Wanderer, najnovejši album cenjene kantavtorice Cat Power, je že njena deseta izdaja. Jubilejno delo glasbenice je ob avgustovskem izidu prvega singla Woman postreglo s presenečenjem. V pesmi je za spremljevalne vokale poskrbela Lana Del Rey, kar bi na prvi vtis lahko delovalo tudi kot trk dveh različnih svetov. Medtem ko ima Cat Power med glasbenimi sladokusci že skoraj legendarni status, se pri glasbi Lane Del Rey težko izognemo vtisu, da gre zgolj za šablonski pop, četudi s privlačnim prizvokom nostalgije. Toda single Woman je poživljajoč izraz neke svobode, v kateri se k intimnemu vokalu Chan Marshall odlično podajo spremljevalni toni fatalne Lane Del Rey.
To gostovanje in izdaja drugega singla Stay (priredbe pesmi Rihanne), sprva kažeta na poskus večjega preboja v »mainstream«. A vendar je bila izbira priredbe najbrž popolnoma lastna odločitev avtorice, ki je še vsako priredbo do sedaj naredila za svojo (na tem mestu priporočam priredbi Wonderwall in No satisfaction).
Ozadje izdaje albuma odkriva še nenavadno dejstvo, da je album zavrnila Chanina dolgoletna založba Matador, katere vodstvo je menilo, da album preprosto ni dovolj dober. Pred razhodom je Chan posnela vse skladbe, razen singla Woman, za katero je nato New York Times sugeriral, da gre za iztegnjen sredinec, namenjen nekdanji založbi. Vedno samosvoja Chan Marshall je album tudi sama producirala.
V zbirko skladb nas uvede dobro minuto dolga in izključno vokalna pesem Wanderer, s katero Chan poslušalcu predstavi svoj značilen, hrepeneči , a hkrati spokojen vokal, ki v skladbi preko melodije in teksta pridobi posvečeni podton. Album nadaljuje s protestno, akustično In your face, v kateri z zasanjano vokalno linijo, pianom in tolkali razgalja praznino (You've got it made/And when you wake/
It's all in vain) tistih, ki bi naj v tem svetu uspeli ali ga vodili (You forbade yourself to think/
See where you are as you begin to sink). V enem izmed intervjujev je avtorica čudovito uglasbljeno pesem asociirala celo s Trumpom.
Sledi You get, skladba posneta s celotnim bendom, v kateri pa glavno vlogo prevzameta ritmizirajoči vokal in igrivi bekvokal. Izmuzljiva tematika se vedno znova vrača k času (And, no, there's nothing like time/To teach you where you have been/And there is nothing like time
To give you things you can need).
Po izrazu osebnega triumpfa v Woman, sledi Horizon, nostalgična stvaritev s hipnotično klavirsko spremljavo, ki razkriva Chanino ranljivost v odnosu do svojih bližnjih ter slika splošno dinamiko človeških odnosov s tistimi, ki so vedno vsaj nekje na našem obzorju. Producentsko gledano v skladbi preseneča uporaba vokalnega efekta »auto tune«.
Izpostaviti velja še Black, ki v minimalistični spremljavi akustične kitare spominja na starejšo Hate, sicer eno boljših uglasbitev depresije. Black poslušalca pretrese s čustvenim orisovanjem izkušnje skorajšnje smrti (First I was amused, closest to death I'd ever been/When the white light went away/I knew death was setting in), ko skozi večplasten, poduhovljen vokal svari pred brezupno črnino, ki jo razkriva zgodba s Chanine (samodestruktivne) preteklosti (You're the next one to get/Left with this story,/that's when you go mad/That's black). S skorajšnjo gotovostjo bi lahko dejali, da zgodba pripoveduje o dogodku, ko jo je sedaj že preminuli prijatelj(ica) rešil(a) gotove smrti s pomočjo ledene prhe in klofute.
S pretresljivimi pripovedmi album nadaljuje v pesmi Robbin Hood, v kateri akustična kitara in tamburin spremljata svarilo pred nevarnostjo ulične, urbane dinamike moči. Nothing really matters izraža kritiko komformizma, brezvestnosti »onih«, ko s počasno klavirsko melanholično spremljavo izliva občutek izoliranosti v družbi brez pristnih vezi. Pred nekako logičnim zaključkom z naslovom Wanderer-Exit, Cat Power odhod naznani z Me voy, ki žalost ob slovesu uglasbi s pomočjo čudovitega aranžmaja, ki vključuje špansko kitaro, klavir ter interpretacijo občasno obogati s spremljevalnim vokalom.
Chan Marshall z novo izdajo Wanderer nadaljuje glasbeno popotništvo melanholične kantavtorice, ki kljub pastem industrije ohranja svojo ustvarjalno integriteto. Okrogla, deseta zbirka skladb deluje modro in triumfalno, ko avtoričino duševno nemirno življenjsko pot obeleži z glasbo, ki kljub pretresljivim avtobiografskim (eksistencialnim) temam zveni spokojno.
Tadej Jambrovič
