Kelnarca Marijana in pljunek na SAZAS

Ko je očka na tvojem tretjem rojstnem dnevu oblečen v medveda lovil druge otroke, si ti, v upanju, da se bo medo igral le s tabo, sitnarila mami, naj te namaže z medom. Lahko bi se končalo z maminim režanjem že tistega dne, pa se je moralo nadaljevati s posmehljivo zgodbo za vse življenje.

Na Metelkovi si. Več kot dvajset let kasneje. Tvoj nadomestni očka je danes kosmati medved, ki ga pijača noče omehčati. Z medico v roki neumno zreš navzgor v njegov obraz. Z očmi se ustaviš na njegovem poševno odsekanem zobu. Pravokotni trikotnik zoba izgine za kozarcem kosmatinčeve medice in tvoj pogled se dvigne k njegovim očem:

»Pitagora, dej, pofuki me, pizda!«

V smehu se mu zatresejo prsi, kot pri vžigu tovornjaka.

Kar vidiš ga, kako se je v osnovni šoli režal ob prejemu priznanja za državnega prvaka v metu kladiva. Takrat so ga še klicali po pravem imenu Vladimir in ne po vzdevku Pitagora. Vzdevek mu je nekaj let kasneje prislužil okrušen zob, ki ga je Vladimirju med prijateljskim ravsanjem odlomil sošolec. Trikotniku zoba so se vsi smejali, nihče bolj, kot se je temu smejal sam. Vzdevek Pitagora je sprejel s ponosom.

Vladimir je sovražil šport, pa ga je učiteljica kljub temu prijavila na tekmovanje v metu kladiva. Brez kakršnekoli tehnike in enega samega treninga je postal osnovnošolski državni prvak.

Danes je umetnik. Ljubitelj gledališča. Kot ti. Napije se ga in dela sceno. Tiste vrste sceno, ki ljudi spravlja v dobro voljo; tako da marsikdo pozabi na njegovo medvedjo moč.

»Marijana, jst ne seksam.«

»Ha ha! Preveč porniče gledaš?!«

»Ne gledam porničev.«

»Kaj ne gledaš porničev?«

»Politika me ne zanima.«

»Ha ha ha!«

Okajenost in razigrano vzdušje na Metelkovi dajeta tvojim mislim drznost. Nekaj časa stojita v tišini in opazujeta množico okoli vaju.

»Pitagora, kaj si misliš o alternativcih?«

»Večina je pozerjev.«

»Aja? Kaj boš pa rekel zame?«

»Zgledna si, in neškodljiva deklica.«

»Ma, jebi se!

Okej, Pitagora! V torek na SAZAS-u razrešujejo pritožbe na neizplačane SAZAS-ove obveznosti do muzičarjev. Torej tudi mojo pritožbo. To pa se pravi … khm … da greš v torek z mano na SAZAS.«

»Kaj je to SAZAS?«

 

Na SAZAS-u

Industrijska cona Trzin. Zvečer. Vzdušje kot v skandinavskih kriminalkah. Da nista zgrešila naslova? Skozi steklena vrata se vidi hodnik z ugasnjenimi lučmi, ki na koncu vodi proti stopnicam. Pitagora naglas prebere napis nad vhodom:

»SAZAS: Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito glasbene avtorske pravice Slovenije.«

Odrineš vrata, ki niso zaklenjena in stopita po temnem hodniku in po stopnicah navzgor. Pot vama za silo kaže medlo sijanje požarnih luči. V prvem nadstropju hodita med pisarnami do edinega prostora, v katerem opazita svetiti pravo luč. Vstopita v manjšo dvorano, kjer v smrtni tišini sedijo glasbeniki, vsi obrnjeni v smer, kjer za veliko mizo prigrizkov, kavic in stekleničk sokov sproščeno kramljajo avtoritete slovenske glasbe, uradni predstavniki SAZAS-a.

Očitno sta prispela zadnja. Vsi se obrnejo proti vama in si vaju ogledujejo. Usedeš se spredaj na prost stol, Pitagora pa še kar stoji in čukasto strmi v dobrote na mizi predstavnikov SAZAS-a: dobrote, ki so jih postregli sami sebi. V mizo strmeči in skoraj dva metra visoki Pitagora s svojo pojavo utiša celotni prostor. S pogledom počasi ošine celotno SAZAS-ovo komisijo, se še enkrat nejeverno zastrmi v mizo in se končno usede spredaj poleg tebe. Vpraša te, kdo je smrad v dragi usnjeni jakni. Kaže na predsednika SAZAS-a.

