MARŠ plastika

VSAK ČETRTEK OB 20.00

Oddajo pripravljamo vsi sodelavci glasbenega uredništva, pod koordinacijo glasbenega urednika. Namenjena je predstavljanju novih izdaj, novosti, tudi novih demotov, itd. Sledimo sodobno slovensko in tujo produkcijo kakovostnejšega in kreativnejšega značaja.

25.februar 2010

The Bambi Molesters - As The Dark Wave Swells (Dancing Bear, 2010), by Mitja Hlupič



Po 15 letih delovanja, aktivnega koncertiranja, prepoznavnega zvoka in med kritiki kot tudi med poslušalci priznanega muziciranja, so nam The Bambi Molesters 7. februarja postregli z novo ploščo, As The Dark Wave Swells, album z enajstimi skladbami, nas kot
obljubljeno popelje na road trip. Celotna plošča je road trip ali kar soundtrak road tripa, ki se dogaja tam, kjer je na levi voda in
na desni puščava, cesti pa ni videti konca, ena sama ravnina, ki dobro deluje tudi na podeželjski cesti ob gozdu. Pa naj se to sliši monotono in dolgočasno, to nikakor ne velja za ploščo. Naj bo to zrelost benda ali zrelost producenta Chrisa Eckmana, plošča ne deluje kot klasičen surf rock album, čeprav to je. Pa ne klasičen kičast surf, ki se je pojavil v 90ih ampak tisti garažni surf iz 60ih, ko se je na tripu surfalu s kačami po puščavi.

Da je to mogoče, je verjetno kriva prav izkušenost in dolgoletno raziskovanje znotraj žanra in s tem posledično zrelost, ki
klasični surf rock spreminja v nekaj odmaknjenega v notranjost puščavske zamaknjenosti. Zanimivo bi bilo slišati kaj bi z njihovim zvokom naredil Josh Homme, v katerem izmed svojih studiev v resnični puščavi, ja.. Stoner Surf Rock je nekaj česar bi se lahko razveselili..No pa pustimo stat..

As The Dark Wave Swells zveni kot soundtrack, za različne filmske žanre, od Tarantina do bratov Coen in še kakšne streljačine izpod peresa Nicka Cave-a ali celo El-mariachi obračuna. Zato ne preseneča, da je naslovno skladbo v filmo The Road To Nod, uporabil tudi nemški režiser Littler v svoji različici t.i. road filma, Odlično pa bi posamezni komadi delovali v scenah, in filmih o maščevanju ko se krvnik pripravlja na povračilo, in si, predno se komad odvrti, nadene še sončna očala in popravi kravato za sofisticiran uboj.

Razpon albuma je stvar posameznikove interpratacije in domišljije. Ne gre pa spregledati raznolikosti znotraj surf rock žanra, pri katerem so uporabljeni skoraj vsi triki in še kakšen novi. Surov zvok na trenutke deluje preveč očiščeno, zaradi česar pa plošča gladko teče in s tem dobiva in izgublja na hitrosti, kar je zelo pomembno. Kar ploščo naredi drugačno je prav popolni time-ing med drvenjem in umirjanjem ter v prehodih med ritmiko in melodijami, ki so lahko zasanjane, dobro pa je umeščen čas za budnost, realnost, ki ponavadi pride ravno prav, da prepreči monotonost določenih delov. Ko plošča dobi drive ga vedno ob pravem trenutku umiri, zato ne deluje kot drvenje v prazno, ampak je vsak pospešek točno na mestu. Za dodatno barvo in toplino pa seveda poskrbi špansko mehiška trobenta, ki se kot Zapata pojavi takrat, ko zgodba potrebuje rez napetosti, ki je nastala in tukaj določeni komadi zvenijo kot mešanica zadnjih plošč Calexico in Beirut.

Z zrelostnim prepoznavnim zvokom in izjemnim občutkom za melodijo, ki ji lahko rečemo kar tema ali zgodba s celotnim dramskim trikotnikom, plošča deluje v vseh pogledih in ob različnih priložnostih..Tako jo imejte pripravljeno za nedeljska jutra, sobotne poroke, petke v avtu na poti iz službe in ponedeljkova zajebana jutra, ko ste za malo več svobode pripravljeni tudi ubijati. Obvezno pa za vsak daljši ali krajši road trip po zaprašenih cestah... Najbolje se putuje kad putuješ sam.





