Kelnarca Marijana na Festivalu Ljubljana

"Dobro, Marijana. Stoli so postavljeni, mize so na svojem mestu. Dokler ne pripeljejo hrane, greš lahko z drugimi na zrak.

Se lahko usedem kar tukaj zadaj in poslušam vajo, namesto da grem ven?

Lahko, samo to ne bo zate, ker je klasična glasba.

Zakaj pa klasična glasba ni zame? Zato, ker sem kelnarca?

 

Pa si se veselila službe v vrhunskem cateringu! Kako zadovoljna si bila, ko vas je za delo na kulturnih prireditvah najel Festival Ljubljana, končno stran od predsodkov običajnih beznic! Naivna si, punca. Jebiga, je pa vseeno fino, če si lahko, recimo, kar na vaji komorne klasične zasedbe. In to v posebnem vzdušju ljubljanskega gradu.

Prvi dan dela na gradu si opazila moškega, ki je, sam sebi v napoto, opazoval gradbenike pri delu. Ta moški je tudi potem prišel preverjat delavce - prav vsak dan, in ravno tako jih je - prav vsak dan - preverjal, kot si radovedna izvedela, že pred tem, koliko, deset, dvajset, trideset let? Kot arhitekt je bil primoran vsakodnevno gledati tri različne barve strešnikov in na stenah madeže vlage različnih starosti, ki so žalostne priče hitrosti obnove, pri kateri najbrž ve samo arhitekt, kaj je bilo dejansko obnovljeno in kaj ne. Smiselno ali ne, arhitektova pogodba zahteva, da se na gradu pojavlja redno. Delati, da se obrne čim več javnega denarja in narediti čim manj.

Tako si hitro ugotovila, kako se prava predstava ne odvija na odru in v dvoranah gradu, ampak v bizarni vsakdanjosti ljudi, ki na gradu delajo. Včasih si zaradi tega skoraj pogrešala službo v nekdanji beznici.

Ko si se v deževnem dnevu na kolenih v blatu trudila, da bi županji Ljubljane in direktorju Festivala Ljubljana pogrnila rdečo preprogo do marmornate sončne ure, dvojnice prejšnje, ki so jo uničili vandali, in te je direktor, z lakastimi čevlji, na suhem pod dežnikom, osorno opozarjal, da pohitiš, ker se mudi, in je potem, ko je bilo vse nared za prerez rdečega traku pred novo sončno uro, katere postavitev je bila v zadovoljstvo samo umetniku, ki je ob nepričakovanem dvojnem zaslužku neuspešno skrival svoj nasmeh, županja nič kaj kratkočasno, a ogorčeno in v skrajnem šoku, dolgovezila o statistiki in stroških vandalizma v Ljubljani, potem ko si ti, dva dni prej, med svojim delom v blodnjaku hodnikov gradu, na uho, iz ust istega direktorja Festivala Ljubljana, ki se je zdaj tako jeguljasto slinil okoli županje, nehote ujela zaničljivo bentenje nad dvigajočimi se in v tem nprimeru resnično šokantnimi stroški večletne zamude projekta gradnje vzpenjače, ki naj bi jo županja v nedoločeni prihodnosti širokosrčno podarila Ljubljani in tudi tistim nerazumevajočim vandalom, ki so ji sedaj, tako rekoč osebno zasadili nož v hrbet, si se dokončno odrekla veri v primat višjih družbenih razredov nad zdravim razumom, kaj šele nad pravo kulturno produkcijo.

Kot pika pod vprašajem pa je bila vaja klasične komorne zasedbe, kateri si bila naključno priča.

V dvorano so najprej vstopili glasbeniki in za njimi skupina poševnookih ljudi, verjetno Kitajcev, ki so v Slovenijo prišli na kulturno izmenjavo, sodeč po razstavi fotografij Kitajske, ki je krasila sosednji prostor, sredi njih pa je, pol živ, pol mrtev, hodil pošteno odsoten možakar, za katerega se je izkazalo, da je skladatelj, naše gore list. Nedolgo po pričetku vaje je skladatelj ob igranju svojega lastnega dela na stolu trdno smrčal, Kitajci pa so se do konca vaje trudili ohraniti resne obraze.

Kasneje, ko je bil končan tudi uradni koncert, med katerim je skladatelj spet drnjohal, si vsem tem ljudem stregla. Opazila si, da je skladatelj simpatičen, a izgubljen in zagrenjen tip. Domov si odšla mešanih občutkov, nekje med zaničevanjem in zavistjo na eni strani in sočutjem in razumevanjem na drugi. Ta nit čustvovanja bo v tvojem življenju glasbenice konstanta. Čutila si zavist zaradi skladateljeve izobrazbe, ki je nikoli ne boš deležna, in sočutje zaradi dvomljive vrednosti finančno privilegiranega življenja.

Ali je klasična glasba, ki zahteva več teoretičnega znanja, že po definiciji boljša od ljudske ali popularne glasbe? Ne! Ali je več tisoč verzov dolg ep nujno boljši od haiku pesmi? Ali je veličastna cerkvena slikarija nujno boljša od preproste risbe?

Če si poštena pri vsakem koraku in imaš slučajno možnost, čas in denar narediti več korakov in na vsakem ohranjaš poštenost in predanost prvega, potem boš razvila bolj zapletene stvari, ki pa same po sebi ne bodo nujno na višji umetniški ravni od začetnih preprostejših. Nekdo ima dvanajst ur prostega časa na dan, nekdo drug pa mogoče dvajset minut. Ne obupuj, če trenutno nimaš dostopa do izobrazbe, dragih inštrumentov, prostega časa, prostora za vaje, glasbenih poznanstev. Za vse to se boš morala veliko bolj potruditi kot večina, a ne bo zaman. Pomisli na glasbenike, ki jih tako spoštuješ, od Billie Holiday do Joni Mitchell, od Muddy Watersa do Šostakoviča. Kako različne zgodbe o ustvarjanju!

 

Za Marš spisal Jan Kozlevčar Kozel
 

Facebook Twitter Deli