“I think Mengistu Haile Mariam is my neighbor.”
Prvi verz uvodnega komada “Asylum” albuma Aethiopes z omembo zimbabvejskega socialističnega diktatorja iz osemdesetih let prejšnjega stoletja poslušalca brž pošlje v misteriozen svet prvega izmed dveh lanskih izdelkov newyorškega reperja billyja woodsa, izdanega pod znamko Backwoodz Studioz. Ob srhljivem vrtinčenju tipk, kitare in trobil, vzorčenim najverjetneje s starih zimbabvejskih plošč, naslikava trdnjavo, polno paranoje in zakonskih prepirov, ki jo bodeče žice, zapornice, varnostniki in kamere varujejo pred zunanjim svetom, kjer strašijo duhovi Mengistujevih tisočerih žrtev, hribe pa polnijo mine.
Uvodni komad, naslov albuma – arhaični termin za Afričane – in naslovnica – slika "Dva Mavra" iz leta 1661 izpod čopiča nizozemskega mojstra Rembrandta – nakazujejo širši tematski kontekst albuma, ki črpa iz woodsovih zimbabvejsko-afriških korenin, še bolj kot na dosedanjih albumih. A uživanje v poslušanju ni pogojeno z akademskim pristopom. Opisnost albuma poslušalcu omogoča, da se osredotoči na premnoga zgodovinska, literarna in sociološka izhodišča, hkrati pa ponuja tudi branje z bolj metaforične, osebnoizpovedne perspektive. Osupljiv world-building Billyju omogoča otipljivo, senzorno in fonetično ter tudi sicer premišljeno besedišče. Album se tako izkaže ne le za vsebinsko, ampak tudi tekstualno-vokalno in instrumentalno bogatega ter slikovitega.
Billy v komadu “No Hard Feelings” preko nasilno roječega rogovja in vijugajočih se sintov pod vprašaj postavlja strukture moči in družbenih hierarhij skozi kontrast neprijetnosti dveh svetlobna leta oddaljenih situacij – brezčutnega odganjanja krekdžankija izpred vhoda getovskega bloka in občutka pogube moškega zaradi ženskine esemesovske romantične zavrnitve na drugi. Tako brezčutnež kot ženska se krivde očistita z enostavnim “brez zamere” (ali, no hard feelings). A prvi verz o primeru brezdomca je znatno daljši od drugega o trivialnem srcozlomu, kar implicira tudi različne stopnje pomembnosti obeh tematik.
Osmišljene absurdnosti, ki razsvetljujejo neprijetne rasne in družbene dinamike, na podoben način prežemajo večino komadov. Nenavadna, sproščeno zaigrana, a nesproščeno atmosfero vzbujajoča perkusija komada “Wharves” v kombinaciji z razglašenimi, kovinsko obarvanimi odmevi, komplementira billyjevo slikanje prizora kolonizatorjev, zaradi brodoloma paradoksalno prisiljenih v kanibalizem, ki bi ga sami pripisovali črnim “divjakom.”
Billy impresivno tekoče manevrira preko skeletnega bita trêka “The Doldrums”, ki mu večino atmosferičnosti doprinese sikanje vinilke in enostavno zašpilana metronomska činela. Na mikro nivoju opozarja pred nevarnostmi psiholoških incentivov cikličnosti zdolgočasenega uličarskega življenja, na makro nivoju pa to nevarnost cikličnosti posploši na mašino kapitalizma. Akustično osnovana podlaga skladbe “Christine” v svoji instrumentalni zadržanosti v ospredje postavi billyjevo naracijo, ki doseže skoraj filmske razsežnosti. Brilijantno izvedeno enačenje obraza policista, osvetljenega z rdečimi zavornimi lučmi, z obrazom duha-demona, bi brez težave vstavili v scenarij superiorne grozljivke. A tej represirani tenziji sledi morda najbolj bengerski komad albuma, “Heavy Water,” kjer billy z legendama El-P-jem in Breezeom Brewinom izmenično pljuva miniaturne kitice domiselnih abstrakcij preko energičnega bita, ki svojo hektičnost črpa iz napete repetitivnosti klavirskega sempla. Komad se konča z nekajsekundim kitarskim semplom, največim rajcem albuma, ki kot da prosi za konkretnejše sempliranje.
Kot gostje se izkažejo tudi Boldy James na lirični kriminalki “Sauvage”, Quelle Chris, Denmark Wesley in Elucid na črnohumorno distopičnem “NYNEX” ter Despot na antikapitalističem “Versailles”. Zanimivo je, da praktično noben od naštetih ni najbolj samoumevna izbira za featuring, a pod črto preprosto funkcionirajo.
Album se konča s trojico komadov “Protoevangelium”, “Remorsless” in “Smith + Cross”. Prvi postreže z morda najstandardnejšnim instrumentalom in refrenom albuma, drugi z odličnim sintovskim semplom poljske rok legende Czesława Niemena in referencami na Nebukadnezarja, Tutankamona ter Marxa. Tretji ponudi eno kitico in preprimerni zaključni refren: “sugar, molasses, rum,” v prevodu “sladkor, melasa in rum,” trgovski trikotnik, ki je napajal atlantsko trgovino s sužnji.
Celostno gledano, sporočila albuma zanamuje akutna razredna zavednost, podana na večplasten, nebanalen način. Album zahteva koncentrirano in večkratno poslušanje ter pregrevanje spletnih brskalnikov, a ju tudi nagradi. Woods pa ni le vsebinski inovator. Vsaj na prvi pogled se flowersko ne ozira na bit, a opreznim ušesom hitro postane jasno, da ravno študiozna dodelanost njegove edinstvene vokalne forme hkrati diktira in komplementira podlage producenta Preservation-a, ki si v prid koncepta albuma prilagajajo vse najrelevantnejše trende abstraktnega alternativnega hip-hopa zadnjih let: prašne glasbene in filmske semple mestoma zastiranega izvora, perkusivno skopost in navidezno brezobličnost ter emotivno vznemirjajočo zvočno podobo.
Morda vas prepriča že prvo poslušanje, morda vas bo sprva zahtevnost albuma odgnala. Poslušajte še enkrat, dvakrat, trikrat, pa magar desetkrat, secirajte in se s pomočjo albuma postavite v film, ki liči na sodelovanje Frantza Fanona in Jima Jarmuscha.
Aethiopes v poslušanje ponuja Zinedin.