18. feburar 2010
(by Branko)

CHICAGO UNDERGROUND DUO     BOCA NEGRA

Pripravil: Branko Rihtarič





4. februar 2010

Jose James - Blackmagic (Brownswood 2010) (by Gregor Volčanjk)



dober večer. poslušate radio marš in oddajo marš plastika, moje ime je gregor in nocoj vam bom predstavil mladi vokalni up, ki sliši na ime Jose James. Naslov albuma, ki je uradno izšel 1. februarja pri založbi, ki jo je ustanovil in jo vodi sam Gilles Peterson, pa je Blackmagic.

Jose James se je rodil v minneanapolisu in v svoji mladosti je bil izpostavljen čikaši in detroitski sceni, ki ga je pripeljala do raziskovanj glasbene dediščine, ki so jo zapustila imena kot so John in Alice Coltrane, Leon Thomas, Betty Carter pa  vse do Marvin Gaya. Ko je vse to Jose združil skupaj, je bilo nekako normalno, da je Jose začel tudi sam pisati besedila na glasbo Johna Coltranae, Dexter Gordona in Miles Davisa. Naslednji korak je bil, da se je preselil v New York, kjer je študiral na šoli za jazz petje pod mentorstvom Junior Manca, Chico Hamiltona in janet Jawson.

In tako je prišlo do njegovega debitantskega albuma z naslovom The Dreamer, ki je leta 2008 obogatil glasbeno sceno in prinesel vanjo nov, svež, veter. Na albumu je
spretno združil soul, hip hop, jazz in kar je nastalo je presenetilo marsikoga.  Za seboj ima sama zanimiva sodelovanja s producenti in glasbeniki kot so: chico hamilton, nicola conte, toshio matsuura iz kyoto jazz massive, the heritage orchestra, udarnimi soil and pimp sessions, jazzanovo, flying lotus, simbad in še bi lahko naštevali. Sam Gilles Peterson je rekel za Joseja sledeče: mislil sem, da takšni pevci več ne obstajajo, toda motil sem se, Jose James je tu zato, da nas spomni, zakaj imamo tako radi glasbo.

Nekateri ste imeli to srečo, da ste ga lahko slišali, kako zveni v živo na Ljubljanskem jazz festivalu, kjer je s svojim glasom in nastopom očaral prisotne. Nocoj pa vas bo zapeljal s svojim novim albumom blackmagic, ki je kot sem že rekel izšel 1. februarja pri založbi brownswood. Na albumu, ki nas že nestrpno pričakuje je 14 skladb.

poslušamo jose jamesa in album blackmagic. kot ste se prepričali lahko na lastna ušesa, gre za enostavno cudovito glasbo, ki pa rabi večkratno poslušanje, da vas lahko globlje potegne v občutke, ki jih spretno čara jose james s svojim vokalom in s pomočjo producentov, ki izvirajo iz undergrounda in niso del sveta, ki se vrti okoli mtvja in podobnega sranja. producentska imena kot so: flying lotus, moodymann, dj mitsu the beats, taylor mcferrin, so drugi album joseja zacinile z neko posebno

noto. prvi album the dreamer je bil enostavno mojstrovina in ponavadi se zgodi, da nekateri glasbeniki enostavno ne morejo doseči nivoja, ki jim je uspel na njihovem prvencu. zakaj je temu tako, ne bomo raziskovali, pri jose jamesu smo priča albumu, ki prepričljivo nadaljuje začeto zgodbo o glasbi, ki sega vse v čase mojstrov kot so  Gil-Scott Heron, Terry Callier, Jon Lucien... in pa jo spretno meša z glasbeniki, ki so danes inovativni in kar je najbolj važno - iskreni. In tega glasbi jose jamesa ne manjka. Upam, da vas bo še bolj pritegnil z naslednjimi 7 skladbami: the greater good, nato zacinjeno produkcijo flying lotusa v komadu blackmagic, detroit loveletter je pomagal napisati sama legenda moodymann, pri komadu love conversation se mu bo pri petju pridružila jordana le lovely, sledi beauty in no tellin'. to pa se ni konec, saj je na koncu se ena 10minutna skladba, ki pa je vam ne bom razkril v nocojšnji predstavitvi novega albuma jose jamesa, ki nosi naslov blackmagic. album je izšel pri londonski založbi brownswood, katere sefu gilles petersonu se zahvaljujem za odkritje mladega talenta in upanja, ki sliši na ime jose james. jose in jaz vam želima lahko noč.


