V dneh, ko preljubi hegemon praznuje svojih 250 let neodvisnosti, velja vreči uč tudi na igre. Ravno s svojo kulturno – torej propagandno – premočjo so nas namreč američani naredili za svoje pohlevne vazale. No, poleg snopiča zelencev ali dveh. Enako kot Hollywood namreč tudi igre niso izvzete od vseprisotne red-white-and-blue propagande. Nekatere utemeljujejo ameriško mitologijo – saj veste, pogumni pravičnik, ki sledi svojemu moralnemu kompasu in se požvižga na vse zakone, saj ima prav. Ali pa pogumni kavbojc, ki živi na robu med divjino in civilizacijo. Konec koncev mogočni tajkun, ki pripelje železnico v še tako odročen kraj, ki nato začne cveteti. Vendar pa bi danes raje pogledali pod parklje bolj direktni propagandi, ki opravičuje neopravičljivo. Ki zavaja narod in jih dela pasivne napram hegemonovim imperialnim ambicijam. Kajti – če je temelj Amerike svoboda, kako je mogoče le-to odreči drugim? Ih, nič lažjega! Le nasprotnikovo javno podobo je treba nekoliko predrugačiti. Trik, star kot človeštvo, le metode so nove. Igre pri tem, kakopak, niso izvzete.
Eden najbolj znanih primerov propagandne igre je stari Raid over Moscow, kjer je treba uničiti nuklearni silos pod Kremljem. V tej igri iz leta 1984 so se ZDA odločile razpustiti svoj jedrski arzenal, zaradi česar so jih zli Rusi naglo napadli. Na nas kot pilotu vesoljskega raketoplana je, da prestrežemo te rakete in uničimo silos. Nakar je v igri treba pristati, z minometom vdreti v kremeljsko podzemlje in tam z granatami v obliki atletskega diska ugonobiti strašne ruske robote, ki čuvajo nuklearni arzenal. Igra je na Finskem, koder so hoteli ohraniti dobre odnose s Sovjeti, sprožila manjšo parlamentarno krizo. Tamkajšnji socialisti so namreč dosegli prepoved igre. Kljub temu – ali pa nemara prav zaradi te – pa je postala tamkaj velika uspešnica. Drug primer je SDI za komodorja in spectrum, kjer je bilo treba z Reaganovim laserskim satelitom prestreči dež sovjetskih nuklearnih glav. Še ena igra, ki je enostavno opravičevala enega največjih vojaških izdatkov v zgodovini ameriške vojske, ki pa ni obrodil prav nobenih sadov.
Morda najbolj vnebovpijoč primer propagandne igre je America's army. Ta tretjeosebna streljanka je izšla leta 2002, izdala jo je pa kar ameriška vojska. Cilj igre ni bil zabavati občestvo ampak prikazati naloge, s katerimi se srečuje ameriški vojak in tako rekrutirati nove nabornike. Težava igre je bila v tem, da je bila dobra in posledično zelo uspešna. Samo vprašamo se lahko, koliko Afganistancev je izgubilo življenje zaradi nje. Igra se je pojavljala ne le na domačih računalnikih, marveč tudi na šolah in v zabaviščnih parkih. A leta 2022 je bila že nekoliko zastarela in so jo ugasnili. Kakorkoli že, v igri so se soldati v šolencih različnih poklicev – izvidnik, grenadir, zdravnik in podobno – spopadali z balaklave nosečim, kalaše-vihtečim OPFOR. Seveda si bil kot igralec vedno v čevljih Amerov. A ker je igra večigralska, te je druga stran videla kot terorista, ti pa si kot take videl njih. Skratka, vsak je bil Američan, a vsi Američani iz nasprotne ekipe so bili prikazani kot zlikovci. Žižek bi rekel, na, pa smo spet v ideologiji.
Vendar pa ameriška vojska svoje sodelovanje z ustvarjalci videoiger – podobno kot s Hollywoodom – jemlje sila resno. V kolikor bo armija prikazana v pozitivni luči, bodo padle gore zelencev, v nasprotnem pa kvečjemu kakšna tožba. Tako se veliko razvijalcev odloča za prvo možnost, saj gre le za biznis. Homefront, na primer, spremlja gverilski boj pogumnih Američanov, ki se upirajo severnokorejskemu okupatorju. Igra je postavljena v leto 2027 in prejme nagrado za najbolj verjeten scenarij vseh časov, saj se bodo sile ljudske republike prihodnje leto nedvomno izkrcale na srednjem zahodu.
Ameriška družba je družba spektakla. Je tudi družba paranoje pred vsem ne-ameriškim, kar je seveda načrtno zelo široka marela pod katero se lahko znajde vse sorte zadev. Sovjeti, Arabci, narko-karteli, anarhisti, geji in vse ostalo. Kajti srž Amerike je njihov ekskluzivizem in njihovo prepričanje v lasten prav. Kdor koli se jim postavi naproti mora biti sesut v prah. A hkrati je treba upravičiti hegemonov izdaten orožarski zapitek. Tako prej omenjeni Korejci ne morejo biti prikazani kot skorumpirana, siromašna vojska, ki se je tehnološko in doktrinalno zataknila nekje v letu 1965. Nastopiti morajo kot sila, ki lahko izvede obsežne izkrcevalne manevre prek celotnega pacifika in z močjo svoje armade zasede dve tretjini ZDA. Prav tako je bilo vedno jasno, da bodo jedrsko vojno začeli Rusi. Pustimo vnemar vse ameriške provokacije, good guys seveda nikoli ne bi pritisnili velikega rdečega gumba, kajne? Tako se narod boji prikazni, ki jih je ustvaril propagandni aparat. Verjetno je tako lažje. Kdo bi namreč lahko spal, če bi razmišljal o resničnem zlu, ki se skriva za takšnim strojem?
