PODLAGA: The Smiths - How Soon Is Now?
Morrissey je frontman legendarne manchesterske skupine The Smiths, oče novodobne generacije performativnih moških in ena najbolj kontroverznih figur britanske glasbene scene. Po eni strani senzibilen pesnik, po drugi strani provokator in cinik. Njegov politični premik v desno je v zadnjih letih mnoge šokiral - od podpore skrajno desni stranki For Britain, do spornih izjav o imigraciji in kulturi. Zaradi njegove podpore izraelski politiki je Gibanje za pravice Palestincev pred koncertom pozvalo k bojkotu njegovega nastopa.
Obisk koncerta, čeprav z akreditacijo, je s seboj prinesel določeno mero moralnega mačka. Ali udeležba pomeni, da nemo podpiramo politična stališča človeka na odru? Morrisseyjeve tematike pesmi sicer niso primarno politične, ampak osebnoizpovedne. Tisti, ki smo ob Smithsih odraščali, nam je glasba nudila uteho pred čustveno zmedo mladosti. Obenem pa smo lahko razcepljeni med nostalgijo in dejstvom, da ne želimo podpirati prihodnosti, ki jo zagovarja glasbenik.
Je potem to isto kot če bi šli na koncert Thompsona? Kje potegnemo mejo? V današnjih polariziranih časih je politično vse - naša prisotnost, naša tišina, koga in kaj podpiramo. Posebej z 80 evri, kolikor je bilo sicer potrebno odšteti za karto na blagajni Križank. Pri Morrisseyju se odpira tista klasična dilema, če je mogoče ločiti umetnost od umetnika. Včasih se zdi kot da glasbenik namerno provocira in plava proti toku samo zato, da ostane nerazumljen. Zaradi njegove kompleksnosti ga je težko razbrati, po eni strani s svojo glasbo ljudi vabi k empatiji in bližini, s svojimi dejanji pa to preprečuje.
Prav ta večna igra kontradikcij je prišla do izraza med koncertom. V svojem tipičnem humornem tonu je med premorom dveh pesmi rekel: “I have a loose tongue, I have loose trousers, I don’t have loose morals (imam ohlapen jezik, imam ohlapne hlače, nimam pa ohlapne morale).” Ko človek v občinstvu pomisli na vse prej naštete situacije, pozive k bojkotu in njegove pretekle izjave, se lahko tej samozavestni trditvi le grenko nasmeji.
V sredo, točno ob 21:00 je torej 67-letni glasbenik stopil na oder Križank s pesmijo Billy Budd. Njegov močan vokal je zadonel in preplavil dvorano. Kljub temu, da je pevec pred leti prebolel raka na grlu, njegov glas ostaja enako močan in udaren kot na začetnih ploščah Smithsov. Morrisseyja je na odru spremljala izjemno uigrana spremljevalna zasedba. Posebej je izstopala klaviaturistka Camila Grey, ki je na eni točki izvedla čudovito klavirsko solažo, ob tem pa je celotno poslušalstvo samo obnemelo. Čudovita je bila tudi instrumentalna solaža pri Alma Matters in ikonični kitarski solo Shoplifters of the World Unite, ki ga je skoval legendarni Johnny Marr. Ko je zadonel uvodni riff pesmi How Soon Is Now? se je v poslušalcih lahko naselil občutek pripadnosti kot outsider med outsiderji.
PODLAGA: The Smiths - I Know It’s Over
Najsvetlejšo točko večera je ironično predstavljala najmorbidnejša pesem I Know It's Over. Skladbo, ki jo v originalu izvajajo The Smiths, je glasbenik odpel z izjemno čutnostjo - zdelo se je, kot bi v ta nastop položil vso bolečino svojega življenja. Pesem opeva občutek izgubljenosti in izolacije, cmok v grlu pa je nastal že pri samem začetku. Pri enem od verzov v pesmi se pojavi besedilo: “Morje me vleče vase, nož me želi razparati - ali misliš, da me lahko rešiš?” Pri tem je končno vprašanje odpel malo drugače kot v originalu, tišje in z nekaj več pavze. Zvenelo je, kot bi z vprašanjem obotavljal.
Za povrh je kmalu za tem na oder skočila oboževalka s prve vrste, stopila do Morrisseyja in ga nežno objela. Bil je popoln trenutek - človeška bližina ob njegovem opevanju izolacije. Histerično jokanje je bilo na tej točki neizogibno. Objem tega dekleta je postavil nov trend, vsake toliko časa je kdo iz publike skočil na oder in ga objel. Varnostniki pa so zasanjano živeli v svojem svetu, tudi ko se je vdor že večkrat ponovil.
PODLAGA: The Smiths - Everyday is like Sunday
Za tem je Morrissey pel še nekaj solo klasik kot je Everyday is like Sunday. Ob tem je igral na ropotulje, ki jih je ob koncu pesmi dramatično vrgel v platno. “Come, come, nuclear bomb,” pravi en izmed verzov pesmi ob lahkotni melodiji, kar je v trenutnih napetih razmerah po svetu zazvenelo malo apokaliptično.
