Finalna rojstnodnevna čaga ob 25. obletnici kluba Metulj. Nastop domačih Dunraven in skok čez mej v Ziđi-Biđi z Djeca! in Jastreb.
Za vse, ki živite onkraj Kozjanskih vrhov ali MARŠ-evih radijskih valov, naj spomnim, da je čez december potekalo praznovanje ob četrt stoletja dolgi glasbeni zgodbi z imenom Klub Metulj. Čez mesec so se v klubu v Bistrici ob Sotli vrstili koncerti domačih in tujih zasedb, vse do finala, v sredo 28.12.
Koncert ob praznovanju so otvorili, hišni, Dunraven, grungy, alter rock trio iz Seattla ob Sotli kot pravijo sami. Nazadnje sem jih poslušal v mariborski Pekarni, kjer me akustično niso najbolj prepričali, za kar mislim, da je bil kriv kar oder na prostem. Nedvomno sodijo bolj v takšno škatlo od kluba kot je Metulj, kjer ni zatišja pred kitarsko baražo in bogatemu naboru pleha, ki ga je imela bobnarka pred sabo.
Proti tretjemu komadu, so bili uvodni riffi že pošteno glasni, pa tudi pedalke na tleh so prihajale vedno bolj v ospredje. Bobnanje je, napram nastopu v pekarni že veliko bolj dinamično s prehodi in chopi (ČOPI) skoraj že na vsaka dva takta, obenem pa se dobro prilagajajo kitarskim menjavam, in so jiv podporo med solažami. Omenjeno je bilo, da je večino riffov napisal basist, ki se ga morda v začetnih komadih ni dalo toliko čutiti, kot kasneje v nastopu, ko ji imel tudi nekaj growl vložkov v priredbi ljudske pesmi Teci, teci bistra voda, kar ji je dalo že skoraj metalski pridih.
Za prvi skok čez mejo so poskrbeli Djeca! Iz Zagreba. To, da so otroci se je lahko hitro videlo po tem, da so standardno škatlo cigaretov na sintisajzerju zamenjale elektronske cigarete. Pa ne le ena, namreč dve, vsaka na enem. Kot prave pojave so na oder prišli oblečeni v barvne ovčje kože in črno bele, cirkuške pajkice, oči pa so se mi zasvetile tudi, ko sem na kitari videl pritrjena razna stikala, manometre in celo številčnico od starega telefona – boljše to, kot pa klasika Green Day nalepke. Prvi komad se je začel dokaj pričakovano za indie-pop, vokali pa so izstopali na ne najboljši način vse dokler ni bobnar začel razbijati po vsem, kar mu je prišlo pod roke in sta zagrmela še oba distorzirana syntha.
Pevec je med komadi menjaval bas za kitaro in obratno, vlogo druge kitare pa je vedno držal eden izmed članov na klaviaturah. Na druge klaviature pa je igrala tudi back-vokalistka benda, ki je pevca spremljala z vokalom in z raznimi moogovskimi space efekti, kot podlago kitare.
V komadu Anđeli se je bobnar ponovno izkazal, ko je začel uporabljati še synth pad z efekti brzostrelk in 80s tom bobnov. Efekti so se prožili iz vseh smeri in do zadnjega komada Energija, smo od benda le-to že konkretno občutili. Zadnjo skladbo so posvetili šankerju v klubu, saj je njih in vseh izmed okrog 30 ljudi v publiki redno zalagal s pijačo.
»Pripravite svoja čutila za naslednji bend« so dejali, četudi so nam od vseh čutil ostale le še oči. Nosu in ušesom so po dveh bendih v tej majhni dvorani polni cigaretnega dima že delali na hlape.
Pa tudi oči nam ne bi kaj dosti koristile, ko so sledeči Jastreb upalili fog machine pred začetkom svojega seta. Izmed megle sem videl, da jih ne na odru 5, saj so klasični stoner rock zasedbi dodali še sintetizator zvoka, ki je vso meglo rezal s hreščečimi in ušesa parajočimi sinusoidami. VU metri na mešalni mizi so se čez celoten koncert gibali v visoko v rumenih decibelih, in nobeden izmed riffov ni razočaral. Kot je bilo pričakovano ni bilo klasičnih prehomod med komadi temveč so se le ti med seboj zlivali v stonersko odisejo po okolišu. Glasbeni trans z polno ponovitvami in brez mučkanja kitar, kot se spodobi, je v pogon spravil še vse headbangerje, ki smo ostali v sicer že nekoliko okrnjeni publiki. Napetost so držali vse do končnega komada, kjer so zasolirali kar vsi člani benda, s polno sile in vihra v sebi. Fešta kot se za tako obletnico spodobi.
Vse najboljše klub metulj, in še na 25 novih let.
