Kolektiv Vakum je v zadnjih dveh letih postavil standard za avdio-vizualne dogodke v Mariboru. S koncertov “za frende” so se prelevili v uveljavljeno ime lokalne scene, ki ponuja širok nabor koncertov vseh žanrskih sfer. Njihov vakum nas je tokrat posrkal v dvorano Gustaf Pekarna, kjer so nas popeljali na vesoljsko-elektronsko-jazzovsko potovanje. Poslušali smo namreč koncert zasedbe Etceteral in noiserke Kikiriki. Večer nas je zanesel v hibrid elektronike in futurističnega jazza, ob tem pa smo se prepustili senzorični avdio-vizualni izkušnji.
Večer je otvorila Kikiriki (Nina Farič). S svojimi analognimi sinti in elektronskimi vezji je v dvorani ustvarila občutek spalne paralize. Svoj ton glasbenica pili že več kot dve desetletji, pri ustvarjanju pa uporablja kasete in DIY elektronska vezja. Kikirikin uvod je bil prvi namig, da pred nami ni običajen koncertni večer - nahajamo se na pragu nečesa brezkompromisno nenavadnega. Neizprosne zvočne teksture so se stopnjevale in mešale z globokim glasom, ki je govoril o sproščanju mišic. Noise je bil fizičen. Čutil se je kot razbijanje v prsnem košu in vrtoglavica. Na trenutke je bil izziv ohraniti tla pod nogami. Takrat je le oklepanje mize ohranilo stik z realnostjo. Marsikomu bi se petkov noise lahko zdel senzorično intenziven, vendar je ravno to artikulirano nelagodje njegov namen.
Noise je z vizualijami pospremil Vidrinmož (Klemen Šali). Na platnu se je predvajal VJ set glitchy animacij mačk. Plešoče in sprehajajoče se mačke so se spajale z abstraktnimi oblikami v ozadju. Medtem nas je z roba odra gledal kip Tita. Zdelo se je, kot da se budni nahajamo v nočni mori, iz katere ni pobega. Nemogoče je bilo obrniti pogled in ni preostalo drugega, kot pa najti mir v vsem kaosu. Ko se je noise na koncu utišal, se je pojavil občutek očiščenja. Potovali smo skozi kaos in prišli ven na drugi strani, kjer se je končno dalo dihati.
Po nekaj trenutkih oddiha je zvočno štafeto prevzel Etceteral. Iz surovega noise-a smo vstopili v svet eksperimentalnega jazza, improvizacije in elektronike. Že ob prvih ritmih in tonih saksofona smo lahko čutili rahlo olajšanje. Noise pred tem nas je zvočno resetiral in pripravil teren za novo poglavje.
Zvok Etceteral je precej bolj mehanski in fizičen, kot bi pričakovali od jazza. Ustvarjata ga Marek Fakuč na bobnih in Boštjan Simon na saksofonu. Vezni člen v njuni glasbi je sintetizator evolver, ki zlije zvok saksofona in bobnov. Nastanejo zanimive zvočne teksture, ki v izraz zasedbe vnesejo večplastnost. Saksofon in bobni so se gibali v ponavljajočih segmentih. Občasno so eksplodirali v distorzirane solaže, kjer je saksofon spominjal na pregreta vezja, bobni pa so šopali s skoraj pankersko ostrino. Fakuč in Simon sta mojstrsko stopnjevala intenzivnost in se nato vrnila nazaj v stari ritem. Vse skupaj je delovalo kot neke vrste eksperimentalen žanrski kolaž.
Zvočna hibridnost ni naključna. Na zasedbo je namreč imel velik vpliv Zlatko Kaučič, glasbenik, ki je v okviru svoje šole spodbujal odprtomiselnost. Prav njegovi nauki so Etceteral omogočili, da se odmakne od konvencionalnega jazza v prostor raziskovanja ritmičnosti, DIY zvokov in žanrskega eksperimentiranja. Zasedba tako piči svojo pot in se izmika enostavnemu predalčkanju. S tem poslušalce prisili, da njihovo glasbo sprejemajo z vso svojo pozornostjo.
Za vizualije je poskrbela Lina Rica. Grafike so bile avdio-reaktivne. Preko mešalke je računalnik sprejel zvok saksofona in bobnov, nato pa je vidžejka zvok vključila v svoje vizualije. Vse grafike so izhajale iz preprostih geometrijskih oblik, iz njih pa so nastajali novi svetovi. Včasih so se animacije odzivale na zvok saksofona, drugič na bobne, tretjič so krenile po svoji poti. Premikale so se v valovih, krogih, kockah, linijah. Pri najintenzivnejšem delu je med solažo nastala grafika Fibonaccijeve spirale. To je ustvarilo povezavo z biologijo in nas iz glave spustilo v telo.
Ker je bil koncert tako sinestetičen, se je na trenutke zdelo kot da zvoki posegajo do naših celic in poskušajo prebosti njihove membrane. Misli so lahko začele ustvarjati rahlo groteskne povezave. Glasba je priklicala ilustriranega dinozavra Lile Prap v izložbi Kiblinega ArtKita, ki se je spakiral v možgane na poti do Pekarne. Ta se je nato zlil v Kikirikine plešoče mačke in na koncu v vprašanje. Kako bi se premikale njihove celice ob takšni glasbi? Ali bi krautrock groovi raznesli njihove organele? Tok misli je prekinil aplavz in še zadnji krik publike, ki je zahtevala še.
Kar smo poslušali minuli petek ni bil navaden koncert, ampak tak, ki nas je poslušal nazaj. Zvoki so se na trenutke zasidrali globoko pod našo kožo, nas prisilili, da se prizemljimo v trenutku ter raziskujemo občutke globoke podzavesti. Koncert je mestoma deloval intenzivno, saj nas je prisilil v soočenje z lastno percepcijo kaosa in reda. Edina morda grenka misel ob tem je bila, da bi si tako odlična avdio-vizualna izkušnja zaslužila še večji obisk. Vakum je namreč ponovno dokazal, da Maribor ne potrebuje poliranih spektaklov, ampak svobodne prostore. Takšne, kjer se lahko za trenutek izgubimo v eksperimentalni glasbi in se skozi njen kaos ponovno sestavimo.
