V življenju, v katerega sem spoznal že marsikaj, sem za lekcije največjih gotovosti o moralnosti in odgovornosti človeka dolžan športu. Tako je nekje sredi prejšnjega stoletja razmišljal izvrstni nogometni vratar francosko-alžirskega rodu, čigar kariero je prekinila Nobelova nagrada za literaturo leta 1957, Albert Camus. Utemeljitelj absurdizma in čuvaj mreže Racing Universitaire Algeriosa je enega prvih intervjujev po prejemu nagrade opravil kar na tribuni Parka princev, v svojem razmišljanju pa vedno pustil dovolj prostora za premetavanje nečesa okroglega, čemur bi lahko rekli žoga. In v končni fazi - nogomet je enostavna igra, v kateri takrat, ko po zaključnem žvižgu nazaj poniknejo čustva, vedno zmaga občutek absurda.
Soccer Physics, špil, ki se ga lotevamo tokrat, pravzaprav (še) ni "retro", oziroma je ravno toliko retro, kot je retro novi model pony bicikla. Njegov kreator Otto Ojala ga je lansiral na splet in kot .apk datoteko za pametne naprave leta 2014, a ker gre za tako drugačno, pa tudi po videzu in splošnem vtisu rudimentarno igrico, zasluženo dobiva svojih nekaj minut naše pozornosti.
Najprej v spletnem brskalniku (ali na pametni napravi) razgrnimo dvodimenzionalno platno za virtuozne slike te čudovite igre, žogobrca. Pred nami se v pikselizirani, a živobarni formi odpre igrišče z goloma in po dvema igralcema na vsaki strani. To sta vratar in igralec v polju - edine razlike med njima so dvignjeni roki vratarja, ločujoča dresa ter startna pozicija (vratar seveda bližje svojega gola). Na sredo igrišča se na 8-bitni zvočni znak napovedovalca, ki razglasi, da "prvi do pet zmaga", spusti (relativno) okroglo usnje, vsi štirje igralci malce zanihajo naprej in nazaj, in igra se začne.
Upravljanje igralcev je grozno poenostavljeno: s pritiskom na tipko v zrak poženemo oba igralca, ki hkrati z odrivom brcneta predse. Obe reprezentanci se kaotično razletita po igrišču in poskušata vsaj malo nadzorovati razplet. Možni so trije razpleti - da žoga konča v golu na levi, v golu na desni ali izven igrišča. No, tu je še četrta možnost, namreč, da se v triumfu absurda vsi štirje igralci znajdejo na napačni strani športne zgodovine, daleč od žoge, morda celo zunaj igrišča. Okroglo usnje pa medtem miruje v pat poziciji med digitalnim breznom in prazno večnostjo. In ne en, ne drugi igralec, človeški ali računalniški, ne more storiti prav ničesar …
Ampak če je vse tako, kot mora biti, ga en pač zabije. In potem se poskočna sekvenca ponovi, do zmagovitega petega zadetka. Včasih z večjimi ali manjšimi goli, včasih podlaga drsi, žoga je lahko namesto nogometna takšna za na plažo, al pa tista za ameriški nogomet; igralci lahko postanejo akrobati (in namesto enostavnega brcanja vsakič demonstrirajo perfektno raznožko). Ali pa ostanejo brez glave, dobesedno.
Kot ste že lahko ugotovili, Soccer Physics ne ponuja kakšnih možnosti taktičnih modrosti, norega driblinga ali sploh kakšnega smiselnega pristopa. Vse skupaj se dogaja precej kaotično. Števec absurda lahko malce zmanjšamo v nastavitvah, ki nam ponujajo opcijo dveh gumbov, ki ločeno upravljata enega in drugega igralca, ali pa vse skupaj še malo "nažežimo" in izberemo "Endless Mode". In se izgubimo v neskončnem breznu …
Dolžni smo še tehnikalijo, da igra ponuja “Single” in “Multiplayer” način igre. Avtor epizode pa se bi na koncu rad ustavil še pri avtorju igre, finskemu stručkotu Ottu Ojali. Kot se sam predstavi: "Sem avtor "friver" videoiger, ob tem se na prismojen način lotim še kakšnega drugega projekta, kot je "rezbarjenje za en drek", recimo. Nekoč pa je bilo ustvarjanje videoiger moje delo. Takrat, ko so bile igrice na iPhonu še kul in flash spletne strani, npr. Miniclip in Kongregate, še vroča roba." In v tem sentimentu lahko Soccer Physics, pa tudi ostale njegove špile, najdete na njegovi Itch.io strani. Lahko mu daste za en kafe, dober dečko je. Ugibam, da mu v vročih poletnih večerih ob enem izmed tisočerih jezer tam zgoraj prav paše v roke vzet Camusa.
Ker eno tako enostavno, za nekatere bizarno, za druge nadvse zabavno absurdno igrico s tem obglodamo do konca, bomo druženje s Soccer Physics sklenili z nogometno mislijo: Sizifa si moramo predstavljati kot fuzbalerja.
