Ustaljene besede iz SSKJ-ja včasih niso dovolj. Sploh takrat, ko gre za zapletena čustva. Iz istega ali vsaj podobnega razloga je tudi John Koenig, avtor švicarskih korenin, živeč v Ameriki, napisal Slovar prikritih žalosti (Dictionary of Obscure Sorrows), ki je kmalu postal hit. Koenigov namen je zapolniti luknje v (predvsem) angleškem jeziku, še zlasti na področju poimenovanja čustev. To počne tako, da na novo »izumlja« besede in jih dopolni z definicijo čustvenega stanja, tistega seveda, za katerega sicer beseda še sploh ni obstajala. Glede na izjemno pozitivne odzive po vsem svetu je bilo seveda le vprašanje časa, kdaj bo slovar zaživel tudi v likovni podobi. Pravzaprav so ravno podobe tiste, ki v nas izzovejo določene občutke, a jih velikokrat ne moremo opisati, kaj šele razložiti. To se je dogajalo tudi avtorjema, ki sta se v nadaljevanju odločila za likovni prevod omenjenega Koenigovega besedila: »Dandanašnji svet močno potrebuje čustveni jezik in Slovar prikritih žalosti se ne bi mogel začeti pisati ob bolj primernem času«.
Avtorja sta sicer že sodelovala, vendar na manjših površinah, predvsem pa, da preizkusita kompatibilnost njunih tehnik. Razstava z naslovom Slovar prikritih žalosti je tako njuna popolnoma prva skupna razstava v tolikšnem obsegu. Kolažne podobe Maruše Štibelj in keramični elementi Davida Almajerja delujejo kot mozaično delo, pri katerem imata oba avtorja prostor za lastno ustvarjalno svobodo in avtentični pristop. Vsak zase sta namreč že dolga leta plodna in prepoznavna ustvarjalca, ne le v Kranju, kjer živita, temveč tudi širše. Zatorej ni čudno, da so se njune poti tako ustvarjalno prekrižale in pri tem prepletle še likovne tehnike.
Do novorojenih definicij sta pristopala zelo odprto, prednost je imela vsebina, likovna tehnika pa jo je morala dodobra podpreti, kar jima je tudi uspelo. Razstava ima vsekakor prednost za tiste, ki jih podobe nagovorijo hitreje kot besede, spet drugič je besedni opis tisti, ki nam pomaga razvozlati kompleksno ter abstraktno likovno podobo. Razstava deluje kot velika knjiga z ilustracijami: bel papir zamenja bela stena, statično branje pa zamenjamo z dinamičnim. Posamezne besede iz Slovarja prikritih žalosti je treba razumeti kot nianse čustev, v tem primeru predvsem melanholičnih in takšnih v povezavi z zavedanjem minljivosti. Da je slednje še posebej blizu umetnikom, priča tudi zgodovina, ki je tovrstnih motivov, ne le v likovni umetnosti, polna.
Likovna podoba razstave je izredno večplastna, kompleksna in bogata, kot tudi konceptualno zastavljena. To dodatno poudarja pester nabor uporabljenih tehnik, saj se kolažu in keramiki pridružijo fotografija, video in prostostoječa plastika. Gre za do podrobnosti premišljeno in slogovno izčiščeno estetiko, ki jo mestoma frenetično razbija kakšen posamezni detajl, česar gledalec ne pričakuje (na primer podoba orožja pri besedi Chrysalism). Oba prostora sta zastavljena kot nasprotni pol drug drugemu. Kljub konceptualno zastavljeni celoti so podobe nastajale intuitivno. Posamezni likovni elementi in detajli se nadgrajujejo v abstrakten likovni jezik, ki je tako kompleksen kot čustva sama. Ponekod se nam zdi, da razstavo beremo zelo preprosto, da nam je vse razumljivo, potem pa se na določenih delih zalotimo, da ni tako. Avtorja torej poskrbita, da razstava od obiskovalca vendarle zahteva premislek in posvetilo, predvsem zaradi nadrealističnih podob. Slednje je bilo vedno težko razlagati, saj temeljijo na avtorjevi osebni simbolni konotaciji, subjektivnem avtomatizmu in lastni interpretaciji (notranje) realnosti. Za gledalca je tako še najbolje, če se tudi sam prepusti intuitivnemu raziskovanju videnega. Podobe so namreč tukaj za to, da nas nagovorijo.
Maruša Štibelj (Kranj, 1986)
Diplomirala je iz likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Svoja dela razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. V letu 2018 je na Salonu lepih umetnosti v Parizu prejela nagrado žirije za delo »Chronically late«. Snov za kolaže išče v starih revijah in časopisih. Iz drobcev starih zgodb ustvarja nova razmerja, v katerih problematizira najrazličnejša vprašanja odnosov: med ljudmi, med spoloma, odnos družbe do posameznika in obratno – manipulativno močjo posameznika in njen vpliv. Nenehno poskuša širiti meje kolaža kot samozadostnega medija in pri tem ohranja originalni spekter barv, ki ga material poseduje. Je članica ZDSLU in Likovnega društva Kranj ter umetniški vodja festivala sodobnega kolaža KAOS. Umetnica živi in ustvarja v Kranju.
David Almajer (Kranj, 1978)
David je samostojni raziskovalec likovnih medijev. Ustvarjalni izraz najde v slikarstvu, kiparstvu, oblikovanju, uporabni umetnosti in glasbi. Kot umetniški vodja je sodeloval z različnimi neprofitnimi organizacijami. Slikarska dela je razstavljal doma in tudi na tujem, v domačem okolju je znan predvsem po stenskih poslikavah (ena bolj odmevnih je »Layer’s club special« na steni Layerjeve hiše v Kranju). Želja po raziskovanju materialov ga je vodila v svet keramike in tako je leta 2009 ustanovil lastni studio Flamma stoneware (Jenkova 4, Kranj). Pri tem se posveča raziskovanju naravnih materialov in različnim načinom žganja, oblikuje in izdeluje predvsem za končne naročnike (nagrade za Zlati Boben in Prešernovo gledališče, doprsni kipi in razne skulpture). Navdihuje ga alkimistična plat izdelovanja keramike, iz materialov, nabranih v naravi, meša glazure, ki jih uporablja na svojih izdelkih. V zadnjih letih gradi peči za žganje keramičnih izdelkov na drva. V letu 2019 je kot razstavljavec in eden od idejnih vodij sodeloval pri festivalu keramike Krog in krog v Kranju. Ob zaključku festivala je na Glavnem trgu v Kranju postavil peč za žganje izdelkov na drva in v nekaj urah dosegel 1350 °C, kar je slovenski rekord.