Irci KNEECAP niso le glasbena zasedba, ampak politični statement. V roku preteklega leta so eksplodirali na glasbeni sceni kot ena najudarnejših novih skupin. Ustvarjajo hip hop in elektronski punk rap, njihova posebnost pa je repanje v irščini in s tem boj za ohranitev irskega jezika. S svojim pro-palestinskim aktivizmom so postali glas generacije, ki se ne boji povzdigniti glasu proti krivicam sveta. Da so mnogim trn v peti med drugim dokazuje tudi njihova izključitev z lanskega festivala Sziget - takratni premier Orban je namreč trdil, da širijo “antisemitski sovražni govor”.
V torek so torej to nebrzdano energijo prinesli v Ljubljano. Melani in Beti sta popoldne nič hudega sluteč krenili iz Maribora. Ne vedoč, da se jima bodo v naslednjih nekaj urah izravnale vse čakre. Za koncert, ki sta ga v koledar zapisali že marca, sta sicer imeli vizijo, da se ftrgata, nista pa točno vedeli, do katere mere in kako bo to izpadlo.
Energijo celotnega večera bi bilo težko opisati drugače kot NORO. Pred Kinom Šiška in v dvorani so plapotale palestinske zastave. Na terasi je najprej sukal italijanski veteran DJ Cannibal Se-Lecter. Ta že od leta 2008 trese plesišča po Evropi s svojimi IDM tripi. S svojimi beati je napovedal aktivistično in basovsko težko vzdušje večera.
Ljudje so se ob tem začeli družiti na terasi, klepetali in se počasi zbirali na kup. Med obiskovalci so se pojavila tudi in-house imena, kot je konkrit-džangler Jaša in ekipa VAKUM-a. Ob srečanju štajerske evforije ni bilo mogoče skriti, izkazalo se je, da je Mariboru nemogoče pobegniti - Maribor potuje s tabo.
Pred začetkom nastopa so iz zvočnikov najprej zagrmeli Fontaines D.C., poslušalci pa so kmalu izbruhnili v ponavljajoče krike “FREE FREE PALESTINE,” in zasedbo priklicali na oder. Koncert je brez milosti odprla udarna skladba Smugglers & Scholars z novega albuma FENIAN. Medtem ko so Beti navdušile tovrstne skladbe z odmevnimi zvoki sintov, so Melani najbolj pihale na dušo tiste z elementi drum and bassa.
Že pri drugi ali tretji pesmi se je naenkrat začutil premik publike. Skupina ljudi je začela širiti krog sredi občinstva. Vsi so torej vedeli, koliko je ura - čakal je moshpit. In kdo drug je seveda bil pobudnik te geste, kot pa Štajerci. Naenkrat smo se vsi, hočeš ali nočeš znašli v moshpitu, ki je potekal čez pol dvorane. Publika je s svojim neumornim skakanjem v izjemni meri vrnila energijo nazaj na oder in tudi zasedbo je to navdušilo.
Kljub divjosti pa je moshpit potekal zelo kulturno in odgovorno. KNEECAP so namreč opozorili, naj pazimo na stopnice, prav tako pa so med koncertom ponudili vodo. Punco, ki je padla, so naenkrat skrbno pobrali kar štirje ljudje okrog nje. Celotna dvorana je skakala, bilo je vroče, ampak prostor je bil dobro prezračen. Zašvicanost ni zmotila, ampak kvečjemu samo dodala k čaru nastopa. Zanimivo je bilo tudi to, kako malo telefonov je bilo videti v publiki, kar je zadnje čase na koncertih redek prizor. Očitno smo ljudje vseeno zmožni živeti v trenutku.
Špil so spremljale odštekane vizualije, ki so izkušnjo povzdignile na nov nivo. Najbolj so izstopale pri skladbi Rhino Ket. Energični benger so spremljale pisane grafike barvnih vzorcev, vse skupaj pa je izpadlo tako noro, da si glasbo začutil pod kožo. Bas je tresel stopnice in studijski posnetki skladb so se v primerjavi z živo glasbo težko kosali.
Zaradi ogromnega povpraševanja po kartah, je Kino Šiška za KNEECAP razpisal dva termina koncerta. Prvi je bil že dan pred tem, ampak je po besedah zasedbe bila drugi dan publika bolj energična. Iz tega se je kmalu razvil humorni chant “FUCK LAST NIGHT, FUCK LAST NIGHT!” Za tem pa kasneje še “FUCK TOMORROW, FUCK TOMORROW!” Čeprav se je misel nanašala na energijo včerajšnje publike, je hkrati čudovito poudarila občutek, da smo vsi tu in zdaj. Jebeš včeraj, jebeš jutri. Svet je v kurcu in zdaj smo tu, da svojo ihto odšvicamo in zmoshpitamo.
Čeprav so se vse pesmi držale v isti intenzivnosti, so KNEECAP odlično tempirali vzdušje. Nikoli ni bilo občutka, da bil katerikoli del bil preveč intenziven. Ko je bilo v publiki čutiti največja razbrzdanost, so koncert umirili z govorom o solidarnosti s Palestino. Povedali so, da kot Irci razumejo, kaj pomeni imperialistično zatiranje, brisanje kulture in boj za identiteto.
Nastop je neusmiljeno šopal, ampak je na koncu vzbudil zelo zadovoljiv občutek, kot da je vsak s sebe stresel vso težo sveta. Ko so obiskovalci prešvicani stopili na zrak, so se lahko samo zasmejali. Občutek je bil prečiščen. Kaj smo ravno doživeli in kako se naj vrnemo nazaj v realnost?
Če boste torej v naslednjih tednih priča monologom navdušenih obiskovalcev koncerta, bodite do njih prizanesljivi. Večer je bil popoln in katarzičen izravnalec čaker, vsi ki smo mu bili priča, pa bomo vse skupaj verjetno na ves glas procesirali še kar nekaj časa.
