Šišensko in kanadsko - Godspeed You! Black Emperor / Mette Rasmussen

Novembrsko koncertno dogajanje ostaja deževno, tako po količini padavin kot nastopih bandov. Za marsikaterega glasbenega sladokusca se je kljub nepravljičnemu vremenu prejšnjo sredo po dolgih sedmih letih uresničila pravljica, saj je Kino Šiška obiskal kanadski post-rock kolektiv Godspeed You! Black Emperor.

Večer je otvorila danska saksofonistka Mette Rasmussen. Stilsko se giblje na področju improvizirane glasbe, svobodnega jazza in teksturnega zvočnega oblikovanja. Na podlagi tega gre za uspešno umetnico in glasbeno partnerico Godspeedov, katerih kompozicije na podoben način spletajo različne teksture in konture.

Za solo nastop Mette Rasmussen se je zbralo kar nekaj obiskovalcev, ki so posedli prve vrste stopnic Katedrale, večina pa nas je ostala na nogah. Mette je svoje, za razliko od nas, aktivno uporabljala med igranjem ekspresivnih tonov, ki so se valili iz medenine in nemalokrat bili netipični za saksofon. Tako se je večkrat razkrečenih nog prestopala levo in desno ter naprej in nazaj, se s prednjo nogo odrivala od monitorjev ali butala ob tla. Če sem prav videl, je med igranjem izvajala tudi gib, ki ji je dovolil, da je s privzdignjeno nogo s kolenom pokrila odmevnik. Nekajkrat je zamenjala tudi ustnik svojega trobila in tako spremenila višino tona, ki je bil v glavnem zmeraj surov in prvinski. Ne glede na to, ali je Rasmussenova donela kot ladijska sirena, uporabljala saksofon bolj kot pihalo kot trobilo ali pa vendarle zvenela kot jazz saksofonistka, ki mestoma nenadoma krikne, je to počela brez rdečega obraza ali zabuhlih lic – navidezno brez vsakršnega truda. Vsaj to ji gre priznati, če človek že ni ravno ljubitelj nepovezanega hrupnega eksperimentiranja, ki pa je name naredilo vtis zaradi svoje raznolikosti. Mette je svoj nastop končala s kratko bluzovsko žalostno melodijo in ob aplavzu nad sabo kot pokal dvignila svoj saksofon.

Premor pred glavnim nastopom sem izkoristil, da sem poskrbel za izsušenost grla. Ob vrnitvi nazaj v dvorano je bila ta občutno polnejša, a koncert je do konca ostal nerazprodan, tako da si se lahko brez večjih težav in z malo manevriranja prebil v ospredje. Na odru sem tako uzrl že osem instrumentalistov, ki so igrali violino, kontrabas, tri kitare, bas kitaro in dva seta bobnov. Začeli so pridušeno, v ozadju pa je na črni podlagi zmigotal bel napis HOPE. To je nakazovalo na že ustaljen uvodni Hope Drone, ki ga Godspeed You! Black Emperor vedno in povsod igrajo le v živo, vendar nikoli povsem enako. Zlagoma je komad postajal vse hrupnejši, kakor da bi oktet izpustil naboj nabrane energije, ki se je prelevil v na orientalsko glasbo spominjajočega Mladica. Ta vihrav in težek komad je mogoče najti na četrtem studijskem albumu Allelujah! Don't Bend! Ascend! iz leta 2012. Komad naj bi dobil ime po bivšem bosansko-srbskem generalu in obsojenem vojnem zločincu Ratku Mladiću. Nasploh pa ima glasba Godspeed You! Black Emperor močno politično komponento, kar ni ravno značilno za post-rock zasedbe. Politična angažiranost kolektiva se kaže tudi preko projekcij, predvajanih med nastopi, in zvočnimi posnetki. Mladic se recimo zaključi z ropotom loncev in ponev študentskega protesta v Monteralu.

Naslednji je bil le nekaj mesecev star in zato zgolj preko bootlegov dostopen komad Glacier. Ta je bil bolj umirjen, brez večjih prehodov in s še kar enovitno ambientalno melodijo. Tudi med publiko je zavela spokojnost. Zato pa je značilno iz tišine spet zrasel nemir z gosto dronažo in violino Sophie Trudeau s komadom Fam/Famine z zadnjega albuma Luciferian Towers (2017). Služil je kot uspešen interludij, ki je ponovil speven stavek s Fam/Famine in nas poslušalce privedel do Undoing a Luciferian Towers. Tej skladbi se je pridružila tudi Mette Rasmussen, ki je navrgla dodatne note v kakofonijo okteta.

Cliff je bila spet ena iz nabora neobjavljenih in novejših kompozicij. Za glavnino trajanja je bila turobna z debelimi notami kontrabasa in zategle violine, ki se ji je sočutno pridružila tudi kitara. Šele proti skorajšnjem koncu je skladba pridobila na tempu in pričakovanju z zavzetim bobnanjem in vedrejšim igranjem preostalih brenkal ter godal.

Poslednji komad večera je bil BBF3, čigar besedilo sestavlja posnetek intervjuja, ki ga je band opravil s t. i. Blaisem Baileyjem Finneganom III z ulice. V njem ta izrazi nezaupanje in mržnjo do ameriške vlade ter predstavi svoj ljudomrzen pogled na svet z drdranjem anekdote s sodišča, kakšna strelna orožja vse poseduje in recitalom pesmi, ki naj bi jo napisal. Vendar je besedilo v veliki meri povzeto iz pesmi Virus skupine Iron Maiden. Odprto torej ostaja vprašanje, če je od tega, kar pove, sploh kaj resničnega. Gre pa za posrečen in provokativen portret ameriške duše. Glasba, ki so jo Godspeed You! Black Emperor zgradili okoli tega posnetka, je bila zelo emotivna, v tonu žalostna, osamljena in tudi zmedena, ko so za konec prešli v krešendo disonantnih akordov in bobnanja. Vsekakor eno izmed boljših instrumentalnih del tega večera.

Člani banda so se poslovili z odra, tako da so pustili distorziran loop in polagoma odšli z odra ter ugasnili vsak svoje ozvočenje. To je pomenilo dokončen konec njihovega nastopa in priznam, da sem si kar malo oddahnil, ko ni bilo bisa, ker – roko na srce – glasba, ki jo igrajo, ni prav lahko poslušanje. Tudi za metalca ne. Sem pa ob pisanju tega stavka še zmeraj pod močnim vtisom in vesel izkušnje, da sem lahko na enem izmed domačih odrov prvič v živo videl Godspeed You! Black Emperor. Verjetno je na enak način razmišljal še marsikdo, ki je z mano ob koncu nagradil kolektiv z bučnim aplavzom.

Črnega imperatorja je v Ljubljani pozdravil Matjaž.

 

Foto: Kino Šiška

Prispevek je bil prvotno objavljen na portalu Paranoid Metal Webzine.

Facebook Twitter Deli