19. november 2009

Real Estate: Real Estate (Woodsist Records, 17.11.2009) (by Nežka Struc)




Četverica, ki sliši na ime Real Estate je, uradno v torek (17.11.09), v svet poslala svoj debitantski, istoimenski album. Založba, oziroma bolje rečeno založbica Woodsist,

ki zraven vinilk in cdjev, izdaja še kasete, je že znana po varovancih z lo-fi zvokom. V zadnjem času so spod njenega okrilja bile na plan izpuščene stvaritve izvajalcev kot so Wavves, Blank Dogs, Kurt Vile, Vivian Girls, The Fresh & Onlys, Ganglians, ... da ne omenjam „hišnega benda“ Woods. Zbrani druščini so se Real Estate pridružili že z izdajo dveh komadov na vinilki, pred tem pa so se gostili pri založbi Underwater Peoples.

Člani skupine so se dokončno zbrali pred dobrim letom in od takrat dalje neutrudno koncertirali po New Yorku. Tako naj bi jim v tem času uspelo izpeljati več kot 100 koncertov. Najverjetneje so si pozornost občinstva pridobili ravno s svojo zmožnostjo neprestanega nastopanja in trdovratne vseprisotnosti. Na koncertnih turnejah so se bratili tudi z Japandroids in Vivian Girls, konec oktobra pa so se udeležili znanega maratona v New Yorku, ki ga prireja CMJ (College Music Journal).

Začetki glasbenega ustvarjanja posameznih članov segajo leta daleč, ko so nekateri med njimi še preigravali komade Weezerjev in Strokesov in igrali na rojstno dnevnih zabavah zdajšnjih, že prej omenjenih, Vivian Girls. Večina članov prihaja iz New Jerseya, med seboj pa so se in se še povezujejo v različnih bendih. Ugotavljanje kdo od njih igra v katerem bendu, lahko kaj kmalu postane Sizifovo delo, predvsem zaradi najrazličnejših internetnih dezinformacij. Kakorkoli že, pa smo do sedaj ugotovili, da so Ducktails, Predator Vision, Titus Andronicus, Alex Bleeker & the Freaks glasbene skupine in projekti, pri katerih sodelujejo Matthew Mondanile, Martin Courtney, Etienne Pierre Duguay in Alex Bleeker, torej člani zasedbe Real Estate.

Z neprenehnim poudarjanjem, da so iz New Jerseya, se s četverico vedno in povsod druži tudi pojem plaže in poletja. Zakaj je temu tako, ni težko ugotoviti. Če vzamemo v roke seznam pesmi, ki so prisotne na albumu, lahko razberemo, da je v naslovih osmih (od desetih) prisoten element vode v različnih oblikah, medtem, ko se dve pesmi neposredno nanašata na plažo. Očitno so Real Estate odprtega duha, preprostega kot pasulj, saj lahko njihove prioritete spoznamo že ob hitrem pogledu na ovitek albuma. A to še ni vse. Dve pesmi sta povezani tudi s predmestnim (suburban), ena s psom in druga s pijačo. To pa na žalost, zaenkrat, ne pomeni nič drugega kot to, da potrjujejo pomembnost vpliva kraja bivanja na njihovo glasbeno ustvarjanje. Večina jih namreč živi v vasi tipa predmestje, zelo blizu newyorške meje.

Če so Real Estate želeli postati zasedba s poletno plažnim zvokom, jim je to definitivno uspelo. Preigravajo preproste melodije, ki nostalgično izzvenevajo nekje v poletni izparini, če jo gledaš iz sence in ti ni vroče. Ob prvem poslušanju album za seboj ne pusti pretiranega navdušenja, prej občutek deja vuja, da je nekoč in nekje vse že bilo slišano. Če si vztrajen in ne obupaš takoj, pa ti njihov zvok kljub vsemu zleze pod kožo in postane domač. S surferskimi kitarami, zamaknjenim vokalom, neprevzetnimi bas linijami in s tamburini, palčkami, ropotuljicami ter podobnimi inštrumentki, ki lahko vsak čas padejo iz ritma, se z lo-fi atmosfero ustvari zaobljen sanjav mehurček, ki hkrati aplicira na vročino poletij in prijetno utrujenost ter nostalgičnost, ki ostane kot spomin na vonj in barve.

