Takorekoč – cikel gledaliških esejev je bil prvič izveden v sezoni 2021/2022, letos pa se z drugo sezono nadaljuje delovanje platforme raziskovanja odrskih praks nekje na meji med gledališčem, teorijo in literaturo.
Cikel pod kuratorskim vodstvom Boštjana Narata predstavlja filozofsko in teoretsko navdihnjena besedila z močno izraženo literarno dimenzijo, po možnosti obogatena z osebno noto – za besedila, ki jih na odru izvajajo njihove_i avtorice_ji same_i v tandemu z igralsko_im partnerico_jem.
Gregor Moder: Antigona
Izvajata: Gregor Moder in Katarina Stegnar
»Kako nam lahko branje Antigone pomaga prebroditi probleme sodobnega sveta? Glede tega je treba biti zelo jasen – sploh nam ne more pomagati.« Zdi se, da uvodni poudarek eseja filozofa Gregorja Modra, ki ga avtor izvaja skupaj s Katarino Stegnar, postavlja pod vprašaj smiselnost njunega početja. A filozofija rada brska tam, kjer se zdi brskanje nesmiselno, še več, prav tam praviloma tudi izbrska najdragocenejša spoznanja. V nikoli končani nalogi razumevanja trenutka si bomo tokrat pomagale_i s Sofoklom, Heglom, kocko in lopato. Brez slednje se brskanja pač ne moremo lotiti.
Draga Potočnjak: Noli me tangere
Izvajata: Draga Potočnjak in Klemen Kovačič
Ali lahko ločimo med umetnikom in umetnino? In če lahko – kako to storiti? Klemen Kovačič je v gledališkem eseju Noli me tangere avtorice in soigralke Drage Potočnjak na pol zares postavljen pred to nalogo, a v bistvu zgolj zato, da bi se skupaj z Drago soočil z nečim bolj bistvenim – zakaj si ta vprašanja zastavljamo samo takrat, ko je umetnik oziroma umetnica obremenjen ali obremenjena s prtljago spornih političnih in osebnih stališč ter neprimernih ali celo kaznivih dejanj? Handke, Riefenstahl, Rupnik? Ob teh zgodbah mnogokrat čutimo zadrego, zato z njimi ravnamo v rokavicah, Draga in Klemen pa si jih v svojem eseju snameta ter se zadeve lotita poglobljeno in neusmiljeno.