Baci retro da se igramo

Ko nabijam kakšno staro igrico se neredko sprašujem, če mi je tako pri srcu le zaradi nostalgije. Opustošeni petdesetletnik, ki se mu na razbrazdano lice prikrade blagi nasmešek, ko se spomni sijaja svojih mladih dni, pa ti štosi. Ampak iskreno se mi zdi, da je na starih igrah nekaj več, kot le nostalgični spomin. Morda so bili avtorji prisiljeni poiskati izvirnost v rigidnih okvirjih računalnikov z le nekaj kilobajti spomina. Morda je bilo založništvo manj korporativno in je ustvarjalcem puščalo več svobode, da so izkazali svojo vizijo.

Tokrat v rubriki Baci retro da se igramo, gremo v leto 1986, še globlje v čas hišnih računalnikov, ko so igre nastajale v sobah najstnikov in pristajale na kasetah. Ena takih je Obsidian za Amstrad CPC – dvodimenzionalna akcijsko-pustolovska igra, ki jo je skoraj sam napisal Tony Warriner, kasnejši soustanovitelj Revolution Software, znan po naslovih, kot sta pokaži-in-klikni pustolovski klasiki Broken Sword: The Shadow of the Templars in Beneath a Steel Sky. Legenda gre, da je zaradi razvoja igre padel vse izpite – prioritete pač na mestu.

V rubriki ostajamo v čudovitem letu za igračine, letu 1993. 10. decembra je ekipa id Software na MS-DOS-u izdala očkota prvoosebnih streljačin. Že prej so opozorili nase s serijo side-scrollerjev Commander Keen in predvsem s streljačino Wolfenstein 3D. A ko se je zgodil Doom, se je zgodil tehničen, oblikovalski in kulturni preskok.

Na idiličnem otoku sredi južnih morij je v lahnem vetru vonj po porazu. Potolčeni junak s pogledom brodi po makadamu in brezciljno tava po nekdaj povsem njegovem dirkaškem domicilu. 

Jasno je - popušio je. 

FLAP!

V fris mu prileti reklama za Biostile. Z desnico potiskan papir že želi zmečkati, ko s hrbtne strani v zenice skoči priložnost. Junaku se čez plastični obrazek razleze predrzni nasmešek, čez katerega samozavestno nadene čelado prvaka in skoči v dirkalnik.