May the real Balkanci please stand up, please stand up.
Ko govorimo o Balkanu, se ponavadi simultano porajata dve ključni vprašanji: kje je Balkan in kaj je Balkan. Termin Balkan, ki do danes nima povsem jasnega konsenza o svojem geografskem obsegu, se podobno kot zgodba o Indijancih v ZDA začne z ignoranco Zahodne Evrope. Na začetku 19. stoletja - obdobja zažiranja v romantizirano iskanje duha narodov, ki so bili šele na poti v to, da postanejo ne le beseda temveč meso - je August Zeune nekdanji teritorij tako imenovane Evropske Turčije označil za Balkan. Nemški geograf je krajšo gorsko verigo v Bolgariji zmotno zamenjal za fiktivni gorski masiv, ki v maniri Apeninov in Pirenejev poteka čez celoten polotok. Omenjeni geografski spodrsljaj nam simbolično in odlično nakazuje nadaljnje kreiranje diskurza, ves čas počivajočega na napačnih predpostavkah in polresnicah.
Zeunerjev “feler” je pripravil odlično izhodišče, da ekonomsko močnejša Zahodna Evropa svojo moč projicira tudi skozi kulturni in znanstveni vpliv. V maniri orientalizma Zahod svojo interpretacijo družbe, zgodovine, mentalitete in običajev Jugovzhodne Evrope, podobno kot v primeru Bližnjega vzhoda, podreja svojim interesom, manipulaciji in lažem. In če je Said v svoji kritiki orientalizma le-tega razložil kot podstat za imperializem in kolonializem, je Maria Todorova v svojih raziskavah balkanizem kot diskurzivni produkt Zahoda predstavila kot funkcionalni Drugi. Posamezniki in skupnosti se definirajo predvsem skozi Drugega, in Zahodna Evropa ima Balkan zato, da bi bila sama lepša in boljša.
Balkan je v konstruiranem imaginariju Zahoda v geografskem in ideološkem limbu. Ni povsem prava Evropa, je njena nepopolna senca. Ni pravi Orient, ki predstavlja eksotiko, veličastne, a tiranske imperije, svet ugodja in hedonizma, prostor, ki ga mora vrla roka večvrednih Evropejcev za dobrobit prebivalcev kultivirati in kolonizirati. Balkan kot koncept je Evropa rodila, da bi se počutila bolje. Balkan je v tem imaginariju zaostal, primitiven, neorganiziran, razdeljen, agresiven. Je svet, ki mu že od pradavnine iz nekega mističnega razloga vlada destruktivni tanatos, svet večnih vojn, neskončnih konfliktov in pomanjkanja plemenitosti; Balkancem je nasilje zapisano v genih.
Balkan se portretira kot svet mitologije, nazadnjaštva nasproti racionalni pravi Evropi, ironično pa je ravno to izdelek zahodnjaških tovarn mitologije, ki so predvsem od 19. stoletja dalje vse dogodke na Balkanu - od prebujenih nacionalizmov, balkanskih vojn, prve svetovne vojne pa do navsezadnje vojn v Jugoslaviji - secirali pod povečevalnim steklom, čeprav so se povsod po Zahodni Evropi dogajali še bolj uničujoči konflikti, ki so jih zavoljo svojih argumentov sistematično prezrli.
V besednjaku new age wokeistov je kulturni imperializem Zahoda uspel gaslightati tudi ljudi z Balkana, da so ponotranjili ta diskurz. Balkan je svet nežnih divjakov, svet »Krvi in medu« - kot je naslov filma Angeline Jolie, ki odlično sovpada s takšno predstavo o Balkanu. Umetniška produkcija z Balkana je prepolna internalizacije teh stereotipov: nasilje, humor, samodestruktivnost in večna vojna, razdeljenost. Spomnimo še na večkrat nagrajeni film Underground Emirja Kusturice, kjer sta vojna in nasilje naravni pojav kot letni čas, in pihata na dušo zahodnjaški superiornosti, ki pokroviteljsko tapka po ramenih pridne Balkance, ti pa kot intelektualni kvislingi pomagajo vzdrževati mitologizirano zgodbo o sebi.
Pravi Balkan je, glede na razpoložljive zgodovinske vire, dejansko ravno Zahodna Evropa. Tam se je namreč statistično gledano odvilo največ vojn. Balkan pa je mnoštvo najbolj uničujočih vojn, ki so zaznamovale in oblikovale Evropo skozi čas, pravzaprav preskočil.
