Neslišno

7. junij 2010

VA - Obsession (Bully 2008), by Gregor Volčanjk




Dober poletni večer na valovih radia Marš, ki bodo naslednjo uro pljuskali iz raznoraznih koncev sveta v oddaji Neslišno. Za to bo poskrbela kompilacija, ki nosi naslov Obsession. Zadeva je izšla leta 2008 pri kanadski založbi Bully Records, pri kateri med bolj neznano ponudbo najdemo tudi izdaje mojstra beatov in zvočnih kolažov, ki sliši na ime Sixtoo. Za nocojšnji ablum je komade selekcioniral Mike Davis, ki ima glasbeno štacuno Academy Records v New York-u. Ta album bi lahko tudi dočakali pod okriljem založbe Finders Keepers, ki jo že poznamo iz oddaje Neslišno, toda prijateljevanje Mike Davis-a z enim izmed varovancev založbe Bully Records  je privedlo do izdaje pri dotični založbi. Lastnik založbe Marco Sigfriedi je nato nekega dne obiskal Mike-a, kjer sta se predajala njegovim glasbenim specialitetam, ki so pa Marca prepričale do te mere, da je dopustil Mike-u, da ima popolno svobodo pri sestavljanju pričujočega albuma, ki pa traja natanko eno uro in ga že poslušamo v podlagi. Začeli smo pa z indijsko skladbo skupine Atomic Forest, z naslovom Obsession '77, s prav tako imenovanega albuma, katere zadnja znana javna prodaja se je izvršila leta 2007 na ebayu in to za skoraj 1000 dolarjev. Iz tega albuma je tudi prirejena naslovka kompilacije.

Mike Davis je mož, ki je pri osmih letih (leta 1970) kupil svojo prvo singlco, to je bila Venus od Shocking blue, in kot sam pravi, je takrat tudi spoznal, da je b stran singlce dostikrat boljša od a strani. Brez tega spoznanja morda ne bi bilo danes te zbirke pesmi, ki ji bomo kmalu prisluhnili. Med delovanjem v svoji trgovini je naletel na popolnoma neznane glasbenike in albume, ki so mu odprli pogled v svet. Pravi, da je bil presenečen nad tem, kako dobra glasba izvira iz 60ih in 70ih let iz popolnoma nepričakovanih držav. Tako je pred nami 15 komadov, ki prihajajo iz egzotičnih dežel Peru, Turčija, Indija, Brazilija, Urugvaj in Argentina.

Ena izmed dogodivščin, ki je tudi pripomogla k tej kompilaciji je bila, da je v njegovo trgovino pred leti vstopil nek model iz Argentine, ki je resda za veliko vsoto denarja ponujal obskurno zbirko argentinskih rokerjev. Takrat niti ni vedel za kaj gre, pravi Mike, in kljub temu, da je za to kupčijo odštel kar nekaj zelencev je bil nad slišanim več kot zadovoljen. Nato je začel z raziskovanjem, ki ga še danes nadaljuje in pred nami je plod večletnega raziskovanja zvoka širom našega planeta. Komadi so pravi biserji neslišnega in med njimi boste nekateri mogoče prepoznali turškega rokerja Erkin Koraya in turško folk legendo Arif Sag, ki je v svoji glasbeni šoli Arif Sag Music poučeval več kot 40.000 študetov, pa še brazilski bend Quarteto nova era so mogoče znani nekaterim diggerjem neslišnega, ostali bendi so pa vsaj meni popolna neznanka. Tako je poslušanje še dodatno okrepljena world music izkušnja, seveda ne govorim o tistih cdjih, ki jih lahko kupite na letališčih ali pa v raznoraznih klubih, kjer vam na kilograme ponujajo knjige in glasbo. Kljub temu, da so skladbe iz različnih koncev sveta se prijetno prelivajo med seboj in ena ura, ki je pred nami bo hitro mimo.

Tako se nahaja na albumu Obsession 15 prepričljivih in zvočno poštimanih skladb, za katere pravi avtor kompilacije je porabil kar nekaj časa, da so dobili maksimalno dober sound. Potrpežljivost odgovornih pri založbi Bully je obrodila užitne sadove in pred nami so naslednji izvajalci.

1) Atomic Forest - Intro / Obsession '77 (India 197?)
2) Quarteto Nova Era - De Repente (Brazil 1968)
3) Arif Sag - Osman Pelivan (Turkey 1972)
4) Sonora Casino - Astronautas A Mercurio (Peru 1972)
5) Flavio Kurt - Walderez Walderea (Brazil 1971)
6) Erkin Koray - Hor Gorme Garibi (Turkey 1972)
7) Novos Bahianos - Globo Morto (Brazil 1971)
8) Los Chikichaka - Musica Mulata (Uruguay 1973)
9) Arnaud Rodriguez - Murituri (Brazil 1972)
10) Ovni 87 - Sueno Un Camino (Uruguay 1968)
11) Suely e Os Kantikus - Esperanto (Brazil 1968)
12) Jean Paul "El Troglodita" - Everything Is Gonna Change (Peru 1972)
13) Ersen - Gonese Don Cicegim (Turkey 1974)
14) Barra De Chocolate - Ladron De Un Prisonero (Argentina 1967)
15) Atomic Forest - Obsession '77 Version 2 (India 197?)


25. maj 2010

Susan Christie - Paint A Lady (Finders Keepers 2006), by Gregor Volčanjk



1. Rainy Day
2. Paint a Lady
3. For the Love of a Soldier
4. Ghost Riders in the Sky
5. Yesterday Where's My Mind
6. Echo in My Mind
7. When Love Comes
8. No One Can Hear You Cry

Nocoj se bomo družili ob rariteti Paint a lady, za katero je poskrbela dama z imenom Susan Christie in da lahko poslušamo do nedavnega popolnoma neznan album, se lahko zahvalimo modelom pri založbi Finders Keepers, katero smo na naših valovih že predstavili, ko smo nekaj povedali o Andy Votelu in Dominic Thomasu, ki s pomočjo Doug Shipton-a konkretno skrbijo za to, da globalni zvok postane lokalen, kot oni temu pravijo.

