Današnja plastika je posvečena VHS kasetam in družinskemu izletu v Izolo. Današnji plastificiranec je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zataknjen anonimnež Sellorekt aka LA Dreams. Včeraj je bil izdanj njegov tretji album Vivid Colors. Opus je kratek a zelo obsežen - začenši v rani mladosti prejšnjega stoletja z vplivi Tangerine Dream in Depeche Mode je osedlal svojega Rolanda SH-101 in zajahal z evforijo in nostalgijo. Zadnji dve leti je izdal že zajeten kup vrhunske nostalgične digitalne glasbe.
Ne bi mogli reči, da kvantiteta vpliva na kvaliteto muzike posnemajoče osemdeseta, vendar pa se na trenutke zdi že prevečkrat slišana. Obstaja nekaj osnovnih prijemov in kombinacij pri delanju muzike z sintisajzerjem in tudi ti lahko postanejo obrabljeni kot stare vilede. Že približno mesec nazaj smo pregledovali Com Truisa in njegov poslednji album WAVE1 in ugotovili, da, kljub temu, da se lahko začini in oplemeniti elektronsko glasbo, ki imitira osemdeseta, avtorji tega nočejo, kot da bi hoteli za vedno živeti v neonski iluziji.
Z razvojem prvih elektronskih komponent za ustvarjanje glasbe so začele možnosti upogibanja zvoka eksponentno naraščati. Krivulja eksponentne funkcije pa strmo narašča in se vedno manj premika stransko, torej zgolj vertikalno. Ali je glasba torej prišla do točke, ko zvočni inženiring ne predstavlja več ovire in obstajajo le še navidezne žanrske meje, ki jih postavljajo avtorji sami? Zdi se, da lahko sintisajzerska glasba osemdesetih z nekaj mešanja še vedno pridobi mentaliteto sodobnega alter-net-ega in njegovega paranoičnega mišljenja. V pričakovanju mešanja nostalgije in paranoje čakamo torej na elektroniko stare dobe z glasom sodobnega človeka.
Luka Šinigoj
