Ker se nahajamo v rubriki Čas pošasti, katere naslov smo si sposodili od že zguljene ugotovitve slovitega Gramscija, je prav, da se poleg pošasti našega časa ukvarjamo tudi s pošastmi drugih časov pošasti. Najsi bodo te resnične ali namišljene. Ena takih je Gramscijev sodobnik Stalin. Nedavno je pri založbi Studia Humanitatis izšel prevod pomembnega dela italijanskega političnega misleca Domenica Losurda z naslovom Stalin: zgodovina in kritika črne legende.
Pri tovrstnih delih je na začetku dobro opraviti preizkus: ali zanikajo evidentna grozodejstva? Losurdo jih ne zanika in se nanje referira, čeprav le bežno in veliko več časa posveti kritiki njihovih kritikov. Zato knjigo lahko vzamemo resno. Njena največja prednost je, da je zgrajena na tako imenovanih whataboutismih, ki se jih Zahodna liberalna misel na smrt boji in viha nos nad njimi. Seveda, saj se boji razprave o lastnih grozotah, medtem ko z moralnega piedestala napada preostanek sveta.
Losurdo z mnogimi primerjavami in nepreštevnimi citati prepričljivo pokaže, da zločini tako imenovanega stalinizma niso noben unikat v tistem obdobju. Niti danes, bi lahko grenko in z grozo dejali; da so bila plod časa pošasti in ne izprijene domišljije zmešanega samodržca. Da torej tudi stalinizem ni nikakršen sistem, kaj šele koherentna politična doktrina. Takšni ideji je najprej nasprotoval Stalin sam, ki se ni želel primerjati z Marxom in Leninom.
Sovjetski lakoti je sopostavljena bengalska lakota, sovjetskim deportacijam ameriške, britanske, francoske in italijanske deportacije in genocidi. Kljub temu pa se zdi, da je nacionalnemu vprašanju in zatiranju narodov, ne glede na hkratno opolnomočenje, posvečeno premalo pozornosti. Prav tako spremenljivemu zatiranju kulture in religij. Tu bi se Losurdo moral ustaviti dlje časa.
Paktu s Hitlerjem so sopostavljeni poprejšnji Zahodni pakti z njim in navduševanja, denimo Churchilla, ki je bil zgodnji fan Mussolinija in Hitlerja v boju proti boljševizmu. Domnevnemu načrtnemu zatiranju manjšin Losurdo zoperstavi javne kastracije in odiranja temnopoltih na ameriškem Jugu v času, ko Sovjetska zveza izvaja prvo pozitivno diskriminacijo za nacionalne manjšine na svetu. Domnevni izprijenosti marksistične teorije sopostavi liberalne velikane Stuarta Milla, de Tocquevilla in Lockeja, ki so bili neposredno vpeti v opijske vojne, trgovino s sužnji in/ali so neposredno, pogosto v prid lastnim poslovnim interesom, zagovarjali uničevanje neevropskih narodov. V času, ko Lenin in Stalin teoretsko zagovarjata osvobajanje azijskih in afriških ljudstev.
Še lažje ovrže mit o Stalinovi blodnjavosti, samovšečnosti in nesposobnosti. Anekdote iz osebnih srečanj kažejo, da je bil kult osebnosti zanj nujno zlo, pogosto pa se mu je uprl. S sodelavci je odlično organiziral ogromno, kaotično državo sredi časa pošasti, umiranja stare družbe in mučnega vzpostavljanja nove. V svojem mandatu je pomagal podvojiti pričakovano življenjsko dobo, organizirati industrijo in vojsko, ki je šokirala naciste in jih premagala, iz fevdalne družbe zatiranih kmetov je ustvaril vesoljsko velesilo izobraženih profesionalcev. Ni šlo za osebo s presežki empatije, in Stalin se je, kot v spremni besedi pokaže Canfora, zavedal brutalnosti nekaterih lastnih podvigov, vendar tudi ni šlo za karikiranega zlobneža. Kolikor je bil pošast, je bil produkt časa pošasti in obenem lastnega boja proti njemu. O čemer priča tudi njegova domnevna izjava, da bodo po njegovi smrti metali smeti na njegov grob, dolgoročno pa bodo razumeli.
Odgovoriti liberalnim imperialistom je lažje kot trockistom. Losurdo Stalina ne zagovarja kot idealnega socialista, temveč kot državnika in pragmatika. Zaradi notranje državljanske vojne in groženj s prevrati v imenu permanentne revolucije, ki bi lahko šla v prid imperializmu, je prišlo do terorja. Katastrofa agrarne reforme naj bi bila plod stoletnih sovraštev, kaotičnega procesa in eksperimentiranj, ne pa hladne kalkulacije; gulagi so bili ponekod in v nekaterih obdobjih bivanjsko solidni, drugod in v drugih časih pa, kot vemo, pošastno okrutni. Vendar je bilo to pogosto posledica okoliščin in samovolje upraviteljev. Dokaj prepričljive so tudi teoretske razprave o vztrajanju blagovne produkcije in plačnih razlik. Tudi tem temam pa bi lahko Losurdo posvetil več kritične pozornosti, zato je dobro, da si nekaj rezerve vzame tudi bralec.
Brez pretiranega truda empirično ovrže neutemeljene argumente Hannah Arendt, sicer velike ljubiteljice ZDA, kot izpričujeta njeni knjigi O revoluciji in O nasilju. Ne glede na subjektivna nagnjenja, mora pošten bralec na koncu priznati, da je primerjava s Hitlerjem povsem neustrezna. Ustreznejša bi bila tista s Churchillom, ki je za domovino postoril marsikaj koristnega, a pri tem sodeloval tudi v nezazlišanih zločinih. Moralna razlika pa je tudi tukaj pretežno na strani Stalina: ta je deloval v imenu osvoboditve kmetov, delavstva in zatiranih ljudstev, prvi pa v imenu zatiranja manjvrednih ras. Churchill je deloval s pozicije moči, Stalin pa ves čas svoje kariere v izrednem stanju, kar Losurdo večkrat poudari. Nekateri zatirajo iz rasnega supremacizma, drugi zaradi izrednega stanja. Stalin je v Rusiji in drugod z razlogom primerjan z velikim stabilizatorjem Petrom Velikim, ne pa z mesijanskimi revolucionarji.
Če je torej demonizacija Hitlerja izven konteksta anglosaških rasnih teorij in kolonializma, kot je pokazal že Cesaire v Razpravi o kolonializmu, zgolj Zahodni psy-op, je izenačitev Stalina s Hitlerjem absurdni korak naprej v tem istem psy-opu. A ni bilo vedno tako: kot vsaka zdravorazumska, navidez večna ideja, ima tudi ta zgodovino in tudi Stalin je bil na Zahodu pred hladno vojno cenjen …
Losurdovo pisanje je intenzivno in nabito z empirijo. Mestoma bolj teoretsko, drugod bolj publicistično. Čeprav je razdeljeno v poglavja, nam ta pri vsebinski orientaciji ne pomagajo kaj dosti, saj se teme in motivi vračajo, potem ko so bili že obdelani, vsakič z novim detajlom, kot da je avtor želel zadevo čim prej dati v javnost, saj je kipel od pomembnih odkritij, ki jih ni imel časa pedantno razvrščati. Ne gre niti za skrbno strukturirano zgodovinsko niti za poglobljeno teoretsko delo. Gotovo pa lahko rečemo, da gre za mojstrsko spisano večstostransko polemiko s hegemonsko ideologijo in pomemben prispevek k intelektualni dekolonializaciji.