Celoten album nima velikega razpona in z ničemer ne šokira, niti preseneti. Komadi se prikupno povezujejo, običajno tako, da prejšnji postopoma potihne in naslednji počasi priplava na površje. Začetna pesem Beach Comber se začne zelo znano, lahko bi rekli da v določenih trenutkih zveni precej countryjevsko. Sledi ji Pool Swimmers, ki zveni prav zares tako, kot da bi se potapljal v bazenu in hkrati poslušal glasbo, ki prihaja iz površja. Temu primerno bobnarski del zveni precej suho, kitare sočno, bass pa je preveč skrit, da bi lahko rekli, da ga poslušamo pod vodo. Suburban Dogs in Black Lake, dajeta občutek, da imata omembe vredno besedilo, medtem ko se Atlantic City z uverturo basa in bobnov začne zelo obetavno, v tem duhu pa tudi nadaljuje in konča v slabih dveh minutah.

Sledi bolj razgibana polovica albuma z zelo spevno pesmijo Fake Blues, ki nekatere spominja na pesem Egyptian Reggae. Green River nadaljuje po istih tirnicah, le da daje občutek gorske doline, najverjetneje predvsem zaradi besedila. Suburban Beverage se vrne v mesto, oziroma v predmestje, pri tem pa se je težko znebiti občutka, da se bas in bobni ne dolgočasijo. Ko se pridruži še večglasni zamaknjen vokal, se dvomi potrdijo, pesem se iz zdolgočasenosti vedno bolj pospešuje, dokler ne potihne in se začne predzadnji komad Let's Rock the Beach, ki zveni umirjeno, vendar odločno. Poslednja pesem Snow Days, ki na albumu žanrsko najbolj izstopa, je najbrž razlog, da so nekateri povlekli vzporednice med Real Estate in Fleet Foxes. Album se konča precej nenadno, nenavadno in ne-pompozno, čeprav nakazuje konec že slabi dve minuti pred koncem same pesmi.

Na koncu lahko rečemo, da Real Estate in njihov prvi album poslušalcu sprva ne obetajo nič presenetljivega. Ne ponujajo nič novega in nič še ne slišanega. So že predrzno preprosti, kljub vsemu pa jih ne moremo preslišati. Škoda, da je njihov album izšel zdaj, šele pred vrati zime. Če  od njega ni drugih koristi, nas lahko vsaj, s svojo sonca polno glasbo, greje tekom zime. In če boste opazili, da se Real Estate gibljejo v okolici vašega kraja (za kar, seveda, obstaja malo možnosti), jih lahko kontaktirate in igrali bodo na vaši hišni zabavi!

12. november 2009
DEVENDRA BANHART - What Will We Be (By Mitja Hlupič)



Da nadaljujemo v Folk-Singer-Songwriter vzdušju, ki se drži plastike letošnje sezone, danes predstavljamo What Will We Be, ameriškega freak folk umetnika s freak folk imenom Devendra Banhart.

Pa poglejmo 7 letno pot do nove 7. plošče. Za začetek pa na hitro še, kaj se je dogajalo pred tem: Rodi se v Texasu, odrašča v Venezueli in se kot najstnik vrne v US of A v Kalifornijo. Ustvarja med Los Angelesom in San Franciscom, vmes kot pravi ameriški adolescent skoči še v Pariz in leta 2000 posname prvi demo.

2002 iz demo posnetkov nastane Debut - Oh Me Oh My v navezi z Michaelom Giro lastnikom založbe Young God.  Za katero izideta še  Rejoicing in the Hands in  Nino Rojo.  Dve leti kasneje, leta 2005 podpiše za XL Recordings iz New Yorka, kjer izideta  Cripple Crow (2005) in Smokey Rolls Down Thunder Canyon (2007). Slednja doseže obetajoči odziv, ko se uvrsti na lestvico Billboard.

No po šestih ploščah, ki so izšle za neodvisne založbe, na lastno presenečenje v začetku letošnjega leta podpiše za Megalomansko Warner Brothers. In zdaj smo tu. 27 oktobra je izšla What Will We Be.Ja zanimivo, po njegovih besedah so se danes prav neodvisne založbe začele obnašati tako, kot je do sedaj veljalo za velike. Velike založbe so popustile in začele sprejemati vse pogoje izvajalcev, le da podpišejo.

