“Živimo v demokraciji. V najboljšem izmed možnih svetov. Ostali živijo v despotizmu, in moramo jih rešiti.” To je uradna pripoved uradnega Zahoda v zadnjih desetletjih. Ni odveč ponoviti, da gre za mitologijo in obliko primitivnega mišljenja.
Živimo v družbenopolitičnem sistemu, ki se imenuje liberalna demokracija. Pa je res tako demokratičen? V primeru, da z demokracijo mislimo vladavino ljudstva, je odgovor nedvoumen – ni. Liberalna demokracija je namreč servis vladavine kapitala. V kapitalizmu je osrednje področje zatiranja gospodarstvo. Gospodarstvo temelji na privatni lastnini produkcijskih sredstev. Lastijo si jih finančni lastniki, ki za svoje profite uporabljajo delo mézdnih delavcev. Ti so za preživetje svoje delo prisiljeni prodajati. Kapitalisti oziroma v kapitalističnem novoreku gospodarstveniki so delojemalci, delavci so delodajalci. Ravno nasprotno od delitve znotraj vladajoče ideologije.
Ljudstvo je odvisno od trgov, na katerih med seboj tekmujejo kapitalisti, pardon, gospodarstveniki. Če se tekma na trgu zaostri, če kapital postane šibák, se začnejo nižati mezde, izgubljati se začnejo službe in domovi. Samo zato, da bi kapital preživel.
Liberalna demokracija ne dopušča posegov v bistveno razmerje med delavci in gospodarstveniki. V ustavi je zapisana pravica do privatne lastnine nad produkcijskimi sredstvi. Delavci se jih ne smejo polastiti, da bi dejansko vzpostavili vladavino ljudstva. V okviru gospostvenega razmerja pa jim liberalna demokracija omogoča manjše možnosti pogajanj za svoje pravice preko predstavnikov, pri nas izvoljenih vsaka štiri leta. A ti predstavniki so v prvi vrsti zastopniki kapitala. Tja so prišli zaradi neenakih izhodišč, večjega dostopa do izobrazbe, zvez.
Zakaj imamo možnost liberalne demokracije? Zato, ker nam položaj v svetovnem sistemu omogoča dostop do potrošniških dobrin. Nismo tako revni, da bi si drznili tvegati glave v uporih. Dostop do potrošniških dobrin nam omogočajo poceni delo in poceni naravne dobrine globalnega Juga.
Zakaj pa je na globalnem Jugu manj liberalne demokracije? Razloga sta dva; navidez protislovna, a komplementarna. Prvi je ta, da tam diktatorji dušijo zahteve delavskih množic, zato, da bi delavci na Severu lahko imeli potrošniške dobrine in bi si kapitalisti Severa s tem kupovali mir. Drugi je ta, da so se nekatere države uprle diktaturi sodelavcev Severa in vzpostávili diktaturo, ki te sodelavce zatira. Sever si te antiimperialistične diktature seveda prizadeva odpraviti. Za to ima na voljo mnoga sredstva. Globalni finančni sistem, utemeljen na dolarju, ki omogoča sankcije; vojaško premoč, milijardne propagande in notranje buržoazne zaveznike, s katerimi skuša izvesti državne udare.
Posledično antiimperialistične diktature ostajajo diktature. Vendar so marsikje priljubljene, ker delujejo v korist množic. Te diktature so torej v resnici, paradoksalno, demokratične, saj v večji ali manjši meri utelešajo vladavino ljudstva. Konsenz je odvisen od stopnje sankcij. Kjer so sankcije dolgotrajnejše in nastopijo po prvem napredku antiimperialističnih revolucij, so množice bolj izčrpane, oblast pa ima manj konsenza.
Znotraj Evrope si Imperij prizadeva ljudske demokracije, pardon, diktature, preseči z državnimi udari pod krinko liberalne demokracije. Drugod take krinke ni in nastavljajo se fašistični diktatorji ali monarhi. Teren za obrate pripravljajo predstavniki civilne družbe, nevladne organizacije, katerih izvori financiranja vodijo neposredno v ZDA. Nevladne organizacije so v resnici organizacije ameriške vlade na tujih tleh. Imajo neizmerno moč izkrivljanja dejstev, ustvarjanja pripovedi, nikoli pa ne stojijo niti ne izhajajo iz delavskih množic svojih dežel. Izhajajo iz profesionalnih poklicov ali iz buržoazije, ki bi rada sodelovala z Zahodno buržoazijo in maksimirala svoje dobičke. Prodajajo hollywoodske pravljice.
Tudi liberalna demokracija v središču Imperija je zelo krhka. V trenutku, ko se konsenz o vladavini kapitala in imperializmu začne krhati, zgodovinsko nastopi fašizem, ki jo odpravi. Danes je v Evropi konsenz manjši. Posledično jemljejo državljanske pravice propalestinskim novinarjem, kriminalizirajo antifašistične skupine in krepijo policijsko državo. To je le začetek.
Avtor rubrike je Muanis Sinanović.
