Beirut: Gallipoli

Po štirih letih tišine se Zachary Condon na čelu svoje tolpe glasbenikov, ki tvorijo Beirut, vrača z albumom Gallipoli.

Po tolikem času je lepo ponovno slišati Zachov otožni bariton ob spremljavi trobil, brenkanja na ukulelo ter zvoku orgel. To je melodika po kateri je Beirut v trinajstih letih od prvenca Gulag Orkestar postal tako prepoznaven. Na prejšnjem albumu No No No (2015) je bila raba te nekoliko okrnjena, saj je v ospredju stal predvsem klavir. Značilni rog, pozavna in trobenta pa so se oglasili le mestoma. Nakazana je bila želja, preverjeno nadgraditi z malce popa in elektronskimi dodatki, kar morda naposled ni bilo tako uspešno v predaji zvoka, ki bi ga pričakoval od skupine.

Album Gallipoli ohranja elektronske efekte, vendar se v svoji osnovi vrača h koreninam značilne mešanice indie rocka in vplivov glasbe Balkana ter vzhodne Evrope. S tem ob poslušanju znova obuja občutek domačnosti in zavedanja, da smo v času, ko je lahko pravzaprav vsak državljan sveta. Tako nas tudi naslovi posameznih komadov sprehodijo čez različna ozemlja: Grčije (Corfu), Italije (Gallipoli, I Giardini) ter Nemčije (On Mainau Island, Gauze Für Zah). A bolj kot naslovi je bogat inštrumentarij klasičnih in analognih glasbil, ki s svojimi kompozicijami pričara podobe krajev.

Poleg tega pa igra pomembno vlogo tudi Zachova zavestna odločitev, da ohrani vse nepopolnosti »škripanja in stokanja inštrumentov, brenčanja ojačevalca ter tehničnih napak« v posnetkih pesmi. To ima za rezultat, da album v poslušalcu vzbuja nostalgičnost in občutek pripadnosti ter bivanjskosti zvočnim krajinam.

Pri tem gre izpostaviti tudi ekskurze v za Beirut manj značilne melodike, ki pa vseeno delujejo s celotno zvočno podobo albuma, saj so premišljeno umeščeni.

Skladba On Mainau Island povsem brez besedila z vodilnim zvokom orgel in efekta analogne zakasnitve na eksperimentalen, a še zmeraj beirutski način umešča poslušalčevo zavest v globalen prostor.

Gauze Für Zah domiselno nekje na dobri sredini komada preide od petja k ambientalni, skorajda sanjski uglasbitvi. Globoki toni orgel delujejo prečiščujoče s končnim grmenjem, kakor da bi mimo peljal vlak. Slednji nas zapelje proti Corfu – instrumentalnemu komadu s ponavljajočimi toni klaviatur, ki spominja na eksperimentalen jazz pomešan z zvoki latinsko-ameriških plesov.

Sicer pa Condon v izjavah sam priznava, da ne mara pisati besedil – tako so ta prej impresije kot kakšne izpovedne zgodbe in si jih vsak lahko tolmači po svoje, njegov glas pa deluje bolj kot dodaten instrument. To seveda ne pomeni, da pesmi niso spevne. Že prva When I Die ima izrazito prijetno melodijo uvodnega brenkanja na ukulelo, ki se ji priključi pozavna in beat bobna, da potem glavno vlogo prevzamejo orgle. Kaj kmalu se uloviš pri tem, da ob poslušanju, skušaš peti besedilo ali pa si vsaj mrmraš melodijo.

Varieties of Exile, ki je 3. po vrsti, niza lahkotno igranje na strune ukulele. Po vrsti let pa je v tej pesmi Beiruta možno slišati tudi pogrešano harmoniko.

Family Curse je prelep preplet glasbil z delnimi zvoki harmonijev, efektov bobnanja, trobent in analognih sintetizatorjev. Glasba se začne preprosto, a zraste v polno, orkestrsko podobo.  Naslednja Light in the Atoll pa se že takoj prične z orkestrskimi zvokom trobent in potem proti koncu preide v enostavnejšo melodiko.

We Never Lived Here seže v nižji register Zachovega pevskega razpona in skupaj z melodijo nekako žalujoče nakazuje konec. Ta se zgodi s prikladno imenovanim instrumentalnim Fin, ki enostavno zbledi.

Z Gallipoli se Beirut vračajo znova okrepljeni z wanderlustom, ki jih pelje po znanih poteh.  Ob tem pa si s svojo izkušenostjo in talentom dovolijo tudi manjših ovinkov, kar albumu poda svežino in avtentičnost. Slednja je največji adut albuma, ker prav noben izmed dvanajstih komadov kljub prevladujoči otožnosti ne izzveni patetično, temveč stoji ponosno in pokončno.

Facebook Twitter Deli
0 comments