Pri založbi Finders Keepers lahko najdemo v njihovih zalogah same poslastice, saj so dečki res specializirani za odkrivanje še tako skritih drobtin, ki so ostale skrite tudi na najbolj oddaljenih koncih sveta. Da dobite občutek, kakšno vse godbo nam radodarno ulivajo v ušesa, vam priporočam, da sami malo poklikate po strani http://www.finderskeepersrecords.com/... na meniju se pa znajde resnično bogata in zmešana kuhinja celega sveta... od zaprašenih albumov library muzik do turških progresivnih struj... tu je treba posebej omenit briljantne kompilacije, za katere je poskrbel Andy Votel, ki pa obvlada sceno obksurnih plat in jih kar ne neha vlečt iz svojega rokava. Na eni se tako tudi znajdejo zagrebški progresivni rokerji Drugi način s komadom Žuti list. Pohvalno!

No in med vsemi temi občudovanja vrednimi albumi se znajde tudi album Susan Christie, folk ustvarjalke iz Filadelfije, ki je poleg tega izgubljenega albuma posnela in izdala še samo en komad, to je bil I love onions, ki pa se je leta 1966 uvrstil tudi na nekatere lestvice. Album, ki ga bomo slišali nocoj, je nastal iz ene izmed treh plošč, ki so bile natisnjene v letih 1970 in pa iz demo materiala, za katerega je poskrbel producent John Hill, ki se je kar namučil, da je izbrskal te demo posnetke in z njimi porihtal zvok, kajti plošča, ki so jo imeli ni bila popolnoma ohranjena. In ker se zvok, ki je bil ujet na treh primerkih plošč, odgovornim pri založbi ni dopadal, je album bil do nedavnega popolna neznanka in skorajda že mit.

Seveda pa sama raritetnost albuma Paint a lady ni edini razlog, da bomo nocoj prisluhnili nenavadni glasbi Susan Christie, katere pravo ime je pravzaprav bilo Beatrice Hill. Album je produciral John Hill, s katerim je sodelovala že pri omenjenem hitu I love onions, o katerem tudi največ lahko zvemo iz interneta, ostale informacije o Susan Christie in pa samem albumu so pa zelo skope in težko dostopne. Zagotovo pa lahko trdim, da je material za album nastal med 1966 in 1968 in da je veliko skladb napisal John Hill, za katerega sem pa komaj izbrskal, da sta s Susan Christie pravzaprav mož in žena. Ponekod lahko zasledimo zapise, da ja Susan sestra od popularnega pevca Lou Christie-ja, kar pa ni res.

Kakorkoli že, na albumu imamo 8 skladb, ki nas bodo navdušile s posebno noto. Skoraj vse skladbe so krajše in se v glavnem sestojijo iz domiselnih in čutnih aranžmajev, med katerimi se znajdejo tudi godala, nad vsem je seveda njen očarljivo temen glas, ki ga podpira trdna ritem spremljava, treba še omenit kitaro, ki se z njenim glasom zlije v eno žmohtno celoto. Najbolj eksperimentalna in psihadelična med njimi je devet minut dolga yesterday, where's my mind, v kateri vas bo mojstrsko zapeljala s svojo zgodbico po mračnih ulicah, po katerih tava in prepeva o omamnih susbstanca.

Susan Christie še dandanes ostaja neznanka in skrivnost, ki pa se nam glede na manko informacij, ki jih lahko najdemo na internetu, še najbolj razkrije in nas navduši s poslušanjem njene glasbe, zatorej uživajmo v tem, kaj nam ima za povedat sama v skladbah: Rainy day, Paint a lady, For the love of a soldier, Ghosts riders in the sky, ki jo je tudi prepeval Johnny Cash, nato omenjena in posebej izpostavljena Yesterday, where's my mind, pred koncem pa še Echo in your mind in When love comes, za konec koncev pa No one can hear you cry. Rariteta Susan Christie - Paint a lady in ko bo konec albuma in se boste prepričali o izjemnosti glasbe, se lahko vprašate, koliko podobnih plošč je širom sveta bilo obsojenih na pozabo zaradi mačehovskih založb, ki niso odprte za svež in drugačen zvok.

3. maj 2010

Coil - Love's Secret Domain (Wax Trax 1991), by Nežka Struc

Album skupine Coil, z naslovom Love's Secret Domain (krajšano LSD), je star že slabi dve desetletji. Posnet je bil med letoma 1988 in 1990, izdan pa leta 91. pri založbah Wax Trax! in Treshold House. Slednja je ena izmed založb skupine, ki z malce spremenjenim imenom še vedno deluje pod vodstvom Petra Christophersona, načeloma pa to ime nosi uradna spletna stran skupine.

Skupina je nastala okrog leta 1982, potem ko sta ustanovna člana Coil John Balance in Peter Christopherson zapustila Psychic TV, video art glasbeno skupino. Coil so se  gibali znotraj zvokov industriala, pri tem pa eksperimentiranja niso zajezili, oziroma zaključili. Tekom svojega ustvarjanja so se polaščali najrazličnejših tehnik, od takšnih, ki se neposredno nanašajo na zvok in uporabo inštrumentov, do takšnih, ki imajo psihofizične učinke. Njihovo delovanje se je prekinilo s smrtjo Johna Balancea, leta 2004. Material, ki je takrat bil zgolj v nastajanju, je zaradi žalovanja nekaj časa počival. Leta 2005 je bil izdan The Ape of Naples, njihov poslednji album, na katerem je možno najti posnetke v živo, remixe, ipd, v glavnem pa stvari, ki so bile posnete od 93. leta do Balanceove smrti.

Album Love's Secret Domain je tretji album skupine. V glasbenem občestvu poslušalcev nosi precej pomembno vlogo, marsikomu so se na tej stopnički Coil šele približali, morda so postali celo malce lažji za uho. Na albumu sodeluje precej ljudi, med najbolj opaznimi najverjetneje pevka  Annie Anxiety-Bandez s pesmijo Things Happen in Marc Almond, polovica dua Soft Cell, ki je svoj glas posodil komadu Titan Arch. Kar opazno vlogo na albumu igra diđeriduist Craig Miller.

