?Welcome. Welcome to my world!?
Samo teh nekaj besed je bilo potrebnih iz ust Davea Gahana, da je petnajst tiso? glava mno?ica v dunajski Stadthalle ponorela. Vzklikanje, ploskanje, skandiranje? noben nagovor ve? ni bil potreben, besede so postale odve?, zdaj je pri?la na vrsto glasba.
Delta machine je naslov novega albuma in turneje, kjer Depeche mode obujajo preteklost in odpirajo vrata v prihodnost. Celoten album je zasnovan na podlagi izku?enj, ki so jih pridobivali ves ?as svojega delovanja in jih spretno prenesli v novo obdobje. Na odru so Gaham, Gore in Fletcher nepremagljivi bogovi iz osemdesetih, ki se hranijo z zadovoljstvom publike. Dajo ogromno, dajo ti sebe, v zameno pa pri?akujejo, da se jim popolnoma prepusti? in dovoli?, da te ponesejo naprej, visoko, vi?je, kot si bil kadarkoli prej.
?You should be higher, I'll take you higher. Don't be afraid, you'll just have to pray.?
Pri?el je interval prvih sedmih pesmi: Welcome to my world, Angel, Walking in my shoes, Precious, Black celebration, Should be higher in Policy of truth. Interval, v katerem te dodobra pretrese dejstvo, da stoji? slabih nekaj metrov od odra, na katerem se Dave Gahan vrti, ple?e, kri?i in drgne ob stojalo mikrofona, kjer Martin Gore vzklika mno?ici, za zmorejo ?e ve?, Andrew Fletcher pa iz klaviature izvablja najbolj nemogo?e in popolne zvoke, kar si jih kadarkoli sli?al. Celotno dogajanje na odru je bilo podkrepljeno z projekcijo izsekov iz videospotov in prirejenih odrskih posnetkov, lu?i, ozvo?enje in akusti?ne zmo?nosti dvorane pa te pustijo napol slepega in gluhega.
Po zraku letijo polni kozarci piva, mno?ica je zlita v eno, vsi pojejo in vsi ska?ejo. ?e pogleda? navzgor lahko vidi? obla?ke cigaretnega dima, ki se dvigujejo v zrak in varnostnike, ki se prerivajo do njih, da nadobudnemu kadilcu prepre?ijo v?ig dvorane. Pa ni ?lo, ljudje so slepi za dogajanje okoli sebe, skoncentrirani samo na tisto, kar jim ponuja oder. Ni? hudega, zdaj si je cigaret pri?gal ?e varnostnik, ki je o?itno spoznal, da se je mno?ici bolje pridru?iti kot pa delovati proti njej. In tako gre naprej: glasba, petje, poskakovanje.
V trenutku, ko ?e skoraj omaga?, ko misli?, da ne zmore? ve?, te naenkrat zaobjame tema in ti?ina. Gahan se je umaknil iz odra in njegovo mesto je zavzel Martin Gore. Mno?ica se umiri, dvorano pa napolnijo zvoki klavirja, podkrepljeni z izjemnim Goreovim vokalom. ?Slow, slow, as slow as you can go. Slow, slow, I'll go with your flow?.
In od tukaj je ?lo res po?asi. Po prvem, energi?no nabitem intervalu je Martin Gore poskrbel za bolj umirjeno in intimno vzdu?je. Ob klavirski spremljavi je odpel komada Slow in Blue dress, pri katerih je tudi sicer sodeloval kot tekstopisec. Sprememba dogajanja je bila neverjetna. Kratek premor, v katerem so se vsi umirili in kjer se je za?etna evforija spremenila v pristni u?itek. Po?asi. Po?asi. Nikamor se ne mudi, pred nami je ?e cela no?. Sprosti se, zadihaj in se pripravi na to, kar ?e pride.
Nazaj je pri?lo v velikem stilu, v stilu Gahana in novega komada Heaven, ki je hit plo??e Delta machine. Pri?el pa je tudi novi interval, ?e bolj nabit, ?e bolj nor in ?e bolj energi?en. Behind the wheel, A pain that I'm used to, A question of time, Enjoy the silence in Personal Jesus. Noro. Divje. Pri komadu Enjoy the silence je mno?ica preglasila Davea in on je to dovolil. ?Come on, sing!? In res je celoten komad odpelo petnajst tiso? ljudi, vsi v en glas.
Priklon, hvala in odhod. Mno?ica spet ponori. Po dvorani se sli?i bobnenje iz tribun, vzkliki in skandiranje. Ho?emo ?e, ho?emo ve?! So od?li zares? Niso, pri?li so nazaj. ?e en za?etek, ?e en interval, ?e eno zadnje intenzivno do?ivetje pred koncem. But not tonight, Just can't get enough, I feel you in Never let me down again. ?tirje zaklju?ni komadi, kjer so Depeche mode zares dokazali, da nikoli ni dovolj, vedno ho?emo ve? in vedno se vra?amo po ?e.
Dunaj, Stadthalle in Depeche mode ti ponudijo posebno do?ivetje. Do?ivetje, ki s svojo kontradiktornostjo dose?e popolnost ? staro se zlije z novim, slabe izku?nje z dobrimi, dvajsetletniki nazdravljajo z ?estdesetletniki? vse, kar si poznal do zdaj pusti? pred vrati in vstopi? v svet, kjer so stvari postavljene na glavo, kjer ni pravil in ni razmi?ljanja. Ostane? sam v mno?ici in v ?udovito delujo?em neredu, ki te pretrese do kosti, izprazni in iz?rpa, a hkrati napolni z ?udno evfori?nim ob?utkom, zaradi katerega odide? s ?irokim nasmehom na obrazu.
Martina Ferlinc
