Na današnji dan leta 1881 se je v Londonu končal anarhistični kongres, na katerem so delegati sprejeli »propagando dejanj« kot del uradne strategije svojega političnega delovanja. V naslednjih desetletjih so anarhistični revolucionarji v političnih atentatih tako uspeli pokončati številne monarhe, predsednike, kapitaliste in druge predstavnike vladajočega razreda.
Revolucionarno levico v Franciji je zatrtje Pariške komune leta 1871 močno oslabilo, saj je rnovi režim za daljše obdobje z ostro represijo onemogočil njeno javno delovanje. Iz vojaškega poraza komune so številni anarhisti izšli s spoznanjem, da poskusi organiziranja delavskega gibanja vsem na očeh v takratnih okoliščinah niso imeli možnosti uspeha. Ker sta bila anarhistično organiziranje in agitiranje med delavci izjemno otežena, so nekateri anarhisti začeli iskati nove oblike delovanja, ki bi ustrezale spremenjenim razmeram.
V sedemdesetih letih 19. stoletja se je tako razvil koncept t. i. propagande dejanj (oz. propaganda z dejanjem). Kot značilna oblika propagande dejanj so se uveljavili oboroženi napadi in atentati na visoke politike, monarhe, predstavnike kapitala ter druge pripadnike vladajočih razredov. Izraz propaganda dejanj je odražal prepričanje takratnega anarhističnega gibanja, da se revolucionarna ideja ne sme omejevati na teoretično razpravo ali širjenje abstraktnih konceptov, temveč da je bila tudi neposredna oborožena akcija sama po sebi oblika propagande – dejanje, ki s svojo simbolno močjo in političnim učinkom lahko predrami zatirane množice in morebiti sproži verižno reakcijo upora v družbi.
Koncept propagande dejanj je do konca sedemdesetih let pridobil med anarhisti vse močnejšo podporo in bil kot legitimna oblika revolucionarnega boja naposled uradno celo potrjen leta 1881 na anarhističnem kongresu v Londonu.
Med bolj poznane zagovornike propagande dejanj je sodil tudi nemški anarhist Johann Most, ki je leta 1885 celo napisal aktivistični priročnik za atentate z naslovom »Znanost revolucionarnega bojevanja«. Most je bil sprva viden član nemške socialdemokracije in bil v sedemdesetih letih celo poslanec v nemškem parlamentu. Pozneje se je postopoma oddaljil od marksizma in se pridružil anarhistom, zaradi političnega preganjanja pa je naposled pobegnil v Združene države Amerike. Tam je v svojem pisanju podrobno predstavil različne oblike praktičnega revolucionarnega delovanja – od izdelave improviziranih bomb in mešanja strupov do izvedbe strelskih atentatov.
Za enega izmed pionirskih anarhističnih atentatov je zaslužna tajna organizacija Narodna volja, ki je leta 1881 uspela ubiti ruskega carja Aleksandra II. Vseeno se je v praksi propaganda dejanj resnično razširila šele v devetdesetih letih 19. stoletja, ko je anarhistom uspelo izvesti več odmevnih napadov. Anarhisti so tako uspešno pokončali francoskega predsednika republike Sadija Carnota in kar tri španske premierje – Antonia Cánovasa del Castilla, pozneje pa še Joséja Canalejasa in Eduarda Data. Pod streli anarhistov so umrli tudi italijanski kralj Umberto I., avstro-ogrska cesarica Sisi, leta 1901 pa je krogla zadala usodni udarec ameriškemu predsedniku Williamu McKinleyju. V prvih letih 20. stoletja so tovrstni napadi nekoliko upadli, a so se ponovno okrepili pred prvo svetovno vojno. Leta 1908 je bil ubit portugalski kralj Karel I., tri leta pozneje ruski predsednik vlade Pjotr Stolipin, leta 1913 pa še grški monarh Jurij I.
Kljub številnim uspešnim likvidacijam pa je imela propaganda dejanj tudi neželene posledice, ki so se jih zavedali številni anarhisti. Pri veliko napadih, zlasti pri bombnih atentatih, so nastajale kolateralne žrtve, kar je znotraj anarhističnega gibanja sprožalo resne etične in politične dileme. Med vidnejšimi anarhističnimi kritiki propagande dejanj je bil Pjotr Kropotkin, ki je z znanim citatom opozoril, da »strukture, ki temeljijo na stoletjih zgodovine, ne morejo biti uničene z nekaj kilogrami razstreliva«. Podobno stališče o propagandi dejanj so zavzemali tudi marksisti. Po njihovem mnenju individualni atentati niso mogli ogroziti temeljnega gospodarskega sistema, ki proizvaja družbene hierarhije, temveč so zgolj odstranjevali posamezne predstavnike oblasti, ki so jih nato hitro nadomestili novi.
V obdobju po drugi svetovni vojni so anarhisti propagando dejanj v njeni najsmrtonosnejši obliki večinoma opustili. Kljub temu nekatere militantne skupine te strategije niso povsem opustile. Tako je t. i. Neformalna anarhistična federacija (FAI) iz Italije od leta 2003 izvedla več bombnih napadov na državne ustanove, banke in diplomatska predstavništva, grška skupina Synomosía Pyrínon tis Fotiás (SPF) pa je leta 2010 uspela pritegniti pozornost s serijo pisemskih bomb, naslovljenih na evropske institucije in vidne politike.
Zgodovinski prispevek je nastal v sodelovanju Inštituta za delavske študije z Radiem Marš.
Avtor: Grega Hrib.