Torej, morda se nam zaradi slabe prodaje plošč, obeta preobrat. Ja očitno so se velike založbe začele zavedati, da če hočejo v dobi zastonjskega dostopa glasbe, prodajati, morajo pod svoje požrešno okrilje dobiti, alter-freak-posebneže. Potem lahko mirne vesti trdimo, da se je prodal, čeprav sam pravi, da ne smatra da se prodaš s podpisom za veliko založbo, ampak, ko začneš spreminjati tisto kar počneš za ostale ljudi. No če se bodo kot po tekočem traku začeli prodajati vsi posebneži, to niti ni tako slabo, saj bo po mainstremu priplavalo tudi kaj nadrealističnega.

Kakorkoli,  na What Will We Be, se čuti sprememba v smislu popiš polikanega filinga, ki ga začnejo skladbe oddajati tam nekje na sredini plošče. Na začetku in proti koncu, je Devendra to kar je bil, vendar, ta polikana sredina celotno ploščo malce zamegli. Še vedno pa so tu njegove domiselne, zappovsko norčave zajebancije, ki dokazujejo da se še vedno ne jemlje resno a kljub minimalnemu šamanskemu fundamentalizmu, ki je še vedno prisoten, zmanjka v smislu prvinskosti.

Polikanost gre pripisati predvsem produkciji, Paul Butrel iz Band Of Bees, je zahteval profesionalsnost, ki norčavosti odvzame bit.

Čeprav je plošča posneta z isto zasedbo, je bilo, kot pravi, to, da so morali pred snemanjem uglasiti glasbila, ogrevati glasilke, za njih nekaj čisto novega. To dejstvo nam pove vse. Če se sam sprašuje: " play it goofy or play it cool?" ostaja na pol odprto tudi vprašanje What Will We Be , glede plošče, benda, založb in poslušalstva nasploh.

Zdaj ste na vrsti slednji....




5. november 2009

NOAH AND THE WHALE - The First Days Of Spring  (By Elke Tomašič)

Noah And The Whale prihajajo iz Twickenhama, Londona. Začetki skupine pa segajo v leto 2006. Ustanovna člana sta brata Charlie in Doug Fink, žal pa se je Doug avgusta letos odločil zapustiti band in se posvetil karieri v medicini. Back vokale sta pogosto prispevale Emmy The Great in pa Laura Marling, Charliejevo bivše dekle. Laura Marling je tudi sodelovala pri prvem albumu in posnela vse back vokale. Na koncertih so jim pa velikokrat priskočili na pomoč mnogi drugi glasbeniki, za še bolj dovršen in prepričljiv zvok. Kot zanimivost pa lahko povemo, da si je zasedba nadela tole hudomušno imenu po filmu ‘The Squid And The Whale’, ki ga je režiral Noah Baumbach zaradi katerega so torej zamenjali besedico ’squid’ z imenom ‘Noah’. Ker pa se skupine že od samega začetka drži smola, so jim konec septembra, po neprijetni odločitvi Doug-a, da zapusti skupine, še ukradli celotno opremo.

Njihova zadnja plošča nas nikakor ne sme zavesti s spomladanskim naslovom ‘The First Days Of Spring’, saj veliko bolj spominja na odpadanje listja toplih barv, jesen in grenak ljubezenski konec. Vendar se je gospodič Fink za takšen zavajajoč naslov najbrž odločil zaradi novega začetka in domnevnega optimizma, ki ga kljub pretirani žalosti na albumu dodobra začutimo. Če je še na prvi plati domneval, da se z njegovo ljubeznijo morda komaj čez 5 let ne bosta več poznala, je vsekakor pretiraval. Teh 5 let je namreč prišlo veliko prej kot si je mislil. Tako se je zasedba popolnoma oddaljila od spevnih melodij, pretirano veselih besedil ozirom t.i. tweepop sounda. Srečamo se z nadvse mračno tematiko; konec zveze med Charliejem Finkom in njegovo ljubeznijo Lauro Marling, katera je zaradi tega neljubega dogodka prav tako prekinila vse stike z zasedbo. Celoten album opeva konec njune zveze, saj je Charlieja to močno strlo. Kljub temu pa je Charlie vso bolečino elegantno spesnil in nam poklonil prečudovit album, ki se s svojo mračno, melanholično vsebino dotakne marsikaterega poslušalca. Marsikomu lahko prinese na plan stare spomine na prvo izgubljeno ljubezen in kako se včasih zdi, da brez določene osebe enostavno ni mogoče več živeti. Charlie nas vseeno bodri s subtilnim optimizmom skozi ves album. Plošča pa je bila posneta v Londonu in New Yorku, januarja letos in izdana konec avgusta pri Cherry Tree records. Skupaj s posebno izdajo albuma pa je bil izdan tudi 50 min dolg film, ki ga je režiral Charlie sam. Film pravzaprav ni noben presežek, temveč le nekakšen umetniški eksperiment. Vendar temu filmčku nekako ne moremo podati konkretne kritike, saj vendarle gre za avtorjev prvenec, namenjen izključno temu da bi nudil boljšo ilustracijo komadov in obrazložil njegovo življenjsko zgodbo.

