»Alo, hašišarji?! Lahko človeka pustite mimo, pička vam materina?!«
Živčno ste se ozrli in mimo vas je s kolesom zapeljala punca temnejše polti. Posmehljivo te je ošinila s svojimi črnimi očmi. da si od presenečenja zardela.
Odšla je naprej in pozabili bi na njo, če vas ne bi sto metrov naprej pričakala naslonjena na ograjo Frančiškanske cerkve – z jointom v roki. Ogorčeni pogledi ljudi na Prešernovem trgu zanjo niso obstajali. Bruhnili ste v smeh.
Joint je zaokrožil in punca se je predstavila:
»Vera Vranković – 'z mehkim ć!' – otrok ulice.«
Emirju je bila od nekod znana. Vprašal jo je, če je nekoč kot otrok iz razbite družine na televiziji vodila oddajo o vzgojnem domu, v katerem je takrat bivala. Bila je tiho. Ponovil je, če to drži, ona pa mu je odgovorila:
»Sreča na mrvici.«
Nato je pogovor preprosto zaključila z bizarnostjo:
»Baje grejo paprike v promet.«
Zajahala je svoje kolo, zavreščala kot pav in se odpeljala.
Čeprav je bilo prvo srečanje bežno, sta se kasneje večkrat srečali na ulicah Ljubljane. Dobro sta se ujeli, še posebej v nagnjenosti k absurdu. Nista imeli denarja za kafiče, zato sta se začeli dobivati pri njej na večerih nabijanja igric.
Pri Veri doma
Pred vhodom v blok leži odklenjeno BMX kolo. Umakneš ga in prisloniš na ograjo. Na domofonu iščeš zvonec, da bi pozvonila, a ga ne najdeš. Na tla poleg tebe priletijo ključi. Na koncu ti ni treba odklepati, saj ravno nekdo vstopa v stavbo. Pohitiš za njim, nakar se v polžjem tempu vlečeta po stopnicah drug za drugim. Človek pred tabo, mimo katerega nikakor ne moreš, je znani nogometaš. V mislih mu jebeš mater in opaziš, da ima obvezano roko. Ko končno vstopi v svoje stanovanje, pohitiš po stopnicah naprej.
Spet te nekdo ustavi. Tokrat lepo urejeni obritoglavec, s kovčkom v roki. Za njim si prisiljena hoditi vse do vrha, kjer te čaka Vera. Tam ti postane jasno, zakaj na domofonu nisi našla zvonca. Višje si od najvišjega nadstropja. Tu so stanovanja pravzaprav le na hitro preurejeni sušilni in drugi strešni prostori. Vsako od stanovanj je zgolj majhna sobica. Na hodniku je še stranišče s tušem, ki si ga vsi delijo.
Obritoglavcu odpre vrata ostareli moški. V stanovanju za njegovim hrbtom opaziš zastavo s svastiko. Tvoja zaprepadenost je Veri v zadovoljstvo. Reži se kot nora.
Kasneje ti Vera vse na hitro objasni.
Nogometaš ima roko povito, ker sta z Vero nabijala Playstation in si je poškodoval palec. Ostareli sosed nasproti je naci s težavami s prostato. Ni problematičen, ker se boji snažilke Aide. Ta je begunka iz Bosne in si majhno sobo deli s sinom. Vsi pa se bojijo sosede Lade, ki živi na koncu hodnika. Buržuji z domofonom, kot jim pravi Vera - se pravi, sosedje iz nižjih nadstropij - Lado kličejo Luda.
Lada ima pogoste napade shizofrenije. Leto nazaj je v deliriju pomotoma fizično napadla Vero. Večinoma razbija stikala na hodniku in včasih vrže kaj čez okno. Enkrat je skoraj vrgla televizijo na glavo bratu od slavnega nogometaša. Od tod tudi BMX kolo pred vhodom v blok.