Singla iz albuma sta Windowpane in The Snow, od katerih je slednji vseboval vse elemente za potencialno uspešen plesni hit, kar je tudi postal, seveda v mejah podzemlja. Najbolj vtisljiva v spomin je prav zagotovo pesem Love's Secret Domain. Vsebuje nekaj verzov sposojenih iz pesmi Roya Orbisona „In Dreams“, nekaj pa iz pesmi Williama Blakea „The Sick Rose“.

Album daje prijetno mračen občutek. Minimalističen je toliko, da ga lahko poslušaš v nedogled, brez da ne bi vsakič odkril kaj novega. Stvar, ki pa od časa do časa lahko zmoti je ta, da je včasih celo premalo povezan in da posledično nekatere pesmi izpadejo preveč samostoječe. Kljub vsemu poslušan v celoti prinese občutek kompleksnosti in enotnosti. Zanimiva stvaritev, v glavnem.

26. april 2010

Huun-Huur-Tu & Angelite - Fly, Fly My Sadness (Shanachie 1996), by Gregor Volčanjk



Nocoj se bomo odpravili na posebno potovanje, za katerega pa bodo poskrbeli glasbeniki, ki prihajajo iz Tuve, to je avtonomna republika Ruske federacije. Skupina Huun-huur-tu prihaja iz dežele, ki se nahaja v Sibiriji, in da si boste lažje predstavljal, na jugu meji na Mongolijo. Država je velika približno za dve Avstriji in po njej se pretaka kar 9.000 rek. Voda je vir energije in življenja in tako je zgleda tudi z glasbo, ki jo izvajajo Huun-huur-tu.

Na albumu Fly, fly my sadness, ki mu bomo mi prisluhnili, smo priča nenavadnemu sodelovanju med glasbeniki in pevci Huun-Huur-Tu in bolgarskim ženskim pevskim zborom Angelite, zraven je pa tudi The Moscow Art Trio, iz katerega prihaja Mikhail Alperin, ki je tudi napisal glasbo, nad vsem pa je bedel še skladatelj Nikolai Merdjanow. Album je pa izšel leta 1996.

Prva reč, ki nam pade v ušesa pri poslušanju nocojšnjega albuma je seveda grleno petje, ki ga člani Huun-huur-tu še kako obvladajo, tisti, ki se sprašujete, kaj to pomeni... naj vam povem, da gre za petje, pri katerem poleg tona, ki ga pevec poje, zraven ustvarja še en ton, ali celo dva. Če k takšnemu že tako samoposebi meditativnem načinu petja dodamo še bolgarski ženski pevski zbor in pa skupaj narišemo v sibirskem brezmejnem prostoru, si lahko že mislimo, da je pred nami zanimiva glasbena poslastica.

Glasba, ki nas čaka je precej nenavadna zmes različnih kultur, ki pa nas bo ali popolnoma prevzela in v nas pustila globok vtis, ali pa se boste znašli med tistimi, ki bodo kar hitro ugasnili radijski sprejemnik. Gre za unikatno glasbeno delo, ki je uspelo združit vse te izjemne glasbenike in njihove korenine, v neko popolnoma novo zmes. Mikhail Alperin, član the Moscow art trio, pravi, da je imel preden je sploh prišlo do tega albuma v mislih idejo o družini, ki bi bila iz Tuve, mati bi bila Bulgarka, hčerka Rusinja in sin Žid. Iz tega je potem izhajal, ko je pričel z zbiranjem glasbenega materiala in pisanjem glasbe navdihnjene s to družino. Iz ideje, ki se je najprej rodila v njegovih mislih, kot sanje pomešane z realnostjo, je družina zaživela svoje življenje, pa čeprav v mislih in na papirju. Vse do trenutka, ko ga ni poklical eden producent, ki mu je nepričakovano predlagal, da posnamejo Moscow art trio in še Bulgarsko-tuvansko navezo, o kateri je toliko sanjal. Zgleda, da se nekatere sanje res uresničijo in Mikhail se je prijel dela.

Dolgo časa je Mikhail študiral različne folklorne forme in v njih našel podobnosti, ki so se skrivale v meditativnih delih. Npr. v ruski tradiciji so znane dolge pesmi, ki vsebujejo neko karakteristično melanholijo, podobno počutje lahko najdemo v Tuvanskih skladbah, prav tako pa lahko najdemo takšne vzorce v folk glasbi iz predela Radopi v Bulgariji, kot tudi v mnogih židovskih skladbah. Zato je tudi projekt imel najprej delovni naslov Meditacije, saj se je s tem tudi želel oddaljiti od modernizacije folklore, in še bolj približati temu, da bi poenotil in združil različne folklorne vire.

Da pa je sploh lahko prišlo do takšnega sodelovanja, je bilo potrebno veliko razlag in veliko moči, da se povežejo tako različni svetovi. Ko je bila stvar že nekako spisana, pa je bilo treba še upoštevat nove ideje, ki so se rodile v novem glasbenem okolju in s katerimi so se morale predvsem soočiti "matere" v tej Mikhailovi družini, ki so bolj nagnjene k znanemu. "Očetje" so pa v daljni Tuvi kadili tobak, srkali vodko in zmigovali z glavami med tem, ko so z občudujočo potrpežljivostjo čakali. Ruski "sin" pa je sledil svoji tradiciji, ki se ne obremenjuje preveč s svojo prihodnostjo.

Med vajami glasbenikov, ki se prej niso nikoli srečali, so se spletle močne vezi, ki so jih združile v močno celoto, iz katere so črpali navdih pri izvajanju te čudovite glasbe. Navdih za muziciranje je pa prihajal iz skupnih korenin, iz davne preteklosti, ki je bila na videz brez konca. Tako se je družina ponovno zbrala skupaj, da bi se spoznala in zbližala med seboj po stoletjih ločenosti.

Če uporabimo za konec še besede Mikhaila, ki pravi, da če želi ujeti smisel tega kar je želel doseči s tem projektom v besede, bo to opisal z eno podobo, ki se mu je vtisnila v spomin: pravi, da se spominja starejšega para oblečenega v črno na majhnem otoku v Grčiji. Gledala sta proti obzorju, njun pogled se je razprostiral čez ocean, v daljavo, nepremično sta stala, prav tako se je ustavil tudi čas.

