8. junija 1961 je policija v Jacksonu v ameriški zvezni državi Mississippi aretirala novo skupino aktivistov gibanja Freedom Riders, med njimi Stokelyja Carmichaela, kasneje znanega kot Kwame Ture, Gwendolyn Greene in Joan Mulholland. Freedom Riders so v rasno mešanih skupinah potovali z avtobusi po ameriškem jugu ter uporabljali čakalnice, restavracije in druge javne prostore, ki so bili po lokalnih pravilih še vedno ločeni po rasni pripadnosti. To so počeli kljub temu, da je vrhovno sodišče že razsodilo, da je segregacija v meddržavnem prometu nezakonita. Za Freedom Riders je stal tudi James Farmer, veteran nenasilnega odpora in soustanovitelj Kongresa za rasno enakost. Njihov namen ni bil prepričevati oblasti, temveč jih prisiliti, da začnejo izvajati lastne zakone. Namen akcije ni bil dokazovati, da je zakon napačen, temveč pokazati, da ga južne zvezne države preprosto niso izvajale. Aktivisti so bili redno aretirani, pretepani, njihovi avtobusi pa so bili tarče napadov rasistov in pripadnikov Ku Klux Klana. Prav posnetki tega nasilja so postali ena ključnih medijskih zgodb gibanja za državljanske pravice. Do konca leta 1961 je zvezna vlada pod pritiskom gibanja in javnosti končno začela učinkoviteje uveljavljati prepoved segregacije v meddržavnem prometu.
7. junija 1968 je približno 180 šivilj v Fordovi tovarni v Dagenhamu s stavko ustavilo delo zaradi razvrstitve med nekvalificirano delovno silo. Delavke so izdelovale prevleke in sedeže za avtomobile, njihovo delo pa je zahtevalo natančnost in tehnično znanje, primerljivo s številnimi bolje plačanimi moškimi poklici v isti tovarni. Ker so zavrnile novo plačno klasifikacijo, so prekinile proizvodnjo, kar je kmalu povzročilo pomanjkanje sedežev in zaustavitev velikega dela Fordove avtomobilske proizvodnje v Veliki Britaniji. Kar se je začelo kot spor nekaj sto žensk, je hitro postalo nacionalno politično vprašanje. Stavkajoče so prejele podporo sindikatov, medijev in dela javnosti, njihova kampanja pa je odprla razpravo o sistematičnem podcenjevanju ženskega dela. Dve leti kasneje je britanski parlament sprejel Zakon o enakem plačilu, Dagenham pa je ostal eden najbolj znanih primerov, kako lahko lokalni delovni spor sproži spremembe na ravni celotne države.
Na današnji dan leta 1907 pa se je rodil tudi Aleš Bebler; morda ga poznate kot Primoža Tratnika, Antona Hartmana, Andreja Kobala ali pa kot vidnega predvojnega jugoslovanskega komunista, soustanovitelja OF, enega vodilnih organizatorjev partizanske vojske ali mednarodno prepoznanega in uglednega jugoslovanskega diplomata v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. Študiral je pravo v Ljubljani in Parizu, kjer je leta 1930 tudi doktoriral. Pozneje je v Sovjetski zvezi končal enoletno komunistično univerzo narodnih manjšin Zahoda, odšel v Španijo in bil kot kapetan mednarodne brigade v bojih dvakrat ranjen. Aprila leta 1941 se je udeležil ustanovnega sestanka Osvobodilne fronte. Med narodnoosvobodilnim bojem je imel več pomembnih političnih in vojaških funkcij. Ob ustanovitvi Narodne vlade Slovenije leta 1945 je postal minister za finance, kmalu pa je vstopil v diplomatsko službo. Aleš Bebler je bil med drugim v letih 1950 in 51 stalni jugoslovanski predstavnik pri Organizaciji združenih narodov in hkrati predstavnik v Varnostnem svetu.
