V kakršnikoli meri že vas je dosegel letošnji mundial, po vsej verjetnosti o največjem športnem dogodku leta nimate kaj lepšega mnenja od "čiste džungle". Šesta prestava turbokapitalizma in drekomešanje geopolitike v najbolj postransko stvar na svetu v zadnjih dneh, tednih, mesecih … na dnevni bazi servira bizarnost za bizarnostjo, zaradi katere se svetovno prvenstvo v nogometu zdi hudo orvelijansko.
Povsem na mestu, torej, da serijalko Baci fuzbal da se igramo začnemo na živalski farmi - S Pet soccerjem.
Gre za leta 2002 izdano nogometno igrico, ki predstavlja deveti špil izpod tipkovnic poljskega razvijalca špilov Techland. Izšel je leto za Pet Racerjem, simpl 3D dirkaško arkadno zadevo, kjer se med sabo merijo živali. Osnovni štos špila je podoben kot v predhodniku - antropomorfne žvadi se preganjajo po (precej arkadnem) prizorišču športnih bojev. Dvanajst fuzbalerskih podvrst zastopa dvanajst različnih klubov, vsaka vrsta živali s svojimi posebnostmi, ki definirajo njen possé na igrišču. Ekipe (in njeni resnični ekvivalenti) so:
Ajax Pantherdam (Ajax Amsterdam)
AS Robots (AS Roma)
Bearchester United (Manchester United)
Bullrussia Dortmund (Borussia Dortmund)
Deportivo la Chickena (Deportivo la Coruna)
Dynamo Tiranosaurus (Dinamo Kijev)
FC Turtelona (Barcelona)
Frogen Leverkusen (Bayern Leverkusen)
Giraffinaikos (Panathinaikos)
Lyon Lions (Lyon)
Shalke Sharks (Shalke)
Wisla Gorillakov (Wisla Krakow)
Kot en super lušten medaljonček, ki doda šarmu sicer precej okornega špila, so tudi imena igralcev, imitacije imen takratnih zvezdnikov, na trenutke čudovito zlitih z živaljo, ki ime nosi (npr. Turtelonski Turtelsson, ali pa Lyonov Clawinho, ter najbolje poimenovani igralec v špilu - na vratih Bearchester Uniteda: Beartez).
Vsaka izmed ekip ima tudi svoje igrišče, ki ima malce drugačne karakteristike - medvedi domače tekme igrajo na drsečem ledu, roboti na asteroidu z drugačno gravitacijo, žabe sredi gozda, na poseki, katere štori nam gredo med igranjem noro na živce.
Zadeva je precej enostavna in času primerna - 3D grafike niso nekaj nore, tudi kontrole so povsem osnovne (smerni knofi; podaja, strel v napadu; menjava igralca in drseči start v obrambi; tipka za supermoč). Tekma traja dva polčasa po 4 minute, v tem času se razživi igra šestih v polju + vratar. Ker gre za simplificirano arkado, seveda brez prekrškov, kartonov, menjav, ofsajdov in penalov.
In ker gre za simplificirano nogometno arkado, so tu tudi supermoči. So štiri: zid, ki zraste na golovi črti, super dribling (žoga se malo bolj zalepi na nogo fenomenalnega driblerja), bombastični strel (alias "rocketshot") in superhitrost (za vse igralce v polju). S podajami in posestjo žoge napumpaš super-števec v zgornjem kotu (na eni strani za eno, na drugi za drugo ekipo, ne glede na to, a igra človek ali mašina), ko se beseda "super" napolni do kraja, pa dobimo možnost naključne supermoči. Ker igra norih drugih variacij za prikazovanje spretnega driblanja in streljanja ne ponuja, je dostikrat v igri med dvema človeškima gejmerjema na sporedu kar taktična poslastica lovljenja supermoči, ki na koncu naredijo razliko in dajo zmagovalca.
Gejmplej, vsaj v PC verziji, poleg omenjenega multiplayerja nudi enostavno "kick off" varianto ter turnirsko inačico. Ta ponuja edini pravi razvoj igre. Obsega 7 turnirjev, prvih 6 poleg pokala ob zmagi navrže še odklenjeno novo ekipo in novo prizorišče. Sistem: 4 skupine po 3 ekipe, 4 tekme v skupini (doma in v gosteh), najboljši dve v četrtfinale, tako naprej vse do finala in končnega zmagoslavja.
Igra ponuja tri nivoje zahtevnosti, ki so si dovolj različni, da lahko malo povariiramo zadeve, vseeno pa tudi na najtežjem nivoju špil ostane "družinske zahtevnosti" - ob živce nas bolj spravi nerodnost in lesenost kontrol ter nekonstantnost uspeha pri podajah in strelih kot pa sam kvaliteten AI.
Okrog preprostega igrišča je postavljenih par scenskih elementov, ki pritičejo vsakemu specifičnemu okolju, a ne pridodajo kaj dosti, pa po dve (dobesedno) klopci za rezervne igralce. Ni kakih posebnih tribun, redko posejani živalski gledalci stojijo kar ob avt liniji in spremljajo zadevo na nivoju piknik selektorja.
Pomemben faktor špila je še komentatorski papagaj, ki nonstop skače v kader in se oglaša s svojimi fuzbalersko-floskularnimi medklici. Četudi se ta komentatorska intervencija na začetku zdi simpatična, zabavna reč, a hitro postane nepotrebna motnja na ekranu in v zvočnikih. Kot nepotrebne za preigravanje naj dodamo še počasne posnetke, ki ne ponujajo kaj dosti zanimivejšega od rahle spremembe perspektive, tam so pač zato, ker morajo biti.
Naj to ne zveni podcenjujoče do poljskih razvijalcev, a Pet Soccer je najbolje vzeti za luštno mini kratkočasnico. Po kakšnih ducat urah, znotraj katerih lahko špil obrnemo trikrat okoli in kot serijski prvaki živalskega kraljestva tipkovnico mirno upokojimo, z vsemi naštetimi zadevami, vzetimi v obzir, namreč v ustih premetavamo žmaht, podoben sladko-čudnemu razočaranju, ki ga za sabo pusti krščanarska čokolada poljske proizvodnje v pakungi velikonočnega jajčka ali adventskalendarja - zadeva hoče biti zaresna, ampak nekako ni to to. A dobro se je spomniti, da so se v obdobju izdaje Pet Soccerja šele zares dogajali prebojni driblingi v prvi ligi nogometnih špilov za peceje in konzole, da kontrole niso bile tako grozno wonky, kot se zdijo skozi emulator na sodobnih mašinah - predvsem pa, da je že sama sprdancija na imena klubov dodala več karakterja, kot ga je premogla kakšna falirana FIFA ali manj fajni PES. In iz špila je jasno razbrati ljubezen do te prečudovite igre, kar je nujna osnova, ne samo za igranje za ekranom, pač pa tudi na največjih odrih najpomembnejše postranske stvari na svetu. Ob vseh milijonih, divah in trampih se je tega leta 2026 vseeno lepo spomniti.