Tridesetletno vojno - versko vojno, ki je od leta 1618 do leta 1648 povzročila smrt nekaj milijonov ljudi, nekatere regije Nemčije so v njej izgubile tudi do 40 odstotkov prebivalcev. Sedemletno vojno - evropska kolonialna vojna, poznana tudi kot proto-svetovna vojna, se je raztezala čez več kontinentov in pustila za sabo ogromne vojaške in civilne žrtve.
Podobnih konfliktov, v katerih Balkan ni bil udeležen, bi lahko našteli še kar nekaj. Ironično pa je Zahod ob balkanskih konfliktih, tudi prvi in drugi balkanski vojni, ki sta bili zaradi svoje moderne narave zelo brutalni in uničujoči, poročal, da se k sreči kaj podobnega v civiliziranem Zahodu ne more zgoditi. Takoj naslednje leto je prva svetovna vojna te trditve postavila na laž; v njej so največjo brutalnost zopet občutili in najštevilčnejše žrtve zopet utrpela področja »prave« Evrope.
Ne le v dejanjih, tudi v diskurzih in ideologijah, ki so podžgali uničujoče procese po svetu, prvo mesto (daleč pred Balkanom) zopet zasede Zahodna Evropa. Rojstvo nacionalizma kot stranskega produkta francoske revolucije, ki je botroval destruktivnim procesom nacionalnega inženiringa skozi etnična čiščenja in različne, bolj in manj nasilne metode, lahko pripišemo Zahodu. Francoska revolucija, ki je presekala z ancien régimom, je tlakovala pot racionalnemu pogledu na svet, ta pa je potem rodil - ali raje, izrodil - moderni rasizem kot psevdoznanost, pa rasni antisemitizem (no, saj ne, da Evropejci ne bi poprej izumili tudi verskega), kasneje pa še crème de la crème zahodne miselnosti, fašizem in nacizem.
Lahko rečemo, da je bila gonilna sila razdiralnih procesov, vojn in nasilja prav cepiljenje z zahodnoevropskim ideološkim cepivom, torej adaptacijo konceptov nacionalne države, nacionalizma in ostalih ideologij. Za izrazito etnično in versko mešano področje je implementacija omenjenih oziroma proto-evropeizacija predstavljala povod za nasilne procese, s katerimi se je Balkan želel zliti s preostalim delom Evrope.
Za trenutek stopimo v še ranejša zgodovinska obdobja. Ko je razviti zahodni svet v rekonkvisti Španijo očistil islama ter vzporedno obračunal še s svojo judovsko populacijo, so ti tako imenovani sefardski Judje z dobrodošlico sultana naselili Osmanski imperij, predvsem na področju Balkana. Tako so v mozaik dokaj funkcionalne multietnične in multireligiozne sredine dodali še en del; balkanski narodi so stoletja - kljub jezikovnim, verskim in etničnim razlikam - ne idilično, vendar izredno funkcionalno sobivali v časih, ko so v Evropi divjale razne verske vojne, verska toleranca pa je bila zelo oddaljen koncept, ki ga je v Habsburški monarhiji denimo uvedel šele izredno razsvetljeni in progresivni Jožef II.
Na drugi strani je Osmanski imperij, zasnovan na miletskem sistemu, baziral na avtonomiji posamičnih verskih skupnosti. Idealizacija seveda ni na mestu, saj zgodovina ni črno-bela; v hierarhični lestvici so ostale verske skupnosti kljub toleriranosti in avtonomiji še vedno priznavale nadvlado islama. Pa vendar so tudi različne krščanske in judovske skupnosti znotraj političnega in administrativnega, tudi ekonomskega aparata, zasedale pomembne funkcije. Če podamo primer: fanariotske grške skupnosti bogatih trgovcev so uživale pri sultanu takšen vpliv, da so si lahko izborile upravljanje vazalnih romunskih kneževin Vlaške in Moldavije.
Primerjava osmanskega produkcijskega sistema s klasičnim frankovskim fevdalizmom jasno pokaže, da je osmanski kmet užival daleč več svoboščin, ni bil vezan na zemljo, fevdalec oziroma timarnik, ki je užival zgolj presežke agrarne produkcije, pa nad kmečko rajo ni imel nobene pravne jurisdikcije, niti ni smel posegati v njeno življenje. V osmanski administraciji je bilo pravosodje torej ločeno od aristokratskih elit in prepuščeno šolanim sodnikom oziroma kadijam.
