Samuel Blues je ime, ki ste ga, spoštovana MARŠeva publika, v zadnjem, recimo mu koronskem času zelo verjetno slišali vsaj enkrat. Ime je pravzaprav nadimek - Jeseničan Samo Pivač, je s svojo internetno kantavtorsko prisotnostjo poskrbel, da poleg Prismojenih profesorjev bluesa slovenski ljubitelji bluesovskih riffov na kitarah in pridruženih raskavih vokalov ekscesivno streamamo tudi njegovo glasbo. Kakopak so temu sledili številni odrski nastopi širom Slovenije, nazadnje v tandemu z Miho Eričem iz prej omenjenih profesorjev.
Konec junija pa je Samuel na medmrežje spravil frišni album Samurai Shoes. Za razliko od svojih prejšnjih albumov je tokrat analogne bluesovske instrumente in vokal dal na stran, malo presenetljivo so jih zamenjali digitalni. Tako je na novi plati moč prepoznati sintetizator zvoka in surf kitaro, ki jo je Samo spustil skozi MIDI na svojem računalniku. Lo-fi estetika je tako ohranjena, prav tako je ohranjena tudi sama ponavljajoča se, mestoma poskočna ritmika, ki smo je vajeni iz njegovih prejšnjih del.
Uvodni komad Earth s svojo vodilno melodijo takoj spomni na stare 2D igre s premikanjem po x in y premici in mikastenjem nasprotnikov ob spremljavi pustolovske kompozicije z občasnimi zvočnimi efekti piskov in pokov. Seveda je večina teh iger in hišnih konzol prišla iz dežele vzhajajočega sonca - Japonske, po kateri se tematsko, pa tudi melodično Samuel na albumu več kot spogleduje. Earth poslušalca glasbeno nekako postavi v uvodni del igre, ko si heroj nadene obuvala in prestopi prag domače hiše, epski pustolovščini naproti; na avanturi junaku seveda pot prekrižajo številni nasprotniki, ti pa se v komadu kažejo kot različni glasbeni stavki.
Drugi komad albuma, Flower, bo vsakega ljubitelja 2D platform z manj veselo melodijo spomnil na težjo stopnjo igre, na primer težavni, preprek polni labirint.
Za naslovni Samurai Shoes lahko ugotovimo, da nekako nadaljuje glasbeno temo prejšnjega komada Flower s počasnim tempom, surf kitaro in sintom. Tako tudi ostajamo v istem svetu, čeprav smo se premaknili za level oz. komad naprej.
Komad Japan z luštnimi beati in zvočnimi efekti spet poskrbi za razgibanost, kljub temu, da je s šestimi minutami in štiriindvajsetimi sekundami najdaljši komad na pol ure dolgem albumu. Japan, Part 2 pa doda k celotni zvočni podobi še kanček tehnoidnih ritmov. Zaključna Abraxas in Yamaha Sunlight album zaokrožita spet nekoliko umirjeno, a vseeno kompozicijsko bogato.
Kot sem že nekoč nekje zapisal, je “glasba v videoigrah eden izmed glavnih, če ne že glavni faktor, ki vpliva na vzdušje in igranje naredi za bolj doživeto izkušnjo.” Samuel Blues z albumom “Samurai Shoes” pomaga podoživeti svet videoiger in stare dobre čase Famicoma in SNES-a ter podobnih hišnih igračarskih konzol s konca 80ih, začetka 90ih let.