---

19.april 2010

Applescal - A Mishmas Of Changing Moods (Traum 2010), by Mitja Hlupič



Applescal je umetniško ime 22-letnega producenta Pascala Terstappena iz Amsterdama. Z glasbo pa se ukvarja od svojega 14. leta.

Svoj prvi Ep je izdal leta 2008, za nizozemsko Manual Music, sledilo je še nekaj Epjev in Remixov za založbi Deep Focus
in Groove Collection. In to je bilo dovolj, da so ga opazili pri nemški založbi Traum Schallplatten, pri kateri je avgusta lani izšel prvenec A Slaves Commitment.

Prav na današnji dan pa je za to isto založbo izšla že druga plošča s pomenljivim naslovom A mishmash of changing moods. In že sam naslov nakazuje, da gre za kolaž različnih razpoloženj in pristopov k ustvarjanju glasbe s pomočjo elektronskih pripomočkov. Vendar pa to nikakor ne pomeni, da so posamezni deli med seboj nepovezani, prav nasprotno, skozi različna razpoloženja mu je uspelo sestaviti celoto, ki ima rdečo nit in lepo razvidno smer.

Plošča se giblje med ambientalnimi in udarnejšimi linijami, ki pa niso napadalne. Tudi na videz agresivnejše ritme, mu je uspelo zapakirati v neverjetno mehkobno atmosfero. S svojevrstnimi in zdaj že prepoznavnimi prijemi, mu uspeva spreminjati razpoloženja, ne da bi zašel s poti, ki jo nakažejo že uvodni deli v komade. Začne s z mehkobnim drum n bass ritmom in konča z cinematično kraut opero. Vmes pa nas popelje po poti mračnosti, sonca, jungle, urbanega kaosa in avant garde do puščavskih neskončnosti, nemške natančnosti, francoske prefinjenosti in ameriške zadetosti.

Plošča je zastavljena kot celota in ima svojo smer in zgodbo, katero pa naj vsak posameznik interpretira po svoje. Ampak namigovanja in oporni kažipoti so več kot očitni. Vsakdo, ki v glasbi išče odgovore jih pravgotovo najde v tej zgodbi. Za vse ostale pa je tu prijetna plošča elektronskega wunderkinda, ki vas s svojim glasbenim znanjem in občutkom popelje na nepozabno pot glasbenega časovnega stroja. Upoštevana so vsa pravila popotnega priročnika, iz katerega je uporabljenih veliko trikov iz obdobja glasbenega razcveta, prav noben pa ne štrli ven, zato so skladbe nevsiljive in delujejo pomirjajoče.

Ja elektronika 21. stoletja, je kot kaže plod glasbenega razcveta prejšnjega stoletja, ki je potreboval svoj čas, da se je zakoreninil in pognal svoje barvne poganjke. Potrebovali smo tistih vmesnih nekaj desetletij, da smo po zmedenem in napadalnem prehodu v novo tisočletje spet znova ugotovili, da se je svet končal v sedemdesetih, zdaj čakamo le še, da se konča glasba, sonce zaide, ovce zaspijo in se pastirji zbudijo.


12.april 2010

The Embassadors - Coptic Dub (Nonplace 2009), by Mitja Hlupič

Za založbo Nonplace stoji oz. njen ustanovitelj je Burnt Friedman. Za vse, ki ga še niste spoznali preko katerega izmed številnih, zdaj že kultnih projektov sodobne produkcije, ki se giblje med elektroniko, dubom in jazzom, boste imeli priložnost da ga slišite v živo 20. maja, skupaj s kultnim bobnarjem Jakijem Liebzeitom, najbolj poznanim kot tistim, ki je določil prepoznavni zvok zasedbe Can, katere člani so ga označili za pol človeka pol mašino, prav zaradi njegovih neverjetnih bobnarskih sposobnosti, natančnejših in konsistentnejših od samega metronoma. No koncert se bo zgodil v Kinu šiška v sklopu Festivala Pomladi, kot rečeno 20. maja.

Drugače pa Friedman velja za enega najpomembnejših glasbenikov-producentov, ne le nemške in evropske napredne godbe. Poznamo ga predvsem po projektu Flanger in Nu Dub Players. O njemu in njegovih projektih bi lahko govorili v oddaji posvečeni prav njemu. Zato se vrnimo k današnji plošči Coptic Dub, na kateri je sodeloval kot glasbenik in producent.

Leta 2006, je Novozelandski saksofonist, ki je študij končal v nemčiji, Hayden Chisholm zastavil projekt z namenom preigravati glasbo Burnta Friedmana, projekta Flanger in Nu Dub Players. Projekt je nastal s kvartetom Root 70 iz katerega je sedaj nastal projekt The Embassadors. Hayden pa je tudi eden izmed pomembnih akterjev evropske scene naprednih godb, o katerem bi pravtako lahko govorili celotno oddajo.

Predno pa si privoščimo A stran, še nekaj besed o samem zvoku in njegovem poslanstvu na tej plošči.

Instrumentalni zvoki in procesi mixanja le teh, so šli skozi toliko obdelav, da se utemeljujejo same zase, brez obrazložitve avtorjev. Diskusija o obdelovanju zvoka, pa naj gre za akustičen ali elektronski pristop je pri ocenjevanju glasbenega dela lahko le delno objektivna.

Kako sploh definirati obdelavo zvoka. Po Haydnovo gre za postopno in previdno odstranjevanje nečistoč, po principu prepoznavati naravne nečistosti, kot lepoto in jih posledično združiti. Dober primer tega je zvok saksofona, natančneje njegove komponenta zraka, ki je slišna, kadar je ta poslušan ali posnet od blizu. In prav to lahko slišimo na plošči, bližino in surovost tega instrumenta.