Prvi komad ima naslov ‘The First Days Of Spring’ in je tudi prvi singel. Že tukaj ne moremo najti podobnosti s prvim albumom, zdi se kot da bi šlo za popolnoma drugo zasedbo. Začetek nas spomni na bolj folkish obliko islandskih Sigur Ros. Melanholičen zvok violine in veliko upanja. Sam frontman je dejal, da je velik vpliv na tale komad imel poem ‘The Waste Land’ ameriškega pesnika Thomasa Stearnsa Eliota. Zasedba doseže intimnost albuma s preprostimi, lahko razumljivimi besedili, ki hitro zlezejo pod kožo. Po komadu ‘The first Days Of Spring’, sledi pa še ‘Our Window’, ki nekoliko spominja na slow-core sound zasedbe kot je Smog. Tretji komad,’I Have Nothing’ je brez dvoma eden izmed najbolj mračnih komadov, kar mam nakaže že sam naslov. Prepričanje v to, da ne potrebuje nikogar vendar kljub vsemu še zmeraj hrepeni po stari ljubezni, ki je edina katera mu daje luč v življenju. Izpostaviti pa moramo še producenta Emery Dobynsa, ki je v preteklosti sodeloval že z velikimi imeni kot so Patti Smith, Antony And The Johnsons in pa z malo manj znanimi ameriškimi Battles. Srečamo se še z ‘My Broken Heart’ za katerega je Charlie Fink rekel, da zaključuje prvo sekcijo album z ugotovitvijo, da obnovitev zveze pač ni več možna. Predstavlja strto srce, ki je pripravljeno na nov začetek. Najbližje k prvotnemu soundu se zasedba približa s komadom ‘Love Of An Orchestra’. Ljubek uvod komada z zborovskim petjem in razigrana melodija. Izpostavi,da nima razloga za pretirano žalost in vse kar potrebuje je ljubezen orkestra, torej še sam nam pove, da se v hudih časih pač zateče v glasbeno ustvarjalnost.

Mnogim razpadlim zvezam sledijo neprespane noči, pohodi po zabavah, mnoga dejanja, ki se nam sicer ne bi zdela primerna. V komadu z naslovom ‘Stranger’ se srečamo s t.i. ‘one night stand-i’, ki naj bi potešili našo potrebo po izgubljeni osebi. Končni učinek pa je čisto drugačen, saj v mnogih takšna dejanja vzbujajo občutek krivde. Zadnji stavek komada ‘You know in a year, I’m gonna be happy.’ pa je lepa podlaga za naslednjega. Sledi torej drugi single z naslovom ‘Blue Skies’, za katerega je bil posnet tudi videospot, ki se navezuje na film. ‘Blue Skies’ je bil dobro sprejet na raznih alternativnih glasbenih postajah. Govori o poslavljanju od ljubljene osebe, kako jo skuša na vse pretege pozabiti, kako za njo piše zadnji komad, dokler še je zaljubljen. Zaveda se, da je čas da preboli celotno zadevo, da bo bolje in je potrebno iti dalje.

