Beti oz. njeno pero o Majmunskih poslih in Tržaškem partizanskem pevski zbor Pinko Tomažič, Filip, Jošt, Samo in Zinedin O. pa o, L'Eclair, Amali, Zmelkoow in RANR.
Majmunska posla (KMŠ oder, 27. 6.)
Majmunska posla je mlada zasedba, ki pluje v vodah alternativnega popa in prog-folka. V zadnjem času so postali nekakšen in-house bend za ALUO čage, kot sta Svinjski žur in Bauhaus party, nastopili pa so tudi na letošnjem Marihuana maršu. Po pričanju udeležencev so za seboj vedno pustili odlično vzdušje in razplesano občinstvo. V Ljubljani so si tako že ustvarili zvesti krog poslušalcev, zdaj pa so prvič nastopili še v Mariboru in testirali, kako njihovo glasbo sprejme občinstvo izven ljubljanskega umetniškega mehurčka.
Bend sestavljajo Jan Majetič (vokal, kitara), Rok Ljubič (vokal, bas), Ana Toličič (bobni) in Rok Mlinar (vokal in sinti). Slednji je bil tokrat bolniško odsoten, zato je bend napovedal bolj “pankerski” večer brez sintov. Člani sicer prihajajo iz različnih koncev Slovenije, v svoji glasbi tako prepletajo vse od Laškega do Uniona, od humorja do tuge.
Kljub sproščeni fasadi se čuti, da se v glasbi jemljejo resno. Aranžmaji so premišljeni, skladbe so odlično tempirane in tudi teoretično podkovane. Frontman nam je namreč med skladbami nekaj razlagal o A- in D-molovih tonalitetah. V Ljubljani najbrž takšne razlage naletijo na občudujoče prikimavanje. Maribor pa to sprejme bolj v smislu: “Kaj te toti muti, daj špilaj.” In špilali tudi so. Večina skladb je bila bolj rockersko eksplozivnih, kitara je na trenutke prav shreddala. Druge so zazvenele v folk, rahlo tričetrtinskem ritmu, ampak tudi na čisto kul, sodoben način.
Tematike pesmi so bile raznolike - od jebene romantike do Trsta, ki je naš. Vse pa je združeval coming-of-age občutek mladosti, ki je na trenutke prav zabolel. V pesmi Jesen so peli o mahanju poletju v slovo. Nam, ki se nahajamo na začetku Lenta in poletja, je to lahko vzbudilo čudno nostalgijo za prihodnostjo. Kljub malo nerodnemu in nenadnemu koncu so štajerski krst uspešno prestali. Maribor pa se je včeraj še uradno dopisal na seznam njihovih majmunskih poslov.
Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič (Glavni oder, 28. 6.)
Nedeljsko popoldne me je po naključju zaneslo do Trga Leona Štuklja. Pristala sem na skritem kotičku, klopci pri City-ju za Glavnim odrom, in prisluhnila Tržaškemu partizanskemu pevskemu zboru Pinka Tomažiča. Kot samoklicani stoik se redko zgodi, da bi me stvari res globoko čustveno premaknile, ampak včeraj sem našla svojo Ahilovo peto - partizanske pesmi.
Čez nekaj časa je k meni prisedla gospa Vesna. Hitro sva se zapletli v pogovor o tem, kako obe pogrešava pevski zbor. Gospa, ki je čistokrvna Mariborčanka, je odraščala ob polki in valčku, danes pa je zelo odprta raziskovanju žanrov. V prejšnjih dneh je že bila na Laibachu in Dubiozi kolektiv. Ko sem ji povedala, da poslušam rock, je modro pripomnila: “to je treba, ko si mlad,” in mi ponosno omenila svoj obisk koncerta IDEM na Glavnem trgu.
Med najinim pogovorom so na odru grmele kultne klasike Hej brigade, Na juriš in Bella ciao. Vesna me je podučila, da je veliko pesmi tudi iz BiH in Srbije, ob močni primorski himni Vstajenje Primorske pa so ob odru plapolale zastave. Zvok je bil poln, energičen, program pa je prehajal iz intenzivnejših himn v bolj čustvene, mirnejše skladbe. Pri nekaterih je šlo za sodobnejše priredbe, včasih celo malo rockersko obarvane s spremljavo električnih kitar.
Nahajamo se v času, ko svoboda in domovina spet nista samoumevni, ampak nekaj, za kar se je treba ves čas boriti. Med skladbami so med drugim omenili tudi incident žvižganja predsednici na državni proslavi nekaj dni nazaj. Medtem je šla mimo skupina mladih in na tla brezbrižno vrgla smeti. Vesna je rekla, da se naš odnos do domovine kaže že v takšnih stvareh kot je to - v (ne)spoštovanju prostora, ki nam je bil izbojevan.
Solze so bile na tej točki neizogibne, sprožile pa so se ob eni izmed bolj umirjenih skladb. Obe z Vesno sva se strinjali, da sicer ne jočeva pogosto, ampak da so partizanske pesmi enostavno tako čustveno nabite in čudovite, da ne preostane drugega. Koncert se je zaključil z Internacionalo. Ko je z odra zagrmelo “Vstanite, v suženjstvo zakleti, ki jarem vas teži gorja!” sva pesem odpeli skupaj in v mislih že obe načrtovali svojo avdicijo za pevski zbor.
Foto Žan Osim
