Kelnarca Marijana, vino, ustnice in Jadransko morje

Študentsko delo je žal takšno: zaslužiš več kot sodelavci, ki so redno zaposleni; zaradi tega so večkrat zavistni. Delo pa je nestalno in nezanesljivo, in zato zavidaš redno zaposlenim nazaj. Poleg tega sploh nisi več študentka in je samo vprašanje časa, kdaj bo tvoje mešetarjenje s študentskimi napotnicami razkrito.

V rokah imaš vedro golobjega dreka. Previdno ga zlivaš v stranišče; nekaj ga poškropiš po svojih čevljih in hlačnicah. Pomisliš na stoječe uriniranje svojega partnerja in od urina nabuhle revije o arhitekturi ob straniščni školjki. Kmalu bo nepričakovano prejel Plečnikovo nagrado in se naveličal tvojega sanjarjenja o glasbeni karieri; ti pa boš ostala sama s spomini na ptičje perje in moški ponos.

Za tvojim hrbtom se odprejo straniščna vrata in brez pozdrava stopi do umivalnika eden od tvojih dveh neposrednih šefov: torej eden od dveh hišnikov. Za trenutek obmiruje pred ogledalom in se obrne proti tebi: njegov obraz je neprepoznaven; po čelu in licih odrgnine, nos v opornici in za očali očesi kot frnikuli. Brez besed odide. Približno tri ure še čistiš golobji drek in nato stopiš za njim v pisarno.

Oba hišnika strmita v svoja računalniška zaslona. Usedeš se in se lotiš sudokuja.

»Marijana, zgleda da je Jezus na božični zabavi lumparije zganju!«

Tiho si. Z nosom v opornici se namesto tebe nosljaje oglasi Jezus:

»Visarionovič, lepo od tebe, da te skrbi zame. Toplo se zahvaljujem tvojemu občutku za solidarnost.«

Po radiu se vrti dalmatinska pesem: nekaj o vinu in ustnicah. Jezus stisne zobe. Odideš v kletne prostore in v kuhinjo, kjer z vrtalnim strojem v steno zvrtaš luknji in vanju namestiš držalo za papirnate brisače. Zatem po vseh straniščih v stavbi zamenjaš plastične lončke za milo. Vrneš se v pisarno, kjer Jezus in Stalin še vedno strmita vsak v svoj ekran. Po radiu se vrti ista nostalgična pesem o Jadranskem morju, čeprav to po časovni logiki ni možno. Stalin te prosi, da skidaš sneg, saj on tega zaradi srčne kapi ne sme več početi.

»Ha! Visarionoviča je kap zadela osem let nazaj, pa še zmeraj ne sme snega kidat?! Mojega očeta je kap trikrat zadela, pa mu ni noben problem vrta okopat! Pa nas je osem odraslih otrok, ki bi lahko to naredil namesto njega! Res pa, da moj oče nima komunajzarske pameti, da bi ga pri tem ovirala.«

»Jezus, da tud ti ne skrivaš kje še kakšnega pamža? Se mi zdi orenk sumljiv, da ma takale ovčica pobožna samo tri otroke.«

Odideš kidat sneg. Z lopato za kidanje snega kmalu za tabo pride Jezus. Pomaga ti pri delu. Prekolne sodelavca in rdečo zvezdo in med kidanjem snega povzame dogodke prejšnjega dne. Spil je kozarček preveč in se malo pohecal s sodelavko. Morda jo je uščipnil za rit, vendar vse v vzdušju nedolžnega humorja. Poslali so ga domov s taksijem, a je od togote raje pešačil. Z nahrbtnikom prek rame, tako da je z eno roko držal naramnico nahrbtnika in drugo roko v žepu, se je spotaknil ob pločnik, se nerodno zapletel in zavrtel okoli znaka in z glavo brez zaščite rok priletel v grobo nanešen omet na steni. Z delovnimi hlačami, ki jih je imel v nahrbtniku, je ustavil krvavenje iz nosu, potem pa poklical ženo, da ga odpelje v bolnico. Tam so mu z eno potezo kar med pogovorom naravnali nos, tako da je padel v nezavest. Zbudil se je z nosom v opornici, si oprtal nahrbtnik in odšel domov. Doma ga je jezna čakala žena, ki je vzela nahrbtnik, da opere njegovo delovno opremo. Od pralnega stroja se je zadrla:

»Prasec! A zdej že mladoletnicam nedolžnost jemlješ?!«

Našla je njegove krvave hlače.

Tvoje režanje Jezusa pomiri, zato se odpravi nazaj v pisarno. Nekaj prileti skozi okno. Pohitiš tja, da bi videla, kaj se dogaja. Stalin in Jezus rjoveta en na drugega in stisne te v želodcu. Nenadoma v pisarno vdre starejši sodelavec iz drugega nadstropja. Z vijoličnim obrazom in brez sape panično kaže na omarico ob steni. Stalin s svoje mize potegne kozarec, Jezus pa iz omarice vrečko sladkorja in ga nekaj strese v kozarec in nato sodelavcu v usta. Vijolična barva počasi izgine z obraza in nato še z gladke površine med dvema oazama las; sodelavcu se na obrazu nariše nasmešek in vsi bruhnete v smeh.

Po radiu pa se v neskončnost vrti ista nostalgična pesem. O vinu, ustnicah in Jadranskem morju.

Facebook Twitter Deli
0 comments