Kot že omenjeno, zasedba izhaja iz kvarteta Root 70, ki je že s projektom Heaps Dub iz leta 2006 nakazala na odmik od Jazza, ki so ga igrali pred tem, ko je zasedbo vodil pozavnist Nils Wogram. No z raziskovanjem izven Jazz standardov hočejo nadaljevati tudi na plošči Coptic Dub pod imenom The Embassadors. Kjer so se triu iz prejšnje zasedbe pridružili še nekateri drugi člani in pa seveda Burnt Friedman.

Friedmanovo delo med samim nastajanjem materiala, kot tudi tisti produkcijski del, pri sami obdelavi že posnetega materiala, je seveda ključno pri končni zvočni podobi plošče. 

To kar sedaj leži na gramofonu je neverjeten kolaž, zlaganja plasti eno preko druge, skozi katere lahko poslušalec prepozna različne vplive in reference. In prav to predstavlja tudi sama naslovnica plošče.

Sam zvok se odmika od linearne linije, katerega namen je tudi odvrniti poslušalca od linearnega razmišljanja in sprejemanja zvoka. Prav to je eden od prepoznavnih prijemov v produkciji, ki jo je Burnt Friedman poimenoval “Difficult Easy Listening”. Ena izmed mojih ljubših skovank etikiranja glasbe.

Album je bil posnet v stanju visoke koncentracije. Glasbeniki so imeli samo eno priložnost, in ves material je bil posnet v prvo, “first take”, kar pomeni da so morali biti v stanju nekakšne višje zavesti, že pred samim snemanjem.

Po prepričanju da je prvi poiskus vedno tisti najboljši, če so opravljene mentalne predpriprave in pa dejstvo, da nima smisla poiskušati večkrat, da se doseže nekaj, kar so potem nesposobni kadarkoli odigrati v živo.

Kot omenjeno gre za zlaganje plasti, in različni deli in instrumenti so bili posneti v različnih studih po nemčiji in New Yorku. Aranžmaje in dokončen mix pa je dokončal Burnt Friedman, ki je zložene plasti potem odpeljal onkraj prepoznavnosti.

In kot se to zgodi ponavadi v zadnji tretjini nastopa:

Matt Penman - Bass

Jochen Rückert - bobni

Claudio Bohorquez - Čelo

Bruno Muller in Robert Nacken - električna kitara

Hayden Chisholm - saksofon, clarinet in Hammond orgle

Burnt Friedman - Sampler, Korg sintetizator, Efekti, zaključni mix

8.marec 2010

Elephant9 - Walk The Nile (Rune Grammofon, 2010), by Mitja Hlupič



Meneštra progresivnega rocka, jazza, psihadelije in tudi funka, ki kljub temu da zveni produkcijsko dovršeno, vseeno deluje kot da je bila posnetq v začetku sedemdesetih, za kar poskrbi analogno snemanje plošče. Drugače pa je čisto sveža plošča, ki je za zdaj že uveljavljeno Norveško založbo Rune grammofon izšla 22. februarja letos.

To je druga plošča zasedbe, ki je že s predlanskim Dodovoodoo, doživela kar obsežen uspeh. Da pa to ni naključje, gre pripisati prav članom zasedbe, ki veljajo za pomembne člane inovativnega norveškega podzemlja, ki se giblje med avantgardno elektroniko, jazzom, rockom in tudi black metalom.

Iz uveljavljene electro-jazz zasedbe Supersilent prihaja klaviaturist Stale Storlokken. Zvočni manipulator, elektro-inženir, ki sestavlja svoje efekte in na tak način raziskuje znotraj elektronskega zvoka in izraza. Mož, ki deluje v različnih projektih in živi za improvizacijo tukaj uporablja Hammond klaviature.

Basist Nikolai Hangsle Eilertsen dolgoletni član rock zasedb BigBang, The National Bank in Lester. Mogoče predstavlja tisto bolj konvencionalno tretjino zasedbe, ampak to le zaradi prevelike nekonvencionalnosti ostalih dveh tretjin. Za bobni namreč udriha Torstein Lofthus iz Shining, postbop jazz zasedbe, ki se je z leti razvila v čisto pravi MetalJazz odfuk. Kako je kaj takega mogoče preverite sami na lani izdani plošči BlackJazz, na kateri zmešajo Colemana z King Crimson, Slayerji in Mars Volto. Radikalna glasba, ki odraža čas v katerem živimo, in potrjuje, da nas rešijo le radikalne spremembe.

No in plošča, ki jo bomo slišali danes, je na nek način mešanica vseh treh članov in njihov neštetih zasedb in projektov. Tako je nastala resnično superskupina norveške napredne godbe, ki svojo radikalnost na tej plošče vseeno omeji, s čimer pa  dokazuje, da je improvizacija možna tudi znotraj forme, ki predstavlja skladbe in ne gre za odprte kompozicije, čeprav dve skladbi sežeta čez deset minutni magični prag, kjer je dovoljeno vse in se vse tudi pove.

Na plošči pa je 6 skladb, v katerih se kot rečeno prepleta vse od jazza, metala, funka in psihadelije. Čaka nas intrumentalni stampedo, psihadelična funky stopnjevanja in tudi minimalištični repetativni kolaž, ki vam boža ušesa, zato da vam lahko porine jezik ali kar rilec v uho.




1.marec 2010

Limbus 4 - Mandalas (Ohr, 1970), by Mitja Hlupič



Danes nas čaka spet nova doza eksperimentalne obskurne akustične psihadelije iz kakopak prejšnjega stoletja. V leto 1970 sega tale izdaja benda Limbus 4 z naslovom Mandalas, ki je izšla za kultno nemško založbo Ohr. Če so se izdaje, nekaterih najpomembnejših albumov zgodnjega krautrocka, ki so sledile posvečale razvoju elektronske glasbe, pa se Limbus 4, tukaj z akustičnimi instrumenti spogledujejo s free jazzom in avantgardno etno godbo...
 
Limbus 4 so se razvili iz tria Limbus 3, ki so ga sestavljali Odysseus Artnern, Bernd Henninger in Gerd Kraus, potem ko se jim je pridružil še četrti član Matthias Knieper.

Težko govorimo o skladbah ampak gre za zvočne meditativne kulise...Na plošči se nahajajo 4 takšni poizkusi preskoka v drugi čas, drugo stanje in drugačen prostor...

