Vrhunski basist in dvakratni dobitnik Grammyja, kalifornijec Stephan Lee Bruner, bolj znan pod imenom Thundercat, se je prejšnjo soboto, 17. junija, ustavil na poslednji postaji v sklopu svoje evropske turneje, v ljubljanskem Kinu Šiški. Thundercat je znan kot so-arhitekt najboljših del uveljavljenih velikanov, kot so Kendrick Lamar, Flying Lotus in preminuli Mac Miller. Njegov najnovejši, četrti studijski album, It Is What It Is, je leta 2021 prejel Grammy za najboljši progresivni R&B album. Gre torej za največjo glavnotočno ribo ameriške funkovske progresije, ki jo je Kinu Šiška uspelo uloviti od gostovanja neo-soulovskega pevca-bobnarja Andersona .Paaka s spremljevalnim bandom The Free Nationals avgusta 2019. Takšni ulovi zmanjšujejo deficit melanina v sluhovodih Slovencev in so zatorej več kot dobrodošli, četudi primarno privabljajo mrčesni hipsteraj večinsko ljubljanskega značaja.
Težko pričakovan koncert, ki je bil z aprila prestavljen na junij, se je brž razprodal. S kolegi smo karte v nestrpnem pričakovanju kupili že oktobra. Z veseljem poročam, da je hajp bil upravičen oziroma da je koncert bil celo nad pričakovanji. Razprodanost dogodka je bila očitna od gužve pred vhodom pa do konca koncerta, vendar so se prvi odhodi iz dvorane pričeli že po prvih nekaj odšpilanih kompozicijah. Nič hudega. Gre verjetno za priložnostne poslušalce-žurerje s petindvajsetimi evri viška za karto, ki so pričakovali tipičen pop koncert formata možganski odklop in "dejmo fajrcajge v zrak," dobili pa so resno koncentracijo terjajojoč R&B-jazz-funk koncert.
Thundercatu sta se na odru pridružila klaviaturist Dennis Hamm in bobnar Justin Brown, ki je po pedalih udarjal kar v nogavicah. Od uvodnega komada "Lost In Space" dalje sta Hamm in Brown bila povsem enakovredna Thundercatu oziroma sta celo rahlo bolj zablestela, kar je relativiziralo trenutno okronanost Thundecata za najelitnejšega basista sveta. V bandu je Thundercat namreč v najboljšem mogočem smislu zvenel povsem neizstopajoče. Navidezna telepatska uigranost in instrumentalistično-virtuozna vrhunskost ter mestoma vrtoglav tempo triglave zasedbe so rezultirali v amorfičnih in pretočnih, do tudi deset minut dolgih improvizacijah, ki so zameglile konce in začetke komadov. Repertoar je zajemal vse od Thundercatovih najbolj znanih singlov, kot sta "Dragonball Durag" in "Them Changes", do album cutov in manj znanih sodelovanj, kot so "How Sway", "Overseas", "Satellite", "A Fan's Mail", "Black Gold" ter "Existential Dread". Vendar, da ne bo pomote: kljub nezasenčenosti sonastopajočih, Thundercat ni nič manj kot navdušil. S svojo vesoljsko hitroprstnostjo in nezmotljivo suverenostjo je dajal vtis, da to počne kar spotoma, z zavidljivo lahkoto. Tudi njegov falzetni vokal, pogosto kritiziran kot najšibkejši člen njegove solo glasbe, nikakor ni deloval moteče.
Nakitenega, rumenodredega in v adidas trenirko napravljenega "Grom-mačka" je poleg njegove zasedbene enakovrednosti nadalje humanizirala njegova humorna otroškost in iskrena interakcija s publiko. Koncert je pričel s ključno informacijo: da rad je fižol. Kasneje je anketiral občinstvo, da bi videl, ali je edini izmed prisotnih, ki se lahko pohvali s tem, da je že seksal na stranišču -- na letalu. Priča smo bili tudi njegovi sloviti geekovski plati, ki jo večkrat izrazi tako v intervjujih kot v svoji 'ziki. Z občinstvom je klepetal o animejevskih trivialnostih in se prikupno hvalisal s tem, da je zaigral v jebenenih novih Vojnah zvezd! V svojih intermezzih je pa spregovoril tudi o resnejših tematikah. O le nekaj dni pred koncertom preminuli prijateljici in sodelavki Megan in o reperju-glasbeniku, sodelavcu in prijatelju Macu Millerju, ki je leta 2018 zaradi prevelikega odmerka drog izgubil življenje. Ob tem je izpostavil, da je sam trezen že štiri leta, in nas opozoril, da naj cenimo vsak trenutek in ne jemljemo življenje kot samoumevno.
Koncert je trio zaključil s Thundercatovo največjo uspešnico "Them Changes", verjetno komad, ki ga je poleg pesmi "Dragonball Durag" največji delež občinstva znal na pamet, kar je pomenilo tudi najbolj evforičen moment večera in s tem preprimeren zaključek - oziroma uvod v preostanek noči. Neusodna Ahilova peta koncerta je bilo neidealno ozvočenje, ki je pomenilo občasno preglašenost basa in klaviature. To gre v Kinu Šiški na žalost pričakovati. Kljub temu bo to ostal eden od koncertnih vrhuncev leta, tako z vidika vsebine kot tudi vzdušja. Povratka Thundercata se že veselim(o).
