Hrvaška, kljub trenutnim razmeram, kulturi še dopušča nekaj prostora za delovanje. V reški dvorani Filodrammatica je zato v decembru potekala premiera predstave Bakice, ta mesec pa potekajo njene ponovitve. Pod drobnogled postavlja starejše ženske, ki se preživljajo z zbiranjem plastenk. Odpelje nas v svet revščine, kjer plastenka ni zgolj odpadek, ki ga odvržemo v koš za smeti, ampak vir dohodka, ki ga izbrskamo iz koša.
Avtorski projekt reškega Kolektiva Igralke je nastal pod okriljem slovenske režiserke Tjaše Črnigoj. Avtorice in igralke so diplomantke študija igre in medijev - Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Anja Sabol in Vanda Velagić. Gre za mednarodni projekt v koprodukciji ljubljanskega Kulturno umetniškega društva Transformator, Kolektiva Igralke in Savez udruga Molekula, ki je del uradnega programa Reka 2020 – Evropska prestolnica kulture.
Dokumentarna, dobro uro dolga predstava Bakice je nastala po pričevanju starejših žensk, ki se preživljajo z zbiranjem plastenk. V predstavi spoznamo zgodbe štirih upokojenk - Albine, Ljudmile, Marte in Suzane, ki so v omenjeno prakso prisiljene, zaradi težke ekonomske situacije. Njihove zgodbe niso nujno stereotipne tragične zgodbe, na katere pomislimo, ko govorimo o sistemskih nepravičnostih in družbenem robu. Branjevka, učiteljica kemije in prekarna delavka so vse hrvaške upokojenke, ki prejemajo 400 kun nižje pokojnine od moških. Že tako pa je povprečna hrvaška pokojnina za dobrih 100 kun nižja od praga revščine. Številke, ki jih igralke s kredo napišejo na stole, so številke, ki Albino, Suzano, Marto in Ljudmilo postavijo pred nas in v realen kontekst.
Zgodbam štirih pobiralk plastenk Igralke v drugem delu predstave pridružijo zgodbe svojih babic. Njihov carpe diem tretjega življenjskega obdobja - učenje tujih jezikov, nakupovanje, obiskovanje gledališč in koncertov - z odigranimi sekvencami kontrastno postavljajo nasproti v uvodu vzpostavljenim zgodbam z družbenega roba. Le-te prav tako odigrajo, z igranimi prizori pa kontrastno preklapljajo pa med sproščenim penzionističnim vsakdanom in umivanjem lasišča ter pranja spodnjega perila v dveh minutah tekoče vode, ki jim jih nameni žeton za uporabo javnih sanitarij.
V zaključku Igralke ponovno vpeljejo budistično idejo reinkarnacije, ki jo predstavijo že v začetku predstave, pred zgodbami samimi. Analogijo z reinkarnacijo vzpostavijo s počlovečenjem navadne plastenke s prodajne police, ki si želi doživeti reciklažo-reinkarnirnacijo v otroško igračo. S to analogijo tudi predstavo pripeljejo h koncu, simbolika zaključka pa je morda premalo jasna, da bi jo gledalec ali gledalka lahko intuitivno umestila v tok pripovedi.
Scena je minimalistična, temačna. Pred gledalci so postavljene plastenke, štirje stoli pa predstavljajo naslovne “bakice”. Odprtost odrske postavitve igralkam omogoča, da prosto uporabijo odrski prostor za pripoved. Številke in podatke, ki podkrepijo resnost problematike, s kredami zapisujejo na tla in stole, ob zapisovanju pa se posvetujejo z gledalci. Prav ta interakcija in sodelovanje gledalcev nas prizemljijo v nepoznavanju problematike - ugibanje o višini pokojnine ene izmed upokojenk je namreč veliko višje od dejanske številke. Igralke menjave prizorov tehnično izvedejo z menjavami lučnih pozicij, ki jih signalizirajo s tleskom - takšne menjave kot režijska rešitev v sicer precej pripovedni predstavi uspešno služijo kot dramaturško tempiranje pripovedi. Glasba na določenih mestih pripoved aktivno podpira, na drugih pa služi zgolj kot njena zvočna podlaga. Zgodba je dobro podprta tudi s kostumografijo, ki je nevpadljiva. Igralske so oblečene v preproste trenirke brez stereotipnih madežev in lukenj.
V Bakicah se odraža poglobljen proces, v katerega je ustvarjalna ekipa aktivno vključevala tudi naslovne protagonistke - njihove zgodbe niso zgolj pripovedno orodje, pač pa korektna uprizoritev dotične družbene problematike. V kapitalističnem sistemu je odgovornost za neuspeh vedno preložena na posameznika. Ustvarjalke uspešno nasprotujejo tej trditvi; Bakice so bile na rob družbe potisnjene sistemsko in ne zaradi lastnih napak. A pri vsem tem ne smemo pozabiti, da »bakice« same sebe nimajo za žrtve. So močne ženske s težkimi življenjskimi zgodbami. Bakice, ki so ohranile človeški obraz nečloveškim pokojninam navkljub.
Bakice s pripovedovanjem resničnih zgodb o življenju na družbenem robu gledalca ne pustijo ravnodušnega. Avtorice so uspešno ujele duh žensk, katerih zgodbe predstavljajo. Do njih nimajo pokroviteljskega odnosa, so njim enake. Dober pokazatelj njihovega iskrenega odnosa je humor, kot si ga lahko dovolijo zgolj tisti, ki so se človeku resnično približali. Format družbeno angažirane predstave so avtorice izbrale z namenom izpostavljanja družbene problematike, ki jo uspešno naslovijo. Gledalec ali gledalka zapusti dvorano vedoč, da bakic ne bo rešila humanitarna pomoč, ampak sistemske rešitve. Predvsem v času, ko so zobje kapitalizma izrazito ostri. V času, ko starejša populacija še posebej potrebuje našo pomoč.