»Na srpskom dvoru mi s viljuškom - boc, a Švaba: rukama!, u usta ga jebem.« Kultni citat iz filma Lepa sela lepo gore, kjer Viljuška, eden izmed protagonistov, trdi, da so Srbi uporabljali vilico v času, ko so Nemci še jedli z rokami, nam, mimo nacionalne mitomanije, predoči latentno resnico: balkanski polotok je pod vplivom bizantinske države pridno vpijal napredne državniške in kulturne obrazce, ki kontinuiteto vlečejo še iz antike.
Če se vrnemo v srednji vek, še dodajmo, da so različne skupnosti na Balkanu izgradile močne in napredne srednjeveške države, ki so predstavljale kulturni in trgovski most med Vzhodom in Zahodom. Takšen primer je bolgarski imperij, v katerem so učenci Cirila in Metoda razvili cirilico in kjer je cvetela ena prvih evropskih proto-univerz, Ohridska prepisovalska šola, v kateri je na vrhuncu delovalo več kot 300 samostanov v skrbi za prezervacijo in razvoj znanja.
Napredni diplomatski, administrativni in pravni sistemi, lastni balkanskim srednjeveškim državam, izpričujejo fuzijo tako izvirnih slovanskih tradicij kot tudi naprednih bizantinskih struktur, ki so daleč presegale zahodnoevropske sisteme. Zato ne čudi, da so bolgarsko prestolnico Veliko Tarnovo sodobniki oklicali za Tretji Rim.
Eden izmed najpomembnejših evropskih pravnih tekstov srednjega veka je Dušanov zakonik, pravni kodeks, ki strukturirano, kot nekakšna proto-ustava, ureja večino pravnih odnosov od vrha navzdol skozi celotni državni aparat, in to v času, ko večina Zahodne Evrope še ni poznala pozitivnega, torej uzakonjenega prava, temveč se je naslanjala na običajno pravo, razdrobljeno od skupnosti do skupnosti. Dušanov zakonik, ki predstavlja pomemben pravni spomenik srbskega carstva kot tudi širše evropske tradicije, vsebuje bizantinske, slovanske in antične rimske pravne elemente ter svedóči o resni državotvorni tradiciji.
Bosansko kraljestvo pričuje o kontinuirani medverski toleranci. S svojo neodvisno bosansko cerkvijo kot tudi toleranco bogumilskega gibanja, katolikov in pravoslavnih kristjanov daleč pred verskimi vojnami, ki so stoletja divjale na Zahodu, predstavlja primer dobre prakse funkcionalne verske tolerance in neodvisne teološke misli.
Omenjene države ne izkazujejo samo bogate državotvorne tradicije, močne diplomacije in uspešne administracije; tudi v ekonomskem merilu so predstavljale regionalne sile. Bosanski in srbski rudniki srebra in zlata, kamor so - glej, ironijo! - kot gastarbajterji na delo prihajali nemški oz. saški rudarji, so polnili zakladnice prej naštetih balkanskih držav. Niso daleč od resnice, srednjeveške govorice, da je še v času zatona srbske srednjeveške države njen vladar despot Đurađ Branković veljal za najbogatejšega človeka v Evropi.
Najpomembneje: beseda Evropa in koncept Evrope izvirata iz antične Grčije, torej Balkana. Vsa zapuščina antične Grčije, na kateri bojda sloni evropska civilizacija, počiva na stebrih grške antike, od filozofije, demokracije in zametkov moderne znanosti. Ironično je potem dvomiti o evropskosti Balkana ali pa o njegovih zmožnostih.
Zgodba o Balkanu torej ni zgodba o nazadnjaštvu, primitivnosti, nesposobnosti in nedržavotvornosti. Bistvo zgodbe o Balkanu je večna zgodba ekonomske in politične moči, ki se preliva v kulturno, ideološko in znanstveno moč. Kdor ima vojaško in ekonomsko moč, ta vihti tudi pero nad zgodovinskimi knjigami, in vanje piše po lastnih željah ter potrebah. To je evergreen. To se dogaja ves čas. Velikokrat povsem mimogrede.
Balkan je samo simbol te narativne borbe, ki se nam dogaja na dnevnopolitični, geopolitični in ideološki ravni že skozi vso zgodovino in v kateri o naši neposredni soseščini svoje mnenje prej zgradimo s pomočjo ameriške popkulture. V njej geografsko nepismeni režiserji Bosno in Hercegovino mimogrede, v nekem obskurnem dialogu, ošvrknejo kot primer nazadnjaštva par excellence - in to na velikih platnih v deželi, ki ima sama statistično gledano nekajkrat več kriminala od Balkana.
Vprašajmo se torej: kdo so v resnici pravi Balkanci?
Avtor oddaje je Aljoša Rebrača.
