Burek karaoke

»Zadeta si lepa Ljubljana, zadeta si vedno bolj, zadeta si lepa Ljubljana, pozab'la na rock'n'roll« so samo eni izmed verzov albuma Smetana za frende, ki jih po prvem poslušanju ne dobiš več iz glave. Legenda slovenskega hip-hopa, se je po dolgem času spet vrnil na glasbene odre. Tokrat, ga je v to prisilila 15. obletnica njegovega drugega albuma z naslovom Smetana za frende. Vabilo kluba Satchmo je obetalo veliko nostalgije. Petnajsta obletnica albuma, ki odkrito govori o marihuani, najstniških zablodah in nerazumnem šolskem sistemu je marsikoga v mislih potisnila na rob prejšnjega tisočletja, ko je alternativna scena še imela moč in predvsem podporo množice. Le kdo si ne bi želel povratka v tiste čase? Zato takšnih priložnosti skoraj ne gre zamuditi, saj zaenkrat le te predstavljajo edino možnost potovanja skozi čas navadnim smrtnikom.

Sicer je Ali En, ki je do danes zamenjal že tri oziroma štiri alter ege in trenutno sliši na ime Recycleman, rapersko ledino oral globoko v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je leta 1994 izdal prvenec Leva scena. Takrat je pritegnil pozornost celotne alternativne scene, saj je brez dlake na jeziku popluval celotno domačo glasbeno sceno pri čemer je glasbeno podlago ustvarila funk glasbena skupina in ne DJ. Levji delež takšne odločitve vrjetno nosi njegovo predhodno udejstvovanje v skupini Heavy Les Wanted. Prav slednje je njegov hip-hop naredilo zanimiv širši množici, ki drugače v hip-hopu vidi pomanjkanje izvirnosti in glasbenega znanja. Predvsem pa je pihnil na dušo vsem alternativcem, ki nikoli niso priznavali popularne glasbe domačih izvajalcev. Pravzaprav je bil glas vseh, ki se niso strinjali s takratno politiko glasbene kvalitete. Vrjetno je album Leva scena, danes aktualen še veliko bolj, kot je bil takrat. 

Drugi album, ki ga je izdal šest let kasneje, torej leta 2000 in nosi naslov Smetana za frende je sicer manj kritičen do glasbene scene, nič manj pa do družbenega stanja. Gre torej za raperskega Nostradamusa, ki je spomočjo opojnih substanc napovedoval polomijo domače glasbene produkcije, ko ta pravzaprav še ni bila tako na psu. Zato njegovo publiko ne sestavljajo samo hip-hoperji v prevelikih oblekah, ampak kar večina alternativcev, ki se ne omejuje z glasbenim stilom, temveč s filozofijo.

Dodobra napolnjen klub Satchmo minulo soboto, 18. 4. 2015, zato niti ni presenečal. Presenetil je predvsem Recycleman oziroma Ali En. Ne z ogrinjalom iz stare zavese in ne z enodelnim pajacem iz pliša z dizajnom angleške zastave. Niti ne s kolesarskimi sončnimi očali in Goa-trancerskimi plesnimi gibi. Še najmanj z grizenjem posušene marihuane.

Presenetil je, ko je na oder stopil sam. Popolnoma sam. Obeležuješ petnajstno obletnico albuma, ki si ga posnel skupaj z bendom in ti na oder stopiš sam. To je pljunek v lastno skledo in nespoštovanje do vseh glasbenikov, ki so soustvarili album Smetana za frende. In to je verjetno tudi odgovor, zakaj ga organizatorji danes zelo redko povabijo na oder. Največje presenečenje je sledilo po prvih taktih uvodnega komada Odprava zelenega funka, ko sem ugotovil, da Ali En prepeva oziroma rapa na lasten playback. Najprej sem seveda mislil, da gre le za nek njegov skeč ali ironično zafrkancijo, potem pa sem uvidel, da raper misli resno. Celoten koncert je namreč odrepal s pomočjo playbacka, ki ga je na vse pretege skušal preglasiti z vokalom v živo. Hitro so se razširile govorice, da je to posledica neplačevanja studia v katerem je posnel album Smetana za frende in zato ostal brez glasbenih matric. Vendar to ne opravičuje 7€ vstopnine in ne opravičuje njegovega koncerta, ki to sploh ni bil. Bil je kvečjemu plesno-filozofski performans z lastno glasbeno podlago, ki je sicer napolnil klub Satchmo ne pa tudi alternativnih duš. Ali En ima sicer širok spekter navdihov, ki lahko vodijo v različne načine umetniškega izražanja, vendar je tokrat šlo zgolj za neprofesionalnost. Že dolgo nisem po koncertu imel občutka, da me je nekdo pripeljal žejnega čez vodo. Je že res, da smo slišali celoten album Smetana za frende in še nekaj kultnih iz prvega albuma Leva scena, kot sta Burek in Stremetzky, vendar bi si takšno obletnico albuma lahko pripravil tudi v domači dnevni sobi z nekoliko kvalitetnejšim ozvočenjem. Verzi, kot so »Hašiš, hašiš 'mam v žepu in na ustnicah nasmeh« ali »Your long hairs and tattoos are not good for Slovenian country«, pa bodo itak za vedno ostali v moji glavi, tudi takrat, ko si bo Ali En nadel še peti alter ego.   

Facebook Twitter Deli
0 comments