Bliža se obletnica genocida v Srebrenici. Srebreniški genocid se počasi, ob pomoči kreatorjev industrije holokavsta, spreminja v obliko kulturne industrije. Vsako leto spremljamo sorodne podobe objokovanja in črnine, ki so depolitizirane. Ermin Suljagić, tudi sam preživelec genocida, danes pa direktor srebreniškega spominskega centra, prejemnik donacij “izraelcev”, ne upa obsoditi genocida v Gazi. Na drugi strani imamo Srbe, ki obsojajo genocid v Gazi, a ne upajo obsoditi srbskega genocida, ki daleč presega Srebrenico. Hkrati njihovi voditelji tkejo tesne vezi z “izraleom” in Trumpovo administracijo. Maske so padle - cenena predstava o antiimperializmu je redkokomu še prepričljiva.
Medtem, ko se obeležuje obletnica Srebrenice, v Banja Luki skandirajo Ratku Mladiću, ki zaprt in dementen umira v plenicah. V srbskem delu Bosne genocidna mitologija uživa visoko podporo. Zdi se, da nismo daleč od mentalitete iz devetdesetih. Ki je vodila v množično poslstvo Bošnjakinj, mnogih tudi najstnic, ki so jim posiljevalski vojaki zatrjevali, da bodo sedaj imele četniške otroke. Vojakov, ki so UN “mirovnikom” zatrjevali, da gre za sveto vojno in da je treba pobiti vse muslimane, tudi dojenčke. Predstavnikov oblasti, ki so zatrjevali, da so Bošnjaki genetski odpadni material. Zažiganja invalidov in žensk na grmadi, javnega klanja na mostu na Drini, Sarajevo safarija, koncentracijskih taborišč, genocidnih dejanj v Doboju, Foči in ostalih krajih. Ki jih je zahod nagradil s separatistično državo v državi, kjer se posiljevalci na ulicah srečujejo z žrtvami. Ki neprestano vznemirja z grožnjami vojne, s prilizovanjem genocidni entiteti “izrael”. Ta zahod, ki se predstavlja kot rešitelj Bosne, na čelu katerega so ZDA, ki so Bošnjakom z embargom preprečile dostop do orožja in nato ustavile osvobodilni pohod Bosanske Armije z grožnjo bombardiranja, podpira genocid v Gazi. Ne, ni bilo tako, kot je v svoji smešni, neumni in pošastni knjigi o razpadu Jugoslavije pisal nedavno preminuli Parenti, ki mu je spremno besedo k srbski izdaji napisal sam Milošević.
Medtem, ko nekateri razmišljajo ali smo razmišljali o antiimperialistični fronti s Kitajsko, ta v vzhodni Srbiji izvaja klasične neokolonialne prakse, ki jih zahod že dolgo izvaja v Afriki. Ta del države je spremenil v rudarsko kolonijo in ga okoljsko devastiral. Srbijo v neoimperialistični maniri sili v odkupovanje lastnih surovin s krediti, te pa izvaža in jih predeluje drugje. Taktika Kitajske, ki ni neznana tudi drugod. Razlike med imperialističnimi praksami zahoda in Kitajske na gospodarski ravni ni.
Slovenija pa ni imperialistična država samo zato, ker je v Natu, medtem, ko Avstrija in Srbija nista, ker ju ni. Blokovske delitve ni več, ZDA pa niso več hegemon. Stopamo v dobo neomerkantilizma. Neoliberalistična globalizacija in enosmerna neenaka menjava je končana. Multipolarnost pa pomeni večsmerno neenako menjavo. Torej večsmerni imperializem in subimperializem. Države so udeležene v trgovinskih tekmah, spuščajo se v protekcionizem, a na domačem terenu neoliberalizem ostaja. Kitajska je v marsičem zgled socialno usmerjenega državnega kapitala, ni pa antiimperialistična država, ki bi se zanimala za karkoli drugega kot za lastni interes.
Starega sveta ni več. Kdor trdi drugače, zamuja priložnost za refleksijo. Zanaša se na avtoriteto, ki ne obstaja. Potekajo temeljite globalne spremembe, med katerimi je kampizem le orodje kapitalizma in imperializma. Priložnosti za delanje zgodovine pa je v tem zgodovinskem procesu le malo. Zato je treba razbirati možnosti in si izbrati tisti delež, ki ga lahko vsakdo od nas opravi, če je še tako neznaten. Pragmatizem ne pomeni kompromisa in strahopetnosti. Nasprotno. V njem je pogum za trezno soočenje z resničnostjo. Identitetno levičarstvo je marginalna subkultura.
