Špijuniranje za zvermi na pjaci

Galerija K18 med 16. aprilom in 15. majem gosti divje zveri - razstava Kaj počnejo volk, ris in medved, ko mislijo, da jih nihče ne gleda? je pravzaprav instalacija, ki gozdno fikcijo in realnost postavlja v center mesta. Vedno v skladu z razstavo spreminjajoča-se fasada galerije je tokrat pokrila tudi vhodna vrata, in v celoti prekrivajoča galerijski obraz prikazuje gozd. Podoba je pravzaprav sličica iz animacije dijakinje Zigi Omerzel, ki je del projicirane instalacije v treh delih. Na treh izmed dreves namreč izstopajo tri reliefne markacije, skozi katere si je mogoče ogledati tri različne projekcije: posnetke iz fotopasti, krajši animacijski Film Smoothie in 12-minutni animirani film Podlasica.

Voajerističnemu momentu, seveda, botruje nestanovitnost koronasituacije, pa tudi sam naslov razstave, ki predstavlja vsebinsko izhodišče tako razstavljenega video-materiala, kot delavnic, na katerih je material nastal, pojasni programska vodja galerije, Lucija Smodiš:

Deloma smo obliko razstave seveda zastavili zaradi t.i. “proti-koronskih ukrepov”, ki omejujejo tudi delovanje na področju kulture, in hitre spremenljivosti, v kateri ne vemo za dva tedna vnaprej, kakšna situacija nas bo pričakala. Ampak pravzaprav nam že v osnovi vsebinsko izhodišče ponuja tiho, skrivno opazovanje, v tem primeru živali.      

Omenjene delavnice so potekale pod vodstvom Timona Ledra, slovenskega animatorja, ki od leta 2019 izpostavlja problematiko velikih zveri v gozdnih ekosistemih. Njegov nagrajeni krajši animirani film Podlasica je sicer nekaj let starejši, a v dvanajstih minutah skozi inovativno vizualno pripoved naslovi naravno ravnovesje ekosistemov. V filmu lačna podlasica na poti po pusti pokrajini naleti na poslednje drevo, ki ga v ravnotežju drži jata na njem ugnezdenih ptic. Podlasičina misija “s trebuhom za kruhom” postane preprosta: splezati na drevo kruhovca. A to ji seveda ne uspe, pravzaprav ji spodleti na različne. Avtor v oranžnorjavi barvni paleti ponazori simbiozo bivanja - soodvisnost živali in njihovo soodvisnost do narave, v kateri živijo. Kratka animacija vsebuje tako napete trenutke, podkrepljene z ustrezno ritmično spremljavo, kot tudi humorne vložke, za katere poskrbijo posmehljivi ptiči na drevesu. Občinstvo spremlja duhovito in estetsko dovršeno pripoved, skozi katero se med drevesom, njegovimi sadeži, ptiči in podlasico vzpostavi ravnovesje, za katerega se zdi, da je v naši civilizaciji nedosegljivo. 

Volk, medved in ris, ko mislijo da jih nihče ne gleda, igrajo družabne igre, berejo, jedo nore gobice, igrajo saksofon ... V miksu stop-motion animacij, ustvarjenih z različnimi likovnimi tehnikami, v kratkih odsekih zapazimo različne stvari, ki se jih lotevajo živali, takrat ko jih ljudje ne gledajo - živali, presenetljivo, prosti čas preživljajo precej človeško. Dobre tri minute dolga sekvenca animacij je inovativna fragmentirana pripoved, v kateri imajo lisica, medved in volk (#spoileralert) svoj rock band.

Ob lahkotnosti fikcijskih živali je za vse ljubitelje živali (pa tudi tiste, ki to niso) komplementaren ogled Fototrapa Carnivora Dinarica. Surovi posnetki v gozdu živečih živali, ki so se postavljale pred objektiv foto-pasti, so zanimivi predvsem zato, ker ponudijo vpogled v gozdno dogajanje ob odsotnosti človeka. Živali gledajo v objektiv, se kopajo v gozdni mlaki, ovohavajo naravo ali pa zgolj tečejo mimo fiksirane kamere. 

Instalacijo je pospremilo terensko predavanje Urše Fležar z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani o spremljanju velikih zveri, katerega povzetek lahko najdete na YouTubu. Tematika je sicer aktualna ne le v današnjem, korona-času, pojasni Smodiš: 

Najširša tematika je vzdrževanje ravnovesja v gozdnem ekosistemu. Zdi se mi, da je to relativno večna tema, čeprav vsako stoletje prinese neke nove izzive.

Instalacija ponuja intriganten voajerski moment, ob katerem je na preizkusu opazovalčeva (ne)obremenjenost z lastno zvedavostjo - voajerski moment “iz čistega firbca” namreč v kontekstu razstave sam na sebi ni sporen, in zato je špeganje skozi tri markacije tudi za več minut povsem legitimno, četudi za spremljanje predvsem Podlasice, najdaljšega in najbolj linearnega dela instalacije, ne najbolj ustrezno, vsaj za celotno dolžino filma ne. Z reflektiranjem tega precej očitnega momenta je Galerija posnetke na ogled ponudila oziroma združila na spletni strani GuestRooma Maribor, kjer jim je mogoče nameniti bolj celovito gledalsko pozornost. 

A k ogledu na spletu je smiselno povabiti šele po ogledu fragmentov, razstavljenih v instalaciji na Koroški cesti - takšna oblika je namreč izrazito cajtgajstovska, in se morda ne bo ponovila, pove Smodiš:

Format dobro deluje v kontekstu aktualne razstave, in je primeren za krajše formate. A upam, da s tem ne bomo nadaljevali, torej, da bo pri naslednji razstavi mogoče vstopiti v prostor.

Ob sprehodu skozi gentrificirajoče se mestno jedro in z zategnjeno ročno na družbeno, predvsem kulturno dogajanje, je kukanje skozi luknje v galerijski fasadi malodane osvobajajoče - neizogibno se z interakcijami z mimoidočimi in soogledujočimi vzpostavi sramežljiva kulturna publika, špeganje v zakulisje ostrih čekanov in nabrušenih krempljev pa kot trening, da preraste v dolžnost. Tako s fascinacijo v gozdu, kot z ostrim pogledom v mestu. 

 

Instalacijo in posnetke sta si ogledala Ajda in Jan.

Facebook Twitter Deli
0 comments