Kritika kapitalizma s takšno podlago ne presega označevanja značilnosti kapitalizma in mezdnega dela kot "prekarnosti". Posledično predlagane rešitve ne presegajo konceptov, kot na primer zakonsko ureditev kapitalističnih delovnih odnosov ter zadružništva kot "nove revolucionarne sfere", kjer so delavci "gospodarji lastne usode".

 

A več o zadružništvu in njegovih pomanjkljivostih v naslednji Poliziki; nadaljujemo z opazko, da tudi sindikalni boji ne presegajo ciljev, kot okrepitev delovne inšpekcije, poglavitna parola in cilj pa sta poosebljena v paroli "dostojno delo". A tega sindikatom kot takim ne gre preveč očitati; njihov osnovni cilj ni biti revolucionarna organizacija, temveč ustvariti čimboljši položaj za delavce v okviru kapitalistične produkcije.

 

Ravno sindikati, pa tudi vsi ostali navedeni primeri, pa predstavljajo dober uvod v vprašanje pomena revolucionarne avantgarde; ali je ta potrebna in če je, kakšne so njene naloge?

 

Za začetek kratki zgodovinski pregled. Koncept avantgardne partije je Lenin vsebinsko izoblikoval leta 1902 v pamfletu Kaj storiti? Sam pamflet se v veliki meri sklicuje na razmere, v katerih so v tem času delovali ruski komunisti, odpira pa tudi vprašanja, ki se tičejo razrednega boja nasploh. Med ta vprašanja spada tudi svoboda kritike, predvsem pa pristopa do že potekajočih družbenih boj ter njihova radikalizacija v revolucionarni boj. Zadnje je tudi jedrno vprašanje avantgardizma kot teorietičnega in praktičnega pristopa, s tem pa tudi tokratne Polizike.

 

V nadaljevanju bomo koncept avantgardizma analizirali iz dveh vidikov. Prvi vidik je sama struktura avantgardne partije, drugi vidik pa so njene naloge.

 

Avantgardna partija sestoji iz dveh delov; oba dela sta za uspešno izvedbo revolucije ključna. Jedro avantgarde se gradi okrog skupine predanih oziroma poklicnih revolucionarjev. Ti s svojim teoretskim poznavanjem razredne družbe ter neskončno zagnanostjo ter požrtvovalnostjo ves razpoložljivi čas in energijo namenijo gradnji revolucionarnega gibanja in razredne zavesti med ljudskimi množicami.

 

Drugi del avantgardne partije je njena množičnost; z drugimi besedami, pravkar omenjene ljudske množice. Pri teh je treba že takoj izpostaviti dvoje. Prvič: te ljudske množice ne zajemajo zgolj delavcev, ampak tudi ostale družbene razrede, kot na primer člane progresivnega malomeščanstva; sem spadajo, na primer, tudi študenti. Drugič: to ne pomeni opustitve revolucionarnih pozicij, ki izhajajo iz položaja delavskega razreda. Avantgardna partija v svoje vrste sprejema ljudi iz vrst malomeščanstva, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov simpatizirajo s komunizmom. A le pod pogojem, da ti sprejmejo politične pozicije, ki izhajajo iz stališča revolucionarnega proletariata. Nadalje oziroma drugič: ni partija tista, ki postane malomeščanska, ampak so nasprotno malomeščanski elementi tisti, ki preidejo pod ideološko vodstvo delavske avantgarde in se ji podredijo.

 

Oba elementa sta za uspeh tako avantgardne partije kot izpolnitev njenega dolgoročnega cilja družbene revolucije. Brez množičnega gibanja je še tako brilijantna revolucionarna avantgarda nemočna; v boju proti buržoaziji in njeni državi ji ne preostane kaj drugega kot teroristični napadi in poskusi državnih udarov. Zanašanje izključno na oboje, ki tudi zavrača pomen množičnega gibanja še pred prevzemom politične oblasti, je zgodovinsko poznano kot blankizem. Slednje trpi za veliko hibo, da prehod v novo družbo pričenja brez vsakršne resne materialne podlage. Zanaša se namreč, da se bo slednja potem že spontano zgradila. Ravno tako je množično gibanje brez vodij v najboljšem primeru obsojeno na reformistične zahteve, istočasno pa je ranljivo za reakcionarne vplive. Že zaradi svojega obsega ter dejstva, da takšno gibanje zajema pripadnike iz več družbenih razredov, je prisotnost takšnih vplivov zagotovljena; toliko bolj z naraščajočim uspehom gibanja, ki ima za stranski učinek naval karierističnih in oportunističnih kadrov.

 

Drugi vidik avantgardne partije se nanaša na njene naloge, ki določajo njen pristop do že obstoječih družbenih bojev. Najbolj splošno definirano je cilj avantgardne partije povezati že obstoječe družbene boje pod svojo zastavo ter jih povzdigniti na nivo revolucionarnega boja. Ta cilj doseže, če prevzame vodstvo na dveh področjih; na teoretskem oziroma ideološkem področju ter organizaciji revolucionarnega boja, ki omogoča, da tudi materialno uresniči teoretično postavljene cilje.

