Pu??avske pun?ke v Kri?ankah

Dolgo se je zdelo, da Josh Homme, sicer ?lovek mnogih talentov, svojih glasbenih idej ni sposoben razviti v shemo popularnih razse?nosti. Glasbeno se je izoblikoval iz plodnih tal stoner rocka in vedno je veljal za ?loveka jasnih in naprednih vizij. Pred ?estnajstimi leti, ko je s Queens Of The Stone Age izdal debitantski album z istoimenskim naslovom, se je stoner rocku odpovedal do te mere, da je njegov zvok skompresiral, mu odvzel bistvo in v pu??avsko nebo poslal veter lahkotnej?ih in prostornej?ih melodij. Z lanskoletno izdajo albuma ??Like Clockwork? pa je nakazal, da pravzaprav ?eli ugajati ?ir?i mno?ici, rezultat ?esar je sicer poslu?ljiv izdelek, ki pa mu manjka ostrine in podzemlja.

Queens Of The Stone Age so v ponedeljek po enajstih letih ponovno nastopili v ljubljanskih Kri?ankah. Na koncert sem sicer od?la s precej?njim zadr?kom, predvsem zaradi zgodbe, ki se je zgodila leta 2012, ko sta biv?a ?lana Kyuss, Josh Homme in Scott Reeder, vlo?ila to?bo proti Johnu Garcii in Brantu Bjorku zaradi kr?itve uporabe imena Kyuss. Slednja sta ime uporabila na turneji Kyuss Lives!, v sklopu katere smo jih lahko leta 2012 sli?ali tudi v Ljubljani. Pa dobro, dajmo jim prilo?nost, sem si rekla po uvodni pesmi You Think I Ain't Worth A Dollar, But I Feel Like A Millionare. Nakazale so se namre? jasne smernice, da se obeta dinami?en in divji glasbeni ve?er. Fantje so s seboj pripeljali dovolj svetlobnih in scenskih rekvizitov, da je splo?en vtis bil ?e toliko bolj dramati?en in pompozen. Pri?akovati bi bilo, da bo prevladoval nabor pesmi z zadnjega albuma, sli?ali pa smo jih le pet, ostalo so zapolnile cvetke kot so Sick, Sick, Sick, In My Head, Make It Wit Chu, First It Giveth, ? QOTSA so svoje ob?instvo dobro izobrazili. Navdu?enci so jim jedli z roke, brali besede z ustnic in intenzivno sodelovali pribli?no eno uro in pol, kolikor je trajal koncert. Hommeova delovna ura je pa? o?itno draga in od banda takega kova kot ga vodi sam bi brez pretiravanja pri?akovali vsaj dve uri dolgo godenje. Vendar je razpolo?enje precej nihalo tudi v ponujenem ?asovnem okviru. ?e svoj imid? gradi? na te?kih kitarskih riffih, usnju in trpljenju, si ne more? privo??iti za?eti dodatka z balado. Sploh po tem, ko si jih nekaj odigral ?e v glavnem delu. The Vampire Of Time And Memory z jasnim in ranljivim glasom Hommea ob klavirju pa? ne po?ene adrenalina po ?ilah.

QOTSA so na bliskajo?ih temeljih izpeljali korektno predstavo in pop senzibilnost se je ob?asno le pome?ala z blatom, vendar jim ni uspelo zagotoviti konstantnega razpolo?enja in pri?akovane napetosti. In mislim, da je na koncu, glede na vso situacijo, kljub vsemu primerno potegniti vzporednice. Fantje, ki jih je kalil stoner rock danes pravzaprav potujejo po dveh razli?nih poteh. Josh Homme, ki se je na za?etku ?e z Alfredom Hernandezem ?elel predvsem otresti stoner rock peska, si je svojo asfaltiral. Ostala dva, zdaj pod imenom Vista Chino, ?e vedno potujeta po zapra?enih cestah Palm Deserta. Primerjanje ustvarjanja enih z drugimi ni na mestu, niti zaradi razli?nih glasbenih pristopov ni kredibilno. Je pa odnos do zapu??ine tisti, ki ?teje. Vista Chino so lansko jesen v Salzburgu odigrali enega najbolj?ih koncertov kar jih je moje uho sli?alo. Tudi od turneje Kyuss Lives! mi je v laseh ?e ostalo nekaj pu??avskega peska. Statusu legendarnih predhodnikov uspe?no parirajo. Glede na delo, ki ga Josh Homme danes ustvarja in ki prakti?no nima ve? veze z imenom in, ?e ?elite, blagovno znamko Kyuss, je njegovo poseganje vanj nerazumno. In ?e ne premore? toliko iskrenosti do samega sebe, da ne odobrava? zapu??ine katere del si bil nekdaj in ki jo nekdanji glasbeni kolegi zelo uspe?no udejanjajo v sedanjosti, ne morem mimo vpra?anja kaj je razlog pisanja tvoje razli?ice te zgodbe?

Facebook Twitter Deli
0 comments