Dvigne se govorec večera, iz medijev dobro poznani skladatelj Grebelo, ki vas vse prisrčno pozdravi. Začenja se predstava.

»Ko besede odpovejo, spregovori glasba. Glasba je univerzalni jezik, jezik povezovanja, združevanja, brisanja mej, odstiranja tančic duše. Glasba je čustvo…«

»Grebelo, ne se zajebavat! To smo že na SAZAS internetni strani prebral! Ne se delat norca iz nas, jebenti mater, poet!«

Na agresivno prekinitev govora skladatelja Grebela se odzove predsednik SAZAS-a; za mizo prigrizkov udobno zleknjen v stolu in s skodelico kave v rokah, v smehu odvrne:

»Stane, lepo te prosm. Used se, ne deli drame.«

Skladatelj Grebelo nadaljuje:

»Združenje SAZAS je vitalnega pomena za avtorje, uporabnike in družbo. Avtorjem omogoča, da z organiziranostjo dosežejo bolj učinkovito uveljavljanje svojih pravic.«

In tako dalje skoraj eno uro. S svojimi izpadi se vsake toliko časa oglasi Stane: »Ne se zajebavat, Grebelo! Kako te ni sram!« Grebelo in predsednik pa mu odgovarjata: »Stane, a se lahko umiriš? Počas nam greš vsem na živce … Edini si, ki se pritožuje … Samo s tabo so problemi … Če ti kaj ni všeč, lahko mirno odideš.« Itd. itd. Pitagora ti prišepne, da Stane blefira.  (Kasneje, ko si doma preverjala na internetu, si ugotovila, da je bila res vse le igra, in da je Stane eden izmed zaposlenih na SAZAS-u.)

Po eni uri se za tvojim hrbtom oglasi starejši glasbenik, legenda slovenskega panka. Omeni, da je upošteval vsa SAZAS-ova navodila in ustrezne postopke, pa da je vseeno ostal brez upravičenega denarja. Grebelo in predsednik se na ves glas zasmejita:

»Robi, postopki so se vmes spremenili.«

Legendarni panker Robi zardi in utihne.

Ves ta čas v tišini sedijo tudi drugi glasbeniki, ki čakajo na odloke o svojih pritožbah, ki nedotaknjeni ležijo v kupu papirjev na mizi pred predsednikom SAZAS-a.

Pitagori začne trzati noga. Čez glavo si povezne kapuco in z nepremičnim pogledom strmi v predsednika. Grebelo pa kot v vrtcu riše nekakšne diagrame po tabli in razlaga o statistiki stroškov, ki jih SAZAS, zaradi nespoštovanja avtorskih pravic, zapravi za odvetnike; kako zaradi teh stroškov SAZAS nima dovolj finančnih sredstev za nadzor vseh radijskih postaj in kako se zaradi tega SAZAS lahko osredotoča samo na manjši vzorec izbranih radijskih postaj; in kako SAZAS ne more ščititi vsakega amaterskega glasbenika, ker bi šli stroški s tem v nebo.

Oglasiš se:

»Khm, če smem? --- Moja glasba se vrti na alternativnem radiu, ki kot vsi drugi SAZAS-u plačuje nujni prispevek. Moja glasba se je vrtela precej večkrat, kot je SAZAS-ov minimum, da se avtorju izplača denarno avtorsko nadomestilo. Vendar alternativni radio ni v SAZAS-ovem vzorcu, zaradi česar gre prispevek tega radia avtorjem, ki se vrtijo na komercialnih radijih, ki pa po neki skrivnostni SAZAS-ovi logiki so v tem vzorcu. Moj denar gre zato v žepe komercialnih glasbenikov, s čimer se uničujejo pogoji za produkcijo nekomercialne glasbe, ki je zaradi različnih dejavnikov že tako obrobna, še posebej zaradi tega, ker ni namenjena samo zabavi. A ne bi ravno ta glasba potrebovala več podpore?«

Grebelo se zareži in še enkrat omeni stroške odvetnikov, naloži nekaj o nepoštenosti nekaterih radijskih urednikov in usmeri govor drugam.

Pitagori, ki do tega trenutka nikoli ni imel opravka s koncepti avtorstva in intelektualne lastnine, izstopi žila na čelu. Z nervoznim glasom prekine skladatelja Grebela:

»Zdej me pa dobr posluš, pezde! Ti se moji prjatlci ne boš režu! Unmu bleferju se lohk režiš in mu pamet soliš kokr hočš, men in moji prjatlci se ne bo noben režu! A je to jasno?!

Zdi se, da ima Grebelo nekaj na jeziku.