 

Prva naloga, prevzem ideološke iniciative v razrednem boju, je ravno tako pomembna kot izdelava bojnega plana, kako doseči postavljene cilje. Izredna pomembnost te naloge postane žal najbolj očitno ravno takrat, ko ni izpolnjena; današnje stanje v Sloveniji je več kot dovolj zgovorno. Sledi nekaj primerov, ki podkrepijo to trditev.

 

Levica, ena izmed najbolj "levih" strank, je svoje cilje tudi deklarativno omejila na regulacijo kapitalizma, da bo ta prinesel "blaginjo vsem". Analiza razrednih nasprotij tega kapitalizma ne presega opazke, da je delavec nasproti kapitalistu v podrejenem položaju, kar vpliva na višino mezde, delovne pogoje, pa tudi stabilnost zaposlitve. Teh značilnosti pa se ne analizira skozi perspektivo mezdnega dela kot temeljnega produkcijskega odnosa v kapitalizmu, ampak se jih enostavno označi za nov družbeni fenomen - za prekarno delo in prekarne zaposlitve. V najboljšem primeru prekarno delo opisuje razmerje moči med delom in kapitalom, ne uspe pa pojasniti, zakaj je to razmerje takšno, kot je. Posledično z linijo prekarnega dela ni možno priti do česa več kot koncepta "pravičnega plačila za delo"; pod parolo "dostojnega dela" je to v Sloveniji dobro razvidno.

 

Ena izmed predlaganih rešitev proti prekarnosti tudi izkazuje pomanjkljivo razumevanje kapitalistične ekonomije kot take in njenih protislovij; govorimo o zadružništvo kot pristopu, ki naj bi odpravljal prekarne delovne pogoje in zaposlenim omogočal, da "usodo vzamejo v lastne roke". Več o tem, ponovno v naslednji Poliziki. Za zdaj se bomo morali zadovoljiti z opazko, da zadruge ne odpravljajo zakonitosti kapitalistične produkcije, saj ne odpravijo niti tržnega gospodarstva niti kapitalističnega monopola nad družbeno lastnino. Posledično tudi ne drži, da z zadrugami njihovi zaposleni postanejo gospodarji svoje lastne usode; še vedno morajo slediti zakonitostim kapitalističnega gospodarstva ali propasti.

 

Druga naloga je organizacija avantgardne partije s prej opisano strukturo, ki nato prevzame iniciativo v vseh družbenih bojih ter jih povzdigne na skupen revolucionarni nivo tudi iz organizacijskega vidika; to izpelje v skladu s svojimi teoretsko izpeljanimi cilji. Ta naloga je pomembna iz dveh razlogov. Prvič: ker še najboljša teorija na svetu potrebuje za svojo uresničitev materialno podlago. Drugič: ker se ta materialna podlaga, avantgardna partija, ne more "organsko" razviti iz že obstoječih družbenih bojev.

 

Sindikalni boj ne bo spontano, brez "zunanje spodbude", postal revolucionarni; to presega njegovo območje delovanja. Parlamentarna stranka ne bo spontano ustvarila množičnega gibanja in se z njim povezala. Intelektualna kritika ne bo spontano prišla do zaključka, da je treba postaviti nov družbeni sistem in mobilizirati množice, da bo to storila. Če kaj, je že na primeru Slovenije razvidno, da "spontanost" ob odsotnosti avantgarde vodi v ravno obratno smer; v vzpon oportunizma in degradacijo teoretičnega razumevanja kapitalizma. Upati ali celo javno trditi, da ni potrebna avantgarda, ki ne bo postavljala ostalim gibanjem le linije, ampak jih bo tudi organizacijsko povezala v celoto, je tako utopizem.

 

V prispevku smo v ospredje postavili vprašanje, ali je potrebna avantgarda, ki bo radikalizirala in povezala razredni boj na nivoju celotne družbe. Ob pregledu aktualnega stanja lahko zaključimo edinole, da ne le, da je ta avantgarda potrebna, ampak je trenutno neobstoječa in je njena vzpostavitev najvišja prioriteta. Na vprašanje, kakšna naj bo sama linija te avantgarde, smo žal odgovorili le posredno; glavno vprašanje je bilo "Avantgarda: da ali ne?", ne pa tudi "Kakšna avantgarda?" To je zelo problematično, saj avantgarda ni cilj sam na sebi, ampak sredstvo za dosego cilja; kaj je ta cilj, pa določa ravno njena politična linija. Bralec/poslušalec si lahko pri iskanju odgovora na vprašanje pomaga s preteklimi in prihodnjimi Polizikami, pa tudi s priloženim krajšim seznamom literature.

 

Odpoved: Poliziko je pripravil Jerič.

 

Reforma ali revolucija

 

Kaj storiti

 

Množična stavka, partija in sindikati

 

Kritika gothskega programa (primeri nedodelanih in reformističnih zahtev)

Facebook Twitter Deli
0 comments