Skladbe so spremljale vizualije kratkih odsekov iz starih filmov - npr. Brigitte Bardot, ki z žličko meša kavo. Na eni točki se je na ekranu pojavil njegov večni idol, Oscar Wilde. Ob tem pa je Morrissey dramatično pogledoval navzgor k njemu in vzklikal “Oscar, Oscar!”
Njegov razkol med domovino, identiteto in politiko je eksplodiral v pesmi iz leta 2004 Irish Blood, English Heart. Pesem deluje kot osebni manifest njegove razklanosti. Čeprav naslov morda deluje domoljubno, v svojem bistvu pesem ni nacionalistična - nasprotno. Gre za oster, skoraj pankerski napad na konzervativno angleško elito in izraz hrepenenja po času, ko človek ne bo rabil biti nacionalno profiliran, da bi se počutil varnega. Danes pa isto besedilo zaradi njegovih javnih političnih stališč poslušamo z drugačnim priokusom. Zdi se kot da sam nima koherentne ideologije, ampak ta vedno temelji na kontriranju - proti monarhiji, proti mesni industriji, proti migrantom. Kaj pa je tisto, za čimer dejansko stoji?
Paradoks je tudi to, da medtem ko ga danes politična desnica posvaja zaradi njegovih izjav o imigraciji, je njegova umetniška zapuščina ukoreninjena v progresivnih vrednotah. Bil je eden najbolj prepoznavnih zagovornikov pravic živali in veganstva, o čemer poje v pesmi Meat is Murder. Prav tako je bil pionir queer estetike v času, ko je bil svet še globoko konzervativen.
PODLAGA: Morrissey - Jack the Ripper
Na koncertu je pel tudi nekaj novejših pesmi, med drugim ganljivo The Monsters of Pig Alley. Uradni del koncerta pa je zaključila skladba Jack the Ripper, ki govori o serijskem morilcu, skozi katerega pesnik metaforično poje o obsesiji in izolaciji. Na odru se je ob pesmi spustila gosta megla, ki je potovala skozi občinstvo, ob tem pa so žarele kot kri rdeče luči. Oder se je izgubil v megli in atmosfera je bila posebna - dramatična, malo temačna, na koncu pa je pevec skupaj z zasedbo izginil v megli.
Z aplavzom smo ga priklicali nazaj na oder, kamor je prišel z novo majico, ki je nosila napis “Ljubljana”. S seboj je za hrbtom držal umetne rože, kar je njegova klasična poteza že iz zgodnjih 80-ih let. Odpel je še finalno Smiths klasiko There is a Light That Never Goes Out. Zdelo se je kot da z njim poje celotno občinstvo. Na eni točki je bil pevec tako blizu naše polovice odra, da je to spominjalo na prizor iz filma Christiane F., kjer glavna junakinja gleda navzgor Davida Bowieja na koncertu in zdi se kot da bi pel posebej njej. Koncert se je zaključil tako, da je vsak iz skupine posebej stopil do mikrofona in se zahvalil občinstvu.
Avtorski talent Morrisseyja ostaja izjemen, čeprav njegova javna podoba že dolgo ni več. Svet, ki postaja zmeraj bolj črno-bel težko prebavlja kompleksnost - najlažje je samo reči, ali si za nekaj ZA ali PROTI in nekoga odpisati takoj, ko se v nečem ne strinjaš. Morrissey je točno tak primer kompleksne osebe, ki jo je nemogoče predalčkati. Lahko ga cenimo kot izjemnega pesnika in vokalista, ne pa kot moralno stabilno figuro. Po koncertu smo za hec preverili še zadnji izhod iz zaodrja. Ko je glasbenik stopil v kombi, mu je nekdo v slovo zavpil: “Thank you for your music!” In mogoče je to edino pravilno. Zahvalimo se glasbi, to pa ne pomeni, da moramo odobravati človeka, ki jo je ustvaril. A v času, ko se pred koncertom poziva k bojkotu zaradi genocida v Gazi, se je težko slepiti, da umetnost obstaja v vakuumu. Najlažje se je prepustiti nostalgiji, si zatiskati oči in pozabiti na svet zunaj dvorane, ampak ko se prižgejo luči nas bo ta isti svet ob izhodu še vedno čakal.
Če ste od seciranja Morrisseyjeve ohlapne morale utrujeni, vas lahko razveselimo s tem, da 2. oktobra izide nova plošča The Age of Everything nekdanjega Smiths kitarista Johnnyja Marra. Če torej želite v živo slišati The Smiths klasike brez slabe vesti, bo Marr v sklopu turneje novembra obiskal tudi Dunaj.
Foto: Fabrice Gallina
 |  |  |
