Te dni obeležujemo prvo zasedbo Filozofske fakultete v Ljubljani. Odmevna akcija levičarskih študentov je trajala od 26. maja do 2. junija 1971, geslo zasedbe pa se je glasilo: »Naše gibanje je boj za socializem«.
Na vzpon študentskega gibanja v Jugoslaviji so pomembno vplivale politične reforme v obdobju t. i. partijskega liberalizma v šestdesetih letih, ki so okrepile vlogo tržnih mehanizmov v jugoslovanskem gospodarstvu in posledično poglobile socialne razlike v državi. Kot odziv na pariške proteste maja 1968 so že beograjski študenti zasedli univerzitetne prostore ter se podali v neposreden konflikt s tedanjo Zvezo komunistov, ki so ji očitali izdajo revolucionarnih socialističnih načel.
Sočasno z dogajanjem v Parizu in Beogradu so tudi slovenski študenti kritično presojali družbene razmere ter izražali skepso do liberalnega partijskega vodstva s Stanetom Kavčičem na čelu, ki je kot predsednik tedanje republiške vlade uvajal prostotržne reforme v slovenskem gospodarstvu. Kot rezultat takratnega političnega angažiranja so slovenski študentje dobili tudi možnost izbiranja dveh delegatov v republiški skupščini, izgradnjo dveh novih študentskih blokov ter pridobili svoj lastni radijski medij. Neodvisna radijska postaja Radio Študent je pričela obratovati leto zatem, 9. maja 1969.
Študentsko gibanje v Sloveniji je še večji zagon dobilo spomladi leta 1971, ko so študenti ljubljanske Filozofske fakultete organizirali demonstracije v središču prestolnice. Neposredni povod za protest je bil sicer razmeroma banalen: študentom je prekipelo zaradi hrupa, ki ga je povzročal tovorni promet na Aškerčevi cesti v neposredni bližini fakultete. Dopoldne, 14. aprila, se je pred stavbo fakultete zbralo med približno 2000 in 3000 ljudi. Študenti so na shodu zahtevali izgradnjo obvoznice ter prepoved težkega prometa mimo fakultete. Množica se je nato z Aškerčeve ceste odpravila po takratni Titovi cesti proti parlamentu, kjer jih je pričakal kordon miličnikov. Da v napetem ozračju ne bi prišlo do izbruha nasilja, so tedanje oblasti policistom odvzele orožje.
Kljub temu da je protest potekal nenasilno, je policija proti nekaterim aktivistom vseeno sprožila sodne postopke. Med obtoženimi je bil tudi poznejši priznani pesnik Milan Jesih, ki naj bi pozival k streljanju na policijo, v pridržanju se je znašel tudi pozneje vidni meščanski sociolog Frane Adam zaradi razobešanja plakata z napisom: »Študentje, nastopil je čas gverile, uprimo se avtoritarizmu in porajajočemu se kapitalizmu!« Zaradi uvedbe sodnega postopka proti trem študentom, ki naj bi spodbujali nasilje in protidržavno delovanje, je bil zato ustanovljen Akcijski odbor za zasedbo Filozofske fakultete.
Pred dokončno odločitvijo aktivistov za zasedbo se je 17. maja pogovorov s študenti udeležil celo Stane Kavčič. Predsednik slovenske vlade je skušal študente odvrniti od načrtov in pomiriti naraščajoče politične napetosti. Ljubljanski študenti njegovih želja niso uslišali, saj se je le nekaj dni pozneje z zasedbo Filozofske fakultete začela najdaljša in najodmevnejša akcija tiste pomladi.
Študentje so na fakulteti bivali in spali, vendar študijski proces kljub temu ni bil povsem prekinjen. Udeleženci zasedbe so organizirali predavanja, okrogle mize in delavnice, izdali Manifest zasedene FF ter fakulteto razglasili za delovno kolonijo. Vsako jutro so na poslopju fakultete slovesno dvignili rdečo zastavo s srpom in kladivom ter zapeli Internacionalo. Zasedba je uživala razmeroma široko podporo, saj se je od približno 12.000 ljubljanskih študentov akcije udeležila približno desetina, podprla pa sta jo celo dekan Dragotin Cvetko ter Univerzitetni komite Zveze komunistov Slovenije. Zasedbo svojih prostorov so napovedali tudi študenti Ekonomske fakultete, vendar do nje ni nikoli prišlo. Oblasti so namreč kmalu opustile pregon proti študentom, obenem pa so se začele univerzitetne počitnice, zato so se študenti odločili zasedbo končati.
Po zasedbi se je študentsko gibanje razcepilo na več različnih struj. Levo usmerjene skupine z Jašo Zlobcem na čelu so se povezale v gibanje 13. november, nastale pa so tudi Alternativna univerza ter različne skupine okoli revije Tribuna. Z vladnim odstopom Staneta Kavčiča jeseni 1972 se je obdobje partijskega liberalizma končalo, kar je začasno zaustavilo tržne reforme, proti katerim so nastopili študentski aktivisti. Padcu liberalnih struktur je sledilo krajše obdobje krčenja političnih svoboščin, kar je levičarskim študentom nekoliko otežilo aktivistično udejstvovanje, a je hkrati uspelo vsaj začasno zajeziti tudi porast nacionalizma in protirevolucionarnih teženj v družbi. Z novo jugoslovansko ustavo leta 1974 se je avtonomno študentsko gibanje, združeno v Skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, tudi priključilo Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije (UK ZSMS).
Politično organizirani študentje so s ponovno krepitvijo liberalnih teženj v osemdesetih letih pričeli postopoma opuščati marksistične ideje, številni aktivisti, ki so med zasedbo ponavljali geslo »Naše gibanje je boj za socializem«, pa so po restavraciji kapitalizma končali kot meščanski ideologi in vidni nosilci družbene moči v novem političnem sistemu.
Naslednja zasedba največje slovenske fakultete je sledila šele po štirih desetletjih. Oktobra 2011 so namreč študentski aktivisti pod okriljem gibanja Mi smo univerza ponovno zasedli Filozofsko fakulteto v Ljubljani ter se z dvomesečno zasedbo zoperstavili težnjam po privatizaciji in komercializaciji visokega šolstva.
Zgodovinski prispevek je nastal v sodelovanju Inštituta za delavske študije z Radiem Marš.
