Svet se že nekaj tednov obsedeno ukvarja z vsebino Epsteinovih dokumentov. O tem kulturno najbolj šokantnem dogodku zadnjih desetletjih pa, medtem, ko se na družbenih omrežjih vrstijo razkritja, ponaredki, špekulacije in pametne analize, klasični mediji večinoma molčijo. Kot da so v zadregi.
Noam Chomky, ki so ga dokumenti razkrilli kot tesnega prijatelj pokojnega Epsteina, je, ironično, uveljavil tukaj uporaben koncept »proizvodnja konsenza«. V klasičnih medijih vlada zdrava pamet. Zdrava pamet stabilizira obstoječa razmerja moči. Normalizira izkoriščanje delavcev in imperij. Nekatere slika kot preklete, ki jih je treba rešiti, druge kot razsvetljene rešitelje. Predvsem pa skrbi, da zunaj obtoka javne razprave obstane vse, kar je onkraj zdrave pameti: denimo tako imenovane radikalne ideje in tako imenovane teorije zarote.
V dokumentih razkrita imperialistična oligarhija je nedotakljiva. Vidimo, da lahko deluje onkraj zakonov in ne pričakujemo, da bo kdo kaznovan. Videli smo, da je onkraj zakonov tudi Izrael in pričakujemo, da zaradi Gaze ne bo nihče kaznovan. Zdrava pamet ne deluje.
Izrael ne bo kaznovan, denimo, zato, ker je, kot zdaj zatrjujejo že osrednji mediji, s posebnim tipom bomb, termobaričnimi bombami, dobesedno izparel nekaj tisoč Palestincev. Za njimi razen kakšnega majhnega madeža ni ostalo ničesar. Ljudje so izpareli v zrak. Nekaj, kar vsekakor ni del zdrave pameti, prej magičnega, fantazijskega mišljenja. Verjetno tudi zato ni dobila resne obravnave v tako imenovanih osrednjih medijih, ki so v resnici že marginalni. Čeprav smo za uporabo termobaričnih bomb na internetu izvedeli že pred letom ali dvema.
Tako kot se z zdravo pametjo ne ujema ideja, da na svetu obstaja elita, ki sistematično zlorablja otroke. Včasih so to trdili le norčki, kot je Alex Jones. Kontrolirana opozicija pač. Ni nenavadno, da Jones zdaj to isto elito brani. Prej je bil dvorni norček, ki je govoril take bizarnosti na tako bizaren način, da vanje vsekakor nihče z zdravo pametjo ne bi verjel. Zdaj njegova vloga dvornega norčka ne more biti več učinkovita, saj nas ne more več uspešno odvračati od prepričanja, da govori resnico. Potrebni so drugi prijemi …
Rubrika, ki jo poslušate, se imenuje Čas pošasti. Antonio Gramsci je nekoč dejal, da stari svet umira, novi se rojeva v mukah, zdaj pa je čas pošasti. Žal spet živimo v času pošasti. Gramsci je bil eden največjih kritikov zdrave pameti. Zaradi zdrave pameti, ki jo utrjujejo intelektualci, novinarji, civilna družba, ljudje menijo, da je izkoriščanje samoumevno. Verjamejo, da živijo v najboljšem možnih svetov, čeprav je grozen.
Zdaj mnogi tega ne verjamejo več. A zdrava pamet ostaja. Sama sebe obnavlja brez ozira na to, da za množice več smisla. Zdaj je čas pošasti, a le stežka vidimo, da bi se novi svet rojeval. Zato se nam zdi, da bodo pošasti ostale. Ni več upanja. Včasih smo imeli revolucije, svetovne vojne, procese, ki so kazali na spremembe. Toliko strašnejše je za marsikoga, da na obzorju ni nobene revolucije.
Ali pa se ne dogaja več v Evropi in ZDA in torej ne v obzorju glavnih medijev. Kdor pobrska globlje, bo opazil ogromne premike na klišejski geopolitični šahovnici, ki spremljajo bliskovito, zgodovinsko nastajanje srednjih razredov na globalnem jugu. S svojo kupno močjo izpodrivajo zahodne srednje razrede. Demonizirane uporne države, države, ki jim zdrava pamet ne pripisuje nobene moči, vlečejo poteze, ki si jih prej ni bilo mogoče predstavljati.
Kdor želi imeti upanje in priti do spoznanja, da se novi svet vendarle rojeva, čeprav v mukah, da čas pošasti ni večen, mora iskati svoje vire. Tako kot je nekoč video ubil radijsko zvezdo, je internet ubil časopisno ali video zvezdo. Internet je uničil zdravo pamet, zato ga tako obsojajo in moralizirajo o tem, kako uničevalen je. A to ni nujno slabo. Kajti namen zdrave pameti je, da upravičuje zatiranje.
Avtor rubrike Čas pošasti je Muanis Sinanović
