Na 4. julij, ko svet ne more pobegniti ameriškemu patriotizmu, je tudi Maribor prejel posebno pošiljko iz ZDA - koncert Adriana Youngea. Obisk enega ključnih obrazov renesanse analognega retro-soula je bila ena redkih novic iz Amerike, ki je v zadnjem času vzbudila več navdušenja kot skrbi.
Younge je svojo pot začel kot hip-hop producent, ampak kasneje ugotovil, da mora najprej osvojiti igranje inštrumentov, če želi postati kot veliki mojstri. Ta želja je sprožila bolj analogen pristop, kjer so sampler zamenjali živi instrumenti. S tem je razvil specifičen in prepoznaven zvok, ki kombinira retro nostalgijo in sodobno ulično estetiko. Kot soustanovitelj projekta Jazz is Dead Younge že vrsto let raziskuje povezave med soulom, jazzom, funkom in filmsko glasbo, ki jih prevaja v sodoben izraz.
Koncert je bil grand finale letošnjega Festivala Lent. Njegova umestitev v program pa je bila nekoliko nehvaležna, saj smo ga obiskali po devetdnevni senzorični preobremenitvi. Zaradi naših skurjenih receptorjev glasba ni zadela tako močno, kot bi morda lahko kak drug večer.
Glasha je bila psihedelična, teatralna in filmska. Če bi Zappa in Cee-Lo imela glasbenega otroka, bi ta verjetno zvenel podobno Adrianu Youngeu. Čeprav gre za sodobno glasbo, ima zaradi analognega pristopa pridih 70-ih let. Nekatere izmed skladb so tudi obujale brazilsko glasbeno zapuščino tega obdobja in jo interpretirale na sodoben način. Glasba je mestoma izbruhnila v intenzivne solaže, ampak tudi v teh momentih je zvok zvenel kontrolirano in disciplinirano.
Zasedbo brez dvoma sestavlja ekipa izjemnih glasbenikov. Youngeov bas je bil mojstrsko groovy, kitara pa psihedelična in prepojena z efekti. Bobni so bili divji, analogni sintetizator pa je zvoku dodal nostalgičen pridih. Instrumentalni del je spremljal dramatičen visok soulovski vokal Lorena Odna. Vokalne harmonije so ponekod zazvenele malo disonančno, ob tem pa je malo zmotil tudi sound engineering na vokalih in sintetizatorju, ki bi lahko bil glasnejši.
Skoraj vsaka skladba je poslušalce pustila v stanju nepotešenosti. Ne zaradi pomanjkanja energije, ampak zaradi načina gradnje skladb. Te so med seboj tekmovale v dramatičnosti in hitro menjavale sekcije. Zato niso vzpostavile jasnega emocionalnega loka, ki bi poslušalca pripeljal do razrešitve. Bolj kot katarzo je Younge gradil atmosfero. Morda je bil ravno to njegov namen, lahko pa gre le za to, da smo na večer projecirali preveč lastnih pričakovanj. Vsekakor je šlo bolj za šov kot za špil, pri čemer je bil stage presence najbrž najmočnejši na celotnem letošnjem festivalu.
Po koncertu smo ta občutek nepotešenosti poskušali zapolniti na Minoriti afterpartyju. DJ Roots in Session je sukal dancehall/afro miks, ki ni deloval povezano z atmosfero koncerta. Na koncu večera smo tako pristali v mrtvem MC-ju na rundi namiznega fuzbala s petimi ljudmi v rotaciji, kar se je izkazalo za presenetljivo dober epilog zadnjega festivalskega dne.