Tako se v prvi izmed 4 kompozicij zmešajo Tibetanske Mantre z indijanskimi napevi in indijskimi ragami...
Za prehode iz enega v drugo pograjino, nadmorsko višino in stanje zavesti poskrbijo izključno organski instrumenti... Tako nas iz Tibetanskih višavij, bližje zemlji spustijo lesena piščala in preprosta tolkala, ki jih vodi šamanski boben, že v drugega pa indijske table, z orglami v podlagi...

V drugi se trip začne s piščalmi, oglasi se čelo, kontrabas, dokler se ne pojavijo še orientalska pihala, violina, flavta in seveda tolkala...
Seveda so vsi instrumenti uporabljeni na nekonvencionalni način, kjer se  uporablja tiste dele samih glasbil, ki niso namenjeni muziciranju. poleg klasičnih glasbil, pa so bili uporabljeni različni materiali od naravnih kot so lesene palice in bambus, do kovinskih in plastičnih pripomočkov...in tako je krog sklenjen, recikliran brez pomoči elektrike..

Če se A stran plošče, tako nenadno konča, gre to očitati prekratkim posameznim delom, bolje bi stvar delovala, če bi prve tri kompozicije bile združene v eno in bile med seboj smiselno povezane...tako kot so storili na strani B.

Ostala nam je še zadnji del z naslovom Plasma, ki jo začnejo perkusije, orientalska piščala in trobila  nadaljujejo pa žice.. Plošča na raznih tripometrih, to so merilci ki kažejo učinkovitost plošče kot celote, dosega visoke rezultate, seveda v kolikor ste sami pred pripravljeni za potovanje...

Ja časi so drugačni, ljudem se vedno bolj mudi, kam točno ne vedo niti sami, dvakrat se peljemo v službo, uživamo ob prostih vikendih in ko si privoščimo še par dobrih plošč ob kozarcu vina, je trideset let na okoli...Časa za trip nima več nihče..In glasbo, kot so jo pred 40imi leti ustvarjali v nemčiji, danes ustvarja le še redko kdo, kdo pa so tisti, ki še vedno imajo čas in duh za ustvarjanje nekonvencionalne glasbe iz in za namen potovanja v drugačna stanja, pa redno preverjajte vsak ponedeljek ob 22ih, ko je na Radiu Marš čas za Neslišno...



21. februar 2010
 
Irmin Schmidt & Inner Space Production  - Kamasutra: Vollendung Der Liebe (Crippled Dick Hot Wax 2009), avtor: Gregor Volčanjk



Indisches Panorama I
I‘m Hiding My Nightingale ft. Margaret Juvan
There Was A Man ft. Malcolm Mooney
Im Tempel
In Kalkutta III
Indisches Panorama II
In Kalkutta I
Im Orient
Indisches Panorama III
Mundharmonika Beat
Indisches Panorama IV
Indisches Panorama V
Indisches Panorama VI
Indische Liebesszene
In Kalkutta II
Im Orient II

Dober večer in dobrodošli v oddaji Neslišno. Moje ime je Gregor in nocoj nas čaka album, na katerega smo čakali več kot 40 let. Gre za glasbo, ki je bila ustvarjena za film Kamasutra: Vollendung der liebe (Kamasutra: Konzumiranje ljubezni) in so jo ustvarili Irmin Schmidt in The Inner Space. Glasba je nastala leta 1968 in vse do konec leta 2009 je trajalo, da je prišlo do izdaje. Zahvala gre založbi Crippled Dick Hot Wax, ki jo nekateri že poznamo po različnih obskurnih reizdajah ali pa kompilacijah, na katerih so zbrani izgubljeni in pozabljeni glasbeni artefakti. Založba je poskrbela, da so bili uporabljeni originalni analogni posnetki, za katerih master mix so poskrbeli pri cenjeni hiši Calyx.

Skupino The Inner Space so sestavljali izurjeni instrumentalisti, ki jih je vodil klaviaturist in skladatelj Irmin Schmidt. V skupini so bili še Holger Czukay, Michael Karoli, Jaki Liebezeit, Malcolm Mooney. Tu je treba omenit, da so vsi člani imeli nek podoben vzgib, ki jih je vodil pri raziskovanju zvoka, naj dodam še to, da sta Schmidt in Czukay svojo skladateljsko žilico pilila pod mentorstvom samega K.H Stockhausna. Skupina je obstajala le nekaj mesecev, v tem času so posneli par soundtrackov za nemške filme, potem pa so se preimenovali v skupino The Can, ki je leta 1969 izdala svoj prvenec Monster Movie, s katerim so začeli svoj glasbeni pohod, katerega stopinje so še dandanes vidne in prisotne v glasbi. Tu lahko kot zanimivost omenim to, da je vodila vse kar se tiče menedžementa skupine Can in založbo Spoon, žena od Irmina Schmidta, to je Hildegard.

Mi se bomo vrnili v čas, ko Can še niso bili The Can, ampak The Inner Space in so ustvarili glasbo za film Kamasutra, v katerem je glasba bolj psihidelično obarvana kot pa kraut rockersko, po čemer je skupina najbolj znana. Filma nisem gledal, pravijo pa, da je pravi primer nemške filmografije poznih 60ih let, in tako imenovane seksualne revolucije. V velikih delih lahko slišimo flavto in sitar v spremljavi tolkal, da pa vse skupaj deluje še bolj hipnotično poskrbi fluidna električna kitara. Glede na to, da je glasba ustvarjena za film z naslovom Kamasutra, je odveč pripomniti, da so več kot samo prisotni orientalski vplivi. V filmu se menjavajo prizori iz Indije in Nemčije, kar lahko tudi zaznamo v glasbi, ki je v glavnem počasnih ritmov in instrumentalna, razen komada There was a man, v katerem prepeva Malcolm Mooney in pa v komadu I'm around, ki ga pa ga ni na cdju pa lahko slišimo Karolija. Ne gre mimo tega, da omenim še komad I'm hiding my nightingale, ki pa je menda edini komad v diskografiji Can, pri katerem poje ženski glas - tu ga je posodila Margarete Juvan, ta prizor iz filma si lahko celo ogledate preko interneta, če vpišete v google inner space i'm hiding my nightingale (http://www.youtube.com/watch?v=KR4tra9Nyq8).