Poleg igranja igric ti Vera razkaže svojo presenetljivo zbirko cd-jev. Ne tako obsežno, kot raznoliko. Od progresivnega rocka, free jazza, r'n'b-ja, klasike, metala, hardkora, popa, do bizarnega turbo folka in slovenskih narodnih:
»Kaj pa misliš, da poslušajo recimo tovornakarji? Še tak glasbeni elitist bo imel v svojem tovornjaku:
Žena, jutr mam furo spet,
tko mi ni nč več luštn žvet.«
In se reži.
V nekem trenutku seže nad omaro in z nje potegne prašno kitaro z dvema strunama. S poudarjenim srbskim naglasom začne spakljivo peti venček slovenskih ponarodelih. Po dveh strunah brenka s takim občutkom za ritem, da ti vzame sapo.
Takrat se odprejo vrata in brez pozdrava v sobo vstopi zajetna punca vajinih let, kar Vere sploh ne preseneti. Vera se še naprej norčuje s petjem in kitaro, čemur se spontano pridruži gostja v beat box maniri. Režita se ena drugi. Kmalu pobudo dokončno prevzame gostja. S petnajstminutnim repanjem predstavi svojo življenjsko zgodbo in svoje poglede na svet. Nato nenadno kot je prišla, tudi odide.
To je Lada.
Zgodba njenega življenja se vrti okoli športa, hiphopa in plesa. Nadaljuje se z razpadom družine, partiji, alkoholom, kanabisom, LSD-jem, amfetamini, kokainom in konča v shizofreniji.
Vse skupaj te osupi in pretrese. Stopiš na hodnik, z namenom najti stranišče. Luči ni, ker je vsa stikala razbila Lada. Tipaje stopaš do straniščnih vrat. Vera te je opozorila, da tudi na stranišču luč ne dela. Nihče namreč noče zamenjati žarnice, saj vsak pravi, da so na vrsti drugi. Odpreš vrata, prižgeš vžigalnik, da bi našla wc školjko in se znajdeš iz oči v oči z ostarelim nacijem s težavami s prostato.
Na to te Vera ni opozorila.
Stari naci se v smrtnem strahu zadere kot zaklani prašič.
Na hodniku se pojavi soseda Aida:
»Jebem ti mater fašističko! Kaj se dereš?!«
Iz stanovanj izpljune še Lado in Vero.
Lada se vleče za lase in se dere na Aido:
»Prasica!«
»Kdo je tebe kaj vprašal?!«
»Prasica! Fukaš s svojim sinom!«
»Marš u pičkumater!«
Ena in druga zaloputneta vrata. Naci se opraviči. Na hlačah zapre zadrgo in odide v svoje stanovanje.
Osupla gledaš Vero, zaradi česar te nadere še ona. Pravi da ima nočno in nima več veliko časa. Vera ima vsak dan nočno, saj dela v pekarni.
Iz noči v noč. Na črno.
Nekega poletnega dne, ko si obiskala Vero, je na vrata potrkala Aida. Obe vaju je povabila na sladoled. Odšli sta za njo na streho stavbe. Tam so se s sladoledom že sladkali vsi preostali prebivalci podstrešja: Lada, ostareli naci in Aidin sin.
Aida se je Veri in naciju zahvalila, da sta sinu pomagala pri zgodovini, Ladi pa za pomoč pri matematiki. Njen sin je izdelal sedmi razred brez popravnega izpita.
Ko je prišla pozna jesen, si pred blokom naletela na policijski avto in v njem prestrašenega policaja. Živčno ti je ukazal, da se umakni stran. Na tleh je ležalo najbrž vse, kar je Lada lahko zmetala skozi okno. Čez nekaj minut sta z Vero opazovali skoraj filmski prizor z gasilci, policaji in ljudmi v belem.
V nekaj dneh je večina prebivalcev bloka podpisala peticijo, da se Lado spravi v zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice.
Vera je rekla:
»Sreča na mrvici.«
Ko si jo vprašala, če je peticijo podpisala tudi ona, je odgovorila:
»Baje grejo paprike v promet.«