S tem albumom so Noah And The Whale na nek način odrasli in dodelali svoj sound. Vendar pretirana zamorjenost lahko pri naslednjemu albumu hitro preide v čisti dolgčas. Upajmo, da bodo fantje na naslednjem albumu skupaj združili elemente obeh albumov in naredili morda še zrelejši izdelek. Pretiravati namreč nikoli ni dobro, ne z razigranostjo, kaj šele se nenehno utapljati v žalosti. Vsekakor smo pa prepričani, da bo Charlie do naslednjega leta prebolel Lauro in ponovno napisal kakšno twee pop himno.

Album se zaključi s komadoma ‘Slow Glass’ in pa ‘My Door Is Always Open’… saj so možnosti še zmeraj odprte, morda pa se Laura le vrne k Charlieju…

21. maj 2009
Nomo - Invisible cities (ubiquity records 2009) (by Gregor Volčanjk)
(2. Junij v okviru Druge Godbe, Gala Hala letni oder)



Prisluhnili bomo četrtemu albumu detroitskega kolektiva Nomo. Album je izšel v začetku maja pri založbi Ubiquity in nosi naslov Invisible cities.

Skupino tvori osemčlansko jedro multiinštrumentalistov, ki ostaja več ali manj isto, občasno se jim pa pridruži kakšna sorodna glasbena duša. Kot boste slišali jim uspe zmešati vplive afro beata, kraut rocka, free jazza, funka in še česa v izjemno poliritmično zmes, ki jo dodatno začinijo z doma narejenimi inštrumenti kot so - elektronske igračke, posebni no-tone šejkerji in nu-tone činele, ki posrkbijo za še dodatno širino zvoka. Zdaj sledi predelava komada od ameriškega skladatelja, glasbenika, kozmologa, pesnika in izumitelja več glasbenih inštrumentov, ki je bil slep - Moondog je njegovo ime, komad pa je bumbo.

Vodja skupine Nomo Elliot Bergman združi inspiracijo različnih kultur in generacij. Skozi album potujemo po različnih svetovih in aranžmaji so tako bogati in med seboj različni, da na albumu ni časa za monotonost. Glasbeniki črpajo navdih iz nam znanih in neznanih svetov, tako lahko slišimo glasbo, ki je hkrati večplastna in kompleksna, a hkrati dovolj zračna, da se najde prostor za kakšen krik posamezne trobente iz osemčlanske bande, ki še dodatno poskrbi za izjemno glasbeno doživetje, ki je pa še večje, če jim prisluhnete v živo.

Od zadnjega albuma je minilo manj kot leto in z albumom, ki so ga pripravili so še bolj prepričljivi in uspešni pri iskanju svojega zvoka. Za večino današnjih bendov, ki se lotevajo funka in afrobeta, v grobem rečeno, je značilno, da poskušajo posnemati nek retro zvok. Bend Nomo pa gre še dlje in ta retro zvok uporabi samo kot izhodišče, od koder se odrine v nova glasbena brezpotja. Ma.

Album naj bi si sposodil ime pri italijanskemu piscu Italo Calvino in je v glavnem nastal med turnejo, ki so jo imeli ob izdaji tretjega albuma z naslovom Ghost Rock. Posledice potovanj so se v dobršni meri odrazile na albumu tako, da lahko rečemo za vsak komad, da predstavlja eno resnično nevidno mesto. Banners on high. Po njem pa komad Elijah, ki ga je vodja Bergman posvetil svojemu prijatelju iz otroštva.

Pa smo pri zadnjem komadu plate Invisible cities detroitskega benda Nomo. Zadeva je izšla pri kalifornijski založbi ubiquity. Na albumu imamo 9 komadov, ki so, kot ste slišali, resnično vsak svoj svet, ki ga 8 multiinštrumentalistov še dodatno oblikuje s pomočjo doma narejenih inštrumentov.


12. marec 2009
BERNAYS PROPAGANDA - HAPPINESS MACHINES (MOONLEE Records 2009)
(17.marec - dvorana Gustaf, Pekarna MB)







26. februar 2009 ---> MLADA BELTINSKA BANDA - ŠPILAJ!