»Prosm?! A še bi govoru?!

Avtorsko pravo pravš, a?

Kakšna intelektualna lastnina, idiot, pizda?!

Prvič slišm o teh jajcih, ampak dost, da mi je jasn, da niti osnov nimaš razdelanih, kmet! In jih tud nočeš met! Očitno rabš tazga seljaka, kokr sm jst, da lohk opaz buče, kjer jih noben spranc več ne vid.«

Grebelo zavije z očmi.

»Nč mi ne boš zaviju z očmi, bebo!

Al sm jst bebček zate? A to hočš rečt? Da ne vem, kaj se klele dogaja?

Dobr vem, prjatu! Hitr se dol used, pička ti materina, da ne bo sranja zdele, pa nej ti lepo počas postavm eno vprašanje, ki se ga tukile očitno vsi po vrst izogibajo, z mojo prjatlco vred!«

Grebelo nekaj časa vzdrži Pitagorov pogled in se nato s stisnjenimi zobmi le usede na stol. Pitagora se z rokami opre ob mizo, nagne naprej, približa obraz skladatelju in z grozečim izrazom govori naprej:

»Rečva, da maš lepo parcelco in na njej lepo hiško, ki si jo nabavu z dnarjem, ki ga tukile pokradeš. In ker si eko zaveden, si naredu še kurnik. In to je vse tvoja last: vse na tvoji parceli in nad tvojo parcelo, tja do neba, je tvoje. To je tvoja lastnina. In noben ti ne more nič, ti si gospod na svoji zemlji. In rečva, da je vse to samo metafora za intelektualno lastnino. Ti piješ svoj Chivas, kure kokodakajo, sosedi so nevoščljivi, nč ti ne manjka. Ampak! Nad parcelo prileti avion, kure se splašijo, letajo sem in tja, ena al dve pa se zaletita v vrata kurnika in na mestu padeta mrtvi. In zdej bo vsa egocentrična golazen od Brnika do Stockholma zarad svojih mrtvih kokoši tožila letalsko družbo za odškodnino, al kaj?! Zato, ker je avion letu skoz njihovo privat posest?!«

V dvorani so vsi zaprepadeni. Pitagora se obrne k predsedniku SAZAS-a:

»Dej mi zdej od moje kolegice papir, da greva domov. Nimam jst časa za tole.«

Predsednik SAZAS-a mirno odloži skodelico s kavo:

»Mladenič, boste moru pa še kr mal počakat.«

Pitagora pljune predsednika v obraz, zagrabi mizo in jo začne počasi prevračati na SAZAS-ovo komisijo. Avtoritete slovenske glasbene scene se začnejo panično umikati; po njih letijo prigrizki, kava in sokovi. Predsednik SAZAS-a začne bežati do izhodnih vrat, kjer mehkih nog že nekaj časa čakaš ti:

»Gospodična, prosim lepo! Veste, da se lahko tud drugač zmenmo!«

Predsednik začne iz žepa vleči šope denarja, ko se pri vama znajde Pitagora: vzradoščen in dobre volje te potegne za rokav in skupaj zapustita prostor.

Na poti domov Pitagora za volanom nori od presežka adrenalina, ti pa, kot da ne bi mogla verjeti dogodkom, z odkimavanjem prikrivaš mešane občutke.

»Dobr sm jim jajčka stisnu! Zelo dobr!«

»Pitagora, ne vem, če se strinjam s tistim, kar si reku o avionu in kurah.«

»To pride iz želodca. Vi piflarji boste to bol težko razumel.«

»No, ja. Glede alternativcev si mel kr prou.«

 

Epilog

Zaradi Pitagore sta oba postala nekakšni alter legendi. Čeprav je rad videl svojo sliko v časopisu in na internetu, je Pitagori za status alter legende dol viselo. Na policiji so mu po zaslišanju segli v roko in mu napisali najnižjo kazen za kršenje javnega reda in miru. Plačati je moral polovičko. Ti k plačilu kazni nisi prispevala nič. On pa te je imel samo še bolj rad kot prej.

Tisto noč, po dogodku na SAZAS-u, si pomislila, kako zelo si podobna svoji mami; in koliko let že nisi spregovorila z njo. Brez slabe vesti zavedš celo svojega prijatelja. Tako kot mama zlorabljaš zgodbe, jih izzivaš ali pa si jih izmišljuješ in z njimi prikrivaš svojo ranljivost, sram in nemoč; celo na račun najbližjih.

 

Zabeležil Jan Kozlevčar - Kozel

Facebook Twitter Deli
0 comments