Bitmejkerska Plastika, domači matador. YNGFirefly in ANOY.
Na Štajerskem imamo tudi svojega zastavonošo nove generacije prodornih beatmejkerjev, ki sveti z imenom YNGFirefly. Urban Senekovič je tokrat postregel z instrumentalnim solo albumom, ki je mešanica hip-hopa in elektronike. Gostujočih artistov torej ni, si pa je poba kot hip-hop tradicija veleva, sposodil nekaj zvočnih izrezkov, ki albumski muziki dajejo komentar, po navadi na (samo)ironičen način.
Prvi komad Vinni vsebuje zvočni posnetek viralnega videa, dveh cimrov/prijateljev. V njem Vinnie Aaronu glasno in nadležno jemlje počitek, zato slednji besno in nasilno odreagira nad tečnežem. Komad služi kot neke vrste intro v album z naslovom ANOY in mu daje kontekst. Zna biti, da je izbira imena Senekovičev odziv na reakcije ljudi, ki jim gre v nos, da se tak “Smart Ass” smrkolin, kot je on, non-stop na poskok vse prek pojavlja kot DJ pa producent številnih projektov (z MCjem Mitom tvorita OYGN), nenazadnje se je preizkusil tudi kot MC v kolektivu Travnik.
Zadnji “komad” ima prav tako posrečen naslov: Kdo bo te to poslušo, če je kuj neki experimental bullsiht. Verjetno je to kar direktni citat, ki ga je YNGFirefly bil deležen ob predvajanju svojega albuma kakšnemu vrstniku ali nekomu, ki obče ne razume njegovega glasbenega izraza. Podobno zgodbo ima tudi vdelan zvočni izrezek YouTube videa. V njem je Denzel Curry malodane ogorčen in razdražen nad glasbo, ki mu jo predvaja raper JPEGMAFIA, to pa izraža na razžaljen, a zabaven, če že ne zabavljaški način. Tako spet pridemo nazaj k naslovu albuma ANOY. Torej, dražiti, vznemirjati. A upal bi si trditi, da je to vse prej kot cilj tega glasbenega izdelka. Senekovič se na njem ne trudi biti eksperimentalen, če se hkrati navežemo na ime prej navedenega komada. Ne, mladi producent je zvedav v iskanju svojega glasbenega izraza. Pri tem mu veliko uslugo dela prav njegov veliki talent, ki so ga v štirih letih njegovega delovanja prepoznali številni prekaljeni slovenski producenti. Tako tudi ni čudno, da je pričujoči album digitalno izšel pri založbi Beton Records, ki se primarno osredotoča na slovenski rap in instrumentalno beats glasbo.
Poznavalsko uho bo prepoznalo produkcijske prijeme sodobnega trapa in (beat)breakov hip-hopa stare šole. To nekako tvori tudi glasbeni miljé avtorja, skupaj z meme-kulturo, ki se jo da prepoznati iz skitov v posameznih komadih. Vsekakor pa noben od komadov ne zveni kot nek slabo produciran mišmaš. Prav vsak ima tehnično dovršeno jasno in izrazito paleto zvokov. To ima včasih učinek, da nitiprav ne veš, kdaj se kak komad konča in drugi začne, kar poslušanje albuma napravi v pestro in raznoliko izkušnjo. Ritem ali melodika se lahko nenadoma spremenita in vse oscilira in vibrira, brbota, poka, kaplja, prasketa in šumi.
Bad Bad very Broken Might Be Annoying je eden izmed štirih komadov, ki ne doseže meje dveh minut in z naslovom spomni na kako Trumpovo enovrstičnico. V tem kratkem času pa vseeno s srednje počasnim ritmom naniza kopico različnih tonov. Kik-klak verjetno še ni zvenel tako catchy!
Na splošno je album precej kratek, traja zgolj 26 minut in ponudi 12 komadov. Tako prej daje občutek mikstejpa, ki ga bi kakšni zbiratelji bili bolj veseli kot pa zgolj albuma na bandcampu. Glasba torej kar hitro mine in ni namenjena za plesišča, pač pa za poslušanje iz udobja doma. To kar ustreza duhu časa, v katerem smo se znašli to leto, ko lahko edino plešemo po domačem parketu sami s sabo, hišnim ljubljenčkom ali bognedaj družinskim članom in nam verjetno že vsem malo najeda. Zato pa slušalke v ušesa in dajte možnost ANOY!