Ne glede na to, kar bodejo porekli vsi glasbeni kritiki in vsi puritanci, kar jih premore kraut rockersko vesolje, imamo pred seboj zanimiv album, ki bo dobro del vašim čutom, če le niste preveč nagnjeni k menedžerski bolezni in si lahko vzamete 50 minut časa za neznano. Irmin Schmidt & The Inner Space z glasbo za film Kamasutra: konzumiranje ljubezni in naslovi kot so: indijska panorama, ki je sestavljena iz več delov, v templju, v kalkuti, na orientu...

---

15. februar 2010

Yuka Honda - Heart Chamber Phantoms (Tzadik, 2010), avtor: Mitja Hlupič

Yuka Honda, živi in ustvarja v New Yorku že vse od 80ih. In od takrat je prisotna na New Yorški underground sceni kjer je sodelovala z večino ustvarjalcev podzemne srenje od Yoko Ono do Johna Zorna. Zato je raziskovanje znotraj glasbenih zvrsti seveda nekaj samoumevnega za ustvarjalce, ki konstantno iščejo nov način izražanja, komponiranja z vedno istimi pripomočki, s katerimi pa se odpirajo vrata novih zvočnih podob. S samplerji ji tako uspeva doseči svojevrsten prepoznaven zvok, ki izhaja iz osnovne melodije. Seveda pa tukaj ne gre za uporabo samplov izvzetih iz neke že ustvarjene celote, ampak za lasten izraz, se pravi vse sample, kot multi instrumentalistka in vokalistka posname sama, za točno določen del v kompoziciji. S tem dokazuje, da je samplanje seveda veliko več kot le lepljenje posameznih izbrskanih členov v zamišljeno celoto. Kar je dokazovala že v duetu Cibo Matto od sredine 90ih naprej. Japonski duo v katerem sta skupaj z Miho Hatori, do konca 90ih izdali dva albuma poleg dveh Ep-jev in nekaj singlov, ki jih na Japonskem niso zaštekali, prav nasprotno pa seveda v gnezdu experimentalne godbe v New Yorku. Vsekakor zanimiv fenomen, glede na to kako specifično je Japonsko poslušalstvo, kjer je vsega preveč in ravno zaradi tega dejstva Japonci najbolj palijo na noise. No kaj je hrup in njegov pomen ter kako ga iztrgati iz kaosa in prikazati kot lepoto pa vsekakor vedo v New Yorku.

 

No na plošči Heart Chamber Phantoms, težko govorimo o hrupu, ali pa le o njegovi najbolj prefinjeni obliki ali bizarno rečeno o hrupu očiščenemu hrupa. Ne tukaj ne gre za hrup, ne gre za napadalnost, niti za kruto realnost. Gre za fantome neke druge, drugačne, iskrene srčne dežele. Govorimo o vesolju in zemeljski vlogi.Govorimo o melodijah sestavljenih iz nešteto različnih zvokov, zemeljskega izvora, zaradi česar ima plošča kozmični izzven.Kljub temu da cilja v vesolje in z njim komunicira, deluje nadvse zemeljsko, ritmično, kot tudi zamaknjeno, meditativno. Kot da v zemeljskem jeziku, prilagojenem zvočni sliki, ki jo tako naivno jemljemo kot kozmično, nagovarja vse tisto kar je miljone svetlobnih let stran od tu. In prav ta pomirjevalni zvok, sporoča dobronamernost, ali srčnost kot temu pravijo zemljani in je tisti ki ploščo naredi izredno poslušljivo v celoti, in le v celoti jo je možno sprejeti. Celotna plošča kljub svoji zadovljivi minutaži skoraj 46 minut, kar kliče po ponovnem poslušanju. Te slabe tri četrt ure deluje ravno prav za uverturo oz. pripravo na meditacijo, po ponovnem spustu, smo šele primerno umirjeni, zato je najprimernejše dojemanje plošče možno šele po tretji zaporedni ponovitvi. Zvočno je zajeto vse kar naš planet predstavlja od Afrike preko New Yorka vseh živih bitij in Japonske nazaj v Afriko. Od urbane džungle s težko industrijo reda do krvave džugle prvinskega kaosa.

 

 Da se vrnem k dejstvom, gre za njeno tretjo solo ploščo, ki je konec Januarja izšla za kultno Zornovo fabriko eksperimentov Tzadik. Tzadik je ena redkih socialističnih založb. Socialističnih ne po izvoru iz tistih časov ampak po načelih, za katerimi stoji njen ustanovitelj John Zorn. Upam, da založba kdaj doseže širše poslušalstvo, čeprav to ni namen njenega obstoja. Zakaj socialistična? Iz preprostega razloga, tisti izvajalci, ki prodajo več plošč pomagajo tistim, ki jih prodajo premalo, da bi pokrili stroške izdaje, in na tak način nam servirajo vse od kultnih Zornovih seriad, Masade, Book Of Angels, Dreamers itd.. kot tudi tiste najbolj obskurne eksperimentalne godbe namenjene le peščici poslušalstva. Na tak način skrbijo za obrobne izdaje, jazza, improvizacije, hrupa, klasike, klezmerja in experimentalnih kompozicij, brez strahu, da bi zaradi zelo majhnega števila interesiranega poslušalstva, kot tudi slabe prodaje plošč v zadnjih letih propadli, to se enostavno ne more zgoditi, ravno nasprotno, v času ko velike založbe propadajo, Tzadik tako kot vedno leto zaključi s pozitivno nulo. In kako je to lahko uspeh…preprosto, to je tudi cilj. Nobene požrešnosti, nobenih nategancij, nobenih obvez, če podpišete za Tzadik, dobite prvo izdajo, če dosežete prag prodaje dobite drugo izdajo, ali pa počakate do tiste meje ali pomoč nekoga, ki doživi uspeh. Vmes pa imate čas in prostor za osebni razvoj, kreativnost ali projekt, ki se odmakne v katero izmed drugih smeri. In prav tako deluje plošča „Heart Chamber Phantoms“. Potuje v različne smeri in hkrati ostaja na isti poti, ki vodi v stanje pomiritve, zadovoljstva, nirvane. Poleg Yuke Honde, so na plošči sodelovali še drugi uveljavljeni glasbeniki, od Seana Lennona, Dougieja Browna, Erika Friedlanderja, če jih naštejem le nekaj, vse skupaj z Hondo vred pa na plošči sodeluje natanko deset glasbenikov, ki med seboj izmenjujeo vse od kitare, trobente, vibrafona, čela, basa, samplerja do vinskega kozarca in še veliko drugih pripomočkov in instrumentov. Hondina uporaba samplerja v navezi s klaviaturami pa je tisto kar celotno ploščo usmerja, ji daje smer in podlago, ki se ne konča ampak se sama vrne na začetek, če ji to dovolite in pomagate s tipko - repeat all. S to potezo dosežete sistem večnega vračanja, ki pa se enkrat mora končati, takrat pa ste že tam…Kjer ni nič in je vse.

Kot rečeno, vsekakor plošča, ki kar kliče po večkratnem zaporednem poslušanju, zato predlagam da jo poiščete in ji daste priložnost še ob kakšnem ponedeljkovem večeru, v repeticiji. Vsekakor pa podprite založbo Tzadik, in ploščo kupite. Saj veste, „socializem je najslabši sistem, ampak boljšega ni.“

1. februar 2010

Milton Wright - Spaced (Alston 1977) avtor: Gregor Volčanjk



A1   She Can Have Anything She Wants
A2   Dance Have Fun
A3   Magic Music
A4   All I Know Is That I Have You
A5   Let’s Take A Break
B1   You Like To Dance
B2   You Don’t Even Know Me
B3   Leave Me Alone
B4   Be With Me
B5   Job

v nocojšnjem neslišnem bomo prisluhnili izjemnemu soul albumu, o katerem se je do nedavnega dosti govorilo med zbiratelji, le peščica pa je imela ta privilegij, da so lahko album slišali. da lahko eno izmed najbolj redkih plošč na svetu slišimo je poskrbela izjemna založba Jazzman, ki je leta 2008 uredila vse potrebno za reizdajo in izdala omejeno število  plat, lani pa je izšla še cd verzija v izdajah imenovanih holy grail, ki bodo pokrivale tako redke plate, da so že kar tekoče.

tako je pred nami dobrih 33 minut glasbe, za katero je poskrbel milton wright, naslov plate je spaced in je izšla leta 1977 pri ameriški založbi alston. da vas ne prepričujem samo z besedami, kako izjemna soul stvaritev je plata spaced, poslušmo dva komada.

kot vidite gre resnično za pravo mešanico gruva, soula, jazza, hudih vokalov, feelinga... glede na to, da mi ne uspe najti podatke, kdo vse je igral na plati, lahko samo sklepam po eni prejšnji, da je bila zanimiva ekipa. milton wright igra na prejšnji plati akustično kitaro in ni vrag, da ni zanjo poprijel tudi na tem albumu. uspelo mi je še zvedet to, da je danes milton sodnik na bostonskem sodišču. znan je tudi kot pojoči sodnik, saj še vedno nastopa in je do zdaj sodeloval v zadevah od ritma in bluza, gospela do opere.  poleg tega mi je še uspelo ugotoviti to, da ima pa zelo znano sestro, celo nagrajeno z gramijem. to je betty wright, ki je pri petnajstih letih izdala svoj prvi album, na katerem se je nahajal hit singl girls can't do what guys can do. nocoj ne bo govora o betty, ampak o premalo znanem miltonu. kot sem že omenil na začetku oddaje, gre za plato, ki velja za sveti gral med zbiratelji. tako je na ebayu plata bla že prodana za več kot 1100 dolarjev. zakaj je temu tako, pa vam povem po komadu magic music.

to je bil komad magic music in pa milton wright iz plate spaced. da gre lahko za tak gruverski soul, ki ni postal bolj znan, se lahko zahvalimo takrat vzhajajoči zvezdi KC & The Sunshine Band, ki si je delila založbo z milton wrightom. založbe mačehovske kot so, so se osredotočile na zvezde, medtem, ko je plata spaced bila potisnjena v ozadje... v ozadje nekega skladišča, kjer je požar uničil vse plate, razen nekaj primerkov, za katerimi so se vneto podali v lov izjemni zbiratelji. po dolgem iskanju in po vseh mukah, so se končno dokopali do kakšnega primerka te plate. in nadaljevanje zgodbe je kot pri večini podobnih zgodb enako. tisti, ki so imeli to srečo, da so lahko to plato slišali, so bili začudeni nad tem, da je tako kvaliteten album ostal neslišan in nepriljubljen ves ta čas.

poslušamo milton wright in plato spaced. pravkar smo slišal be with me. smo pri koncu  plate, ki so jo lahko do nedavnega slišali le redki. zahvaljujoč ekipi iz geraldove založbe jazzman pa smo priča reizdaji na cdju in gramofonski plošči. to bi blo vse za nocoj iz oddaje neslišno, kjer nam je družbo delal milton wright s plato spaced, ki je izšla leta 1977 in le nekaj primerkov te plate se je izognilo uničujočemu požaru. omejeno število preostalih izvodov plošč in sama kvaliteta in kreativna nabitost glasbe pa so pripomogli k temu, da je plata postala ena bolj zaželjenih med strastnimi zbiratelji gramofonskih plošč. celo tako zaželjenih, da so nekateri bili pripravljeni zanjo odšteti več kot 1000 dolarjev. za konec še skladba z naslovom job.

18. januar 2010
The Khan Jamal Creative Arts Ensemble - Drum Dance to the Motherland (Dogtown 1973) avtor: Gregor Volčanjk



khan jamal - vibrafon, marimba, klarinet
alex ellison - bobni, tolkala
dwight james - bobni, glockenspiel, klarinet
billy mills - električni, akustični bas
monnette sudler - kitara, tolkala

---

4. januar 2010
Legendary Pink Dots – Hallway of the Gods (Soleilmoon, 1997) avtor : Nežka Štruc

M. A.R.Š.