Njega dni je bilo nabijanje videoigric precej družabno početje. V mavrico ali slonokoščenca si pač vtaknil dva joysticka in se preganjal po digitalnih svetovih s prijateljem, ki je sedel ob tebi. A prijateljstva so obstala tudi pri igrah, ki niso bile nujno večigralske. Ena takšnih je bila zame znameniti Pirates! Le-te je davnega leta 1987 za MicroProse spisal priznani Sid Meier, ki je kasneje na naše zaslone prinesel Civilizacijo. Ob gusarjih sva z Danom preživela dneve. Prebirala sva pogrošno piratsko literaturo in vpila: »Na Marakaibo, Na Marakaibo!« Večkrat sem dobil po buči z atlasom, ker nisem znal pravilno izgovoriti 'Gibraltar'. Eden je pilotiral piratsko ladjo, drugi se je mečeval, ob tem pa sva marljivo zbirala podatke o mestih, ki se jih je splačalo opleniti. Ah, mladost!
Igra je bila vsaj zame eno prvih srečanj s širokim, odprtim svetom, ki je živel mimo protagonista, a sem nanj vseeno imel vpliv. Oropana mesta so potrebovala nekaj časa, da so se ekonomsko pobrala in mestni stražarji niso bili najbolj veseli, ko sem vplul v pristan. V igri, ki je postavljena v 17. stoletje, se lahko vdinjaš raznim svetovnim silam, vendar je bilo tedaj karibsko morje pretežno špansko. Posledično je bilo najbolj dobičkonosno delati za Nizozemce, Francoze ali Angleže, ki so se z njimi vojevali. Vrli gusar je za zasluge prejel v dar zemljo in plemiške naslove, celo roko prelestne guvernerjeve hčerke! Vse to v zameno za malo nasilja in spretno vihtenje meča.
Pirates! so bili namreč razdeljeni na več delov. Poleg karte Karibskega morja, na kateri si plul skozi nevihte in zavetrja, si se z barčicami, na katere si naletel, obstreljeval v ločeni podigri. Vrhunec napada nanjo - ali pa celo na kakšno mesto - je bil mečevalski dvoboj, kjer si meril moči z nasprotnim kapitanom oziroma poveljnikom mestne straže. Ladjo je bilo mogoče zavzeti, če si imel na voljo dovolj posadke, mesta pa si po vdaji bodisi oropal, bodisi predal zaveznikom. Ob tem si na svojih barčicah kopičil tobak, topove in živež, ki si jih lahko preprodal v prijateljskih naselbinah. Kot je leta kasneje dahnil Jack Sparrow: 'A pirate's life for me!'
Zgodbe ta igra v resnici ni imela. Cilje si si zadajal sam. Lahko si zbiral informacije o floti, ki je tovorila zlato iz Peruja v Španijo, s pomočjo govoric si iskal skriti zaklad, ali pa si se osredotočil na izravnavo krivic iz preteklosti. Zli gusarji so namreč ugrabili tvoje sorodnike, ko jih poraziš, pa ti povedo, kod svojo družino najdeš. Igra je enostavno ponudila peskovnik, na tebi pa je bilo, da si vanj splezal in se zabaval po svoje. Če ti je spodletelo, so te nasprotniki vrgli v okove, kjer si izgubil nekaj mesecev življenja, preden so te tovariši rešili. Kot da je bil med Pirates! in tabo nekakšen pakt zaupanja. Igra te ni vodila za ročico, ni ti pomagala, ponudila je le izsek prostora in časa ter majhno barčico, komaj večjo od čolniča. Če jo boš s časom pretvoril v mogočno, do zob oboroženo galejo ali pa v urno barko, ki zmaguje z okretnostjo, pa je bilo na tebi.
Pirates! so bili prenovljeni leta 2004 in iskreno je ta inačica še danes povsem igralna. Grafika je lepša, dodanih je še nekaj podiger – vključno s protokolarnim plesom v guvernerjevi hiši, kjer pecaš njegovo hči! - Ladjo pa je mogoče ne le zavzeti, marveč tudi izboljšati. V napadu na mesta poveljuješ svojim četam, posadki pa se lahko pridružijo strokovnjaki, ki bodo olajšali življenje na morju. A četudi sem se ob prenovljeni inačici zabaval, je izvirnik pač tesno povezan z mojo mladostjo. Naučil sem se, kdo so bukanirji in kako so trpeli francoski Hugenoti. Spoznal sem delo kapetana Morgana, črnobradca in Steda Bonnetta. Pred mano niso bili varni ne Bahami, ne Trinidad, padli sta celo mogočni Panama in Havana! Še danes me fascinirajo Karibi, tudi izven peščenih plaž, zalih deklet in Mojitov. Tako da, evo. Zaženite svoj pirate bay, saj je to edini primeren način za pridobitev te igre, in naj vam bodo trgovski vetrovi velikih in malih Antilov mili! Kljub svojim častitljivim 40 letom je namreč ta igra še dandanes sila zabavna in vredna vašega časa!
