Slovenski folk trio Širom je 20. aprila v sklopu cikla Jazz v Narodnem Domu nastopil na Malem odru Narodnega doma Maribor. Skupina je v zadnjih letih eden izmed mednarodno najodmevnejših in najprodornejših projektov slovenske glasbene alternative. Trojica multiinstrumentalistov, ki jo sestavljajo Ana Kravanja, Samo Kutin in Iztok Koren, je od izdaje prvenca leta 2016 prerasla iz recenzentskega favorita slovenskega glasbenega tiska v eno od svetovno najprivlačnejših godb ljudske glasbe, četudi je njihova glasba avtorska in, kot pravijo sami, izmišljena.
Namesto po evropskih in svetovnih odrih so v medkoronskem času zaradi očitnih razlogov nastopali na domači grudi - tudi za slovensko alternativno glasbeno sceno so polja, seniki in prazne štale alternativna prizorišča. Vtise s teh terenskih nastopov bo kmalu mogoče videti tudi v krajšem dokumentarnem filmu. Ob omenjenih špilih pa je druženje ob muziciranju za zasedbo postajalo nekakšen ritual duhovnega olajšanja v času, ko so odrske deske ostale prazne - tako je skupina organsko začela pripravljati novi, že četrti album, The Liquified Throne Of Simplicity, predstavitev katerega je bil tudi “uradni” namen sredinega koncerta.
Klet Narodnega doma in njen Mali oder ponujata unikaten ambient, ki je kot nalašč za potovanje po globinah svetovne ljudske glasbe, četudi bi obiskovalec ob mestni vinjeti New Yorka, ki je krasila zadnji del odra, lahko pomislil drugače. Pred samim nastopom je bilo občinstvu dopuščeno ujeti še zadnje uglaševanje mnogoterih inštrumentov, ki so bili na odru urejeni v za trio že značilnem križu. Samo je uglaševal hurdy gurdy in v zmoti bi lahko prehitro rekli, da ga je uglasil slabo in da strune preveč vreščijo in hreščijo. A če poznamo Širom vemo, da je to ena izmed posebnosti njihovih glasbil. Med njimi jih je namreč kar nekaj ročno izdelanih oz. dodelanih z raznimi okraski in dodatki – v tem primeru sta bili na hurdy gurdy povezani dve kovinski vzmeti, ki sta povzročali rezek zvok. Opaziti je bilo še 94354 mikrofonov na odru - tehnični glavobol, ki pa ga je hišni tonski mojster spretno obvladal. Do pričetka koncerta se je pod opečnate oboke spravilo dovolj ljudi, da so bila zapolnjena vsa sedišča.
Koncert je sledil redosledu svežeizdanega albuma, kot prvi pesmi smo prisluhnili Pári se ovenelo praznoverje. Iztok Koren na afriškem glasbilu guembri ter Ana Kravanja na bobnu daf sta sestavljala ritem sekcijo, Samo Kutin pa je na kovinskih ceveh repetirano izvajal preprosto melodijo. Kljub temu je posamezne momente poudaril zelo amelodično - na cevi je udarjal kar z lesenim delom palčk ali pa tako močno, da so cevi začele rožljati med seboj in so prekinile miren začetek. Med igranjem se je izmenjeval še na enem inštrumentu – verjetno najpreprostejše izdelave v njihovem repertoarju, navadno plastično cevjo. Z vihranjem polivinilklorida je povzročal zvok prepiha in burje na jesenskem ovenelem polju. Sledila je prva izmenjava vlog – med igranjem je namreč izgledalo kot da se trio izmenjuje v vlogi solistov in spremljave, pri čemer sta po dva člana vedno zelo jasno komunicirala med seboj, solist pa je imel proste roke pri prikazovanju svoje virtuoznosti in vseh zvokov, ki jih lahko njegovo glasbilo proizvede. Tako je Samo začel igrati hurdy gurdy, Koren pa je prevzel kovinske cevi, Ana je rotirala med glineno piščaljo ocarino in mizmarjem – arabsko babico istrske zurle. Kričeče strune hurdy gurdyja so bile kot nalašč za še višje tone, ki jih proizvaja omenjeno pihalo. Videli smo lahko tudi ribab, enostrunsko glasbilo podobno guslam, ki izhaja iz prostranih step srednje Azije.