18.december 2008
 Posebna izdaja MaršPlastike, 2.del (mladost-starost,stoner blues rock music, kitare, produkcija)
(Seasick Steve, Kitty Daisy & Lewis, The Black Keys, Eagles Of Death Metal, Black Mountain)



Posebna izdaja MaršPlastike, 1.del (Hipiji2008) by Mitja Hlupič, 11.12.2008

(MGMT-Oracular Spectacular, Fleet Foxes, Sigur Ros -Me? Su? í Eyrum Vi? Spilum Endalaust, Bon Iver - For Emma Forever Ago, Brightblack Morning Light - Motion To Rejoin)

 

Leto je okoli in kot ponavadi je tudi v letu 2008 izšlo nekaj čez 100, omembe vrednih albumov na širši pop ali če želite alter-pop sceni, kateri je namenjena oddaja MaršPlastika..V tedenski oddaji je nemogoče predstaviti vse, skozi celotno leto, vsekakor pa ste nekaj skladb iz vsake, imeli možnost slišati v rednem programu in tudi nekaj komentarja na najpomembnejše, v marševi uradni lestvici Ultrazvočne Erozije, ki jo za vas pripravlja David. V marš plastiki pa smo se letos dotikali malce drugačnemu izboru kot prejšnja leta ali pa tudi ne. Glede napovedi za prihodnost, vam lahko namignem, da bo nekaj terminov za predstavitev novih izdaj, re-izdaj, kot tudi zgodovinsko pomebnih posnetkov v prihajajočem letu, raztegnjenih skozi cel tedenski program, tudi v popoldanskem programu. Torej predstavljali bomo bistveno več novitet, re-izdaj in tudi tistih spregledanih neslišnih albumov.

Do konca leta so nam vključno z današnjim ostali še trije četrtki, zato bo vsak od njih namenjin predstavitvi treh ali štirih plošč, ki so letos na nas pustile največji vtis. Seveda, gre tukaj za relativno veliko mero subjektivnosti.

Danes vam bom predstavil, kar smo v glasbenem uredništvu poimenovali Hipiji 2008 in sicer, gre za pet, letos izdanih plošč..

Danes bomo poslušali MGMT, Fleet Foxes, Sigur Ros, Bon Iver in Brightblack Morning Light. Pri prvih dveh gre za debut, pri Sigur Ros za že uveljavljen bend, ki je v primerjavi s svojim preteklim opusom letos presenetil z pozitivnostjo in toplino, v zadnjih dveh pa za dva do letos nepoznana, ganljiva in v glasbenem svetu izredno zanimiva izdelka, predvsem zaradi pristopa snemanja plošče.

Začenjamo s hipiji, ki bi to radi bili ali bi se kot takšni radi predstavili, če upoštevamo, da prihajajo iz Brooklyna, bi jih lahko označili za betonske hipije, ki se spogledujejo z glasbeno zapuščino sedemdesetih, pomešano z synth pop progresivnostjo 80ih in 90ih..Vendar pa moramo na vse skupaj gledati drugače, kot ironičen pogled na hipije, na glasbeni sceni in nekakšnim sarkastičnim pogledom na življenja uspešnih glasbenikov, in sanjah rock zvezdnikov….nekako takole….poročimo s z manekenko, se preselimo v pariz, kjer si potem dnevno vbrizgavamo heroin…..to seveda nima nobene zveze z načinom življenja hipija.

Skozi današnjo oddajo, bomo spoznali takšne in drugačne in na koncu ugotovili, da hipiji nikoli niso obstajali. Obstajajo le indijanci, pa še to besedo si je izmislil kolumb. Torej obstajamo le ljudje, kako pa se vsak posameznik odloči da bo živel, pa ima na izbiro več načinov. Jaz si indijance predstavljam, kot tiste, ki živijo v skupnosti, v družbi ljudi, živali in narave, v kateri prebivajo, se iz nje hranijo in z njo žurajo in se obojestransko razumejo, spoštujejo, upoštevajo in pomagajo obstati, preživeti, živeti in se smejati kot tudi občasno odpotovati v druge svetove naše percepcije.

MGMT oz. management in njihov debut Oracular Spectacular, ki deluje sveže, radiu prijazno, kot psihadelična popiš ironija. Zmagovalni način mešanja hipijevskih in punkovskih idealov skozi pop glasbo 21. stoletja...to je naša odločitev, da živimo hitro in umremo mladi, …imamo vizijo, zdaj pa se zabavajmo….čas za pretvarjanje…ironična toplina, ki letos odmeva iz kleti kjer se še predvaja nova glasba, pleše, druži, filozofira in pametuje o glasbi, v Mariboru na žalost ne

Naslednji so….hja prej bi jih poimenovali za folