Nova vlada se je, kot kaže, poslužila taktike “poplavljanja cone”, kakor jo je imenoval osrednji ideolog gibanja MAGA, Steve Bannon. Kdo ve, morda so se je celo naučili od nje. Zdi se, kot da oblast skušajo zadržati skozi učinek šoka, z množico potez, ki vzbujajo razburjanje ali zgražanje, do te mere, da bo javnost otrpnila in ne bo več zmožna odzivanja.
Ena od teh potez je tudi nenadna zamrznitev financiranja projektov v sferi kulture. Kulturniki se na to načeloma bolje odzivajo, kot so se v preteklosti, ko so si s protestniškimi šaradami in splošnim moraliziranjem bržkone nakopali več antipatij kot simpatij. V ospredje se postavlja vedno bolj aktiven sindikat kulturnih delavcev Zasuk. Boj kulturnikov želijo povezati s splošnim delavskim bojem, kar poudarjajo v svojih izjavah. Če so se v preteklosti kulturniki elitistično distancirali od proletariata, pa zdaj ubirajo tudi druge, bolj plodne, sodelovalne pristope. Vendar primerjave med kulturniki in ostalimi proletarci niso nič novega, saj jih splošna javnost izvaja že dlje časa. Večinoma odklonilno, češ, ti pa niso kot mi, so paraziti in podobno.
Nekaj zmede izhaja iz tega, da se med kulturnike štejejo tako tehnični in obrtniški kot “kreativni” delavci. Če delovna teorija vrednosti drži, potem so tehnični in obrtniški delavci, denimo lučkarji, mojstri zvoka ali prevajalci, v kulturi lahko proletarci. Vrednost njihovega dela se lahko brez zapletov določa glede na družbeno potreben povprečni čas za izvedbo njihove storitve.
Na drugi strani pa umetniki niso klasični delavci, kajti delovna teorija vrednosti ne velja za umetniške proizvode. Slikar neko sliko lahko proizvede v enem dnevu, drugi zanjo rabi več mesecev, obe pa imata enako estetsko vrednost, ki sodoloča menjalno vrednost.
Če bi se na prve lahko plačevalo po kapitalistični tržni vrednosti, se drugih ne more. Oboji pa so zavedeni kot kulturniki, ki pripadajo skupnemu poklicu in so subvencionirani na skupni podlagi. V tem oziru torej vlada pojmovna zmeda.
Teoretska vrednost enačenja je deloma povezana z njegovo politično vrednostjo, deloma pa tudi ne. Politični diskurz ima delno avtonomijo pri mobilizaciji, deloma pa je omejen z empirično stvarnostjo. Politični demagogi lahko prepričajo ljudi v stvari, ki nimajo resničnostnega razmerja z empirično stvarnostjo. Vendar jih empirična stvarnost slej ali prej postavi na svoja tla.
Poudarjati sorodnosti v položaju produktivnih in kulturnih delavcev je smiselno v želji po vzpostavljanju solidarnosti. Kulturniki imajo praviloma tudi diskurzivni aparat, s katerim lahko tvorijo ideologijo in s tem lahko bistveno pripomorejo k organizaciji proletariata. Tako je Miha Blažič na televiziji s političnega vidika napravil smiselno vzporednico med odpovedjo financiranja kulturnikov in ustavitvijo Gorenja: v obeh primerih množica ljudi nenadoma ostane brez dela, kar je lahko podlaga za medsebojno prepoznanje.
Vendar pa enačenje proletariat prav tako lahko odvrne, saj se mu upravičeno lahko zdi neustrezno. Proletariat namreč za razliko od kreativcev ustvarja tipično menjalno vrednost, iz katere šele izhaja financiranje kulture. Zato lahko takšen diskurz doživlja kot prevaro, sploh v vzdušju resentimenta proti javnemu sektorju.
Zato gre za dvorezen meč: lahko pomaga pri mobilizaciji, lahko pa jo tudi zavira. Za sam uspeh mobilizacije v skupnih bojih je dobro, da se tudi kulturniški sindikalisti zavedajo opisane distinkcije. Poštenost je prepričljiva in temelj dobrih odnosov, tudi v sindikalizmu. Protislovja je mogoče začasno potlačiti, vendar je pričakovati, da prej ali slej izbruhnejo.