V drugi skladbi Pase, zguba, pada v spanec je v glasbeno ospredje nedvomno stopil Iztok Koren, ki ga poslušalci poznate tudi po njegovem solo ustvarjanjem z banjom. Ana in Samo sta ga spremljala na violini ter ročno izdelanih balafonih iz buč in bambusa. Uvod je Iztok tekom večih minut počasi stopnjeval in z vedno hitrejšimi finger rolli na banju privedel komad do zelo dinamičnega in bluegrassovksega tempa, kar je Samo potrdil na balafonu, ki ga ni več dušil z rokami kot na začetku vendar je pustil, da ta resonira v svoji polni mogočnosti. Sonični nevihti so pripomogli še sampli grmenja in viharja, ki so prihajali iz zvočnika v ozadju odra. Ana je prešla na cevne zvonove in občasno je udarjala še na bas boben ob njih. Samo je nato v roke vzel še tamburaški brač, ki ga je sicer le brenkal, brez da bi z njim igral kakšne akorde, saj je medtem njegova leva roka še vedno igrala na nabor kovine ob njegovi strani. Do konca skladbe pa sta z Iztokom nedvomno pokazala, da jima tudi igranje visoko nad kobilico ni tuje in z izmenjevanjem melodij, sta preizkušala še razne alternativne načine igranja teh brenkal. Puljenje, navijanje, ščipanje in praskanje po strunah so privedli do različnih rezultatov in zvokov enega inštrumenta – eksperimentiranje v izvajanju, ki je sestavni del teatralnega vidika njihovega nastopa.
V tretji pesmi Modrikasto kresničenje, so nadaljevali z uporabo navadnih hišnih predmetov v vlogi glasbil, še posebej v uvodnem delu, ki je ritmično kot nalašč za širok nabor tolkal na odru. Vsi trije so tako bili prvič resnično povezani v skupni vlogi ritem sekcije. Ana je igrala na piskre in lonce medtem ko je Samo tolkel po činelah, krožnih žagah, kozarcu za vlaganje in malem bobnu. Iztok je igral na tank drum, sicer uglašeni boben, katerega vloga pa je v tej skladbi še vedno ostala zgolj ritmična. Kozarec s kamenčki, ki je še nekaj trenutkov nazaj bil v vlogi ropotulje je Samo odprl in ga začel stresati v kovinske posode različnih velikosti. Nato je začel majhne kamenčke metati po bobnu, kjer so simulirali zvok mrežice, vse dokler jih ni šop po šop metal v ostale bobne, činele in stene dvorane. Nemalo jih je končalo tudi v začetnih vrstah publike. Ko mu je zmanjkalo kamenčkov je prejahal na hurdy gurdy, na vreteno katerega je pripel še dve vzmeti povezanimi z bobnoma. Vesoljski phaser zvoki vzmeti in praskanje z žago po kovinskih strunah so tako vstopili v ospredje, ter ponudil zvočni klimaks vse do točke, ko je ena izmed strun tudi počila zaradi agresivnega navijanja uglaševalnega vijaka. Iztok in Ana sta z lokom godla na violino in banjo – način igranja banja, ki ga imamo v živo možnost videti zelo poredko. Skladba je tako še s vključitvijo lire ponovno prepotovala svetovno ljudsko glasbo do popolnoma druge skrajnosti.
Skupina je koncert zaključila s Seže s kostjo v ogenj se prevrne s kačo, tako da poslovilnega in najkrajšega komada na albumu nismo mogli slišati v živo. Pesem je med redkimi vsebovala tudi vokalni aspekt, saj sta Samo in Ana svoji glasbili dopolnjevala s petjem. Besedila sicer pesem nima so pa s tem dokazali tudi to, da obvladajo še glasbila, ki so človeku ponujena že v zibko. Koren ju je spremljal z banjom in Ana se mu je med petjem pridružila na violini. Kutin pa je igral na predelano lutnjo, ki je imela na koncu vrata privit leseni podaljšek, ki ga je v najbolj dinamičnem delu pesmi uporabljal za sočasno igranje lutnje in činel, tako da je z njo opletal po odru in udarjal po vsem v njegovem dosegu. Na lutnjo je prav tako pustil pripete vzmeti za moderen elektronski prizven.
Poslušati Širom je kot nasloniti uho na slušni kalejdoskop zvokov ljudskih glasbil globalnega obsega, doživeti jih v živo pa desetkratna amplifikacija le-tega, saj v svoji slikovitosti omogočajo, da poslušalec zapre oči in se poda na pustolovščino po deželah iz katerih izhajajo njihovi zvoki, ritmi in inštrumenti. Koncert je nedvomno zaznamovalo nepredvidljivo stopnjevanje skladb, spremembe v dinamiki in zvočnem nasičenju komadov, kot tudi segmentirana repeticija delov, ki od poslušalca zahteva dobro mero potrpežljivosti, ki je ob koncu primerno nagrajena. Živa edicija Širom jasno obelodani njihovo zmes virtuoznosti in improvizacijske prostosložnosti, ki se ob poslušanju studijskih posnetkov hitreje izgubi. Nenehna igra vlog na odru in zgolj nebesedna - zvočna komunikacija med člani, ki temelji na zaupanju v lastne kot tuje sposobnosti muziciranja, daje skupini možnost raziskovanja roga izobilja svetovne glasbene dediščine.
Na Širom sta uho prislonila Simon in Zinedin.
Foto: Narodni dom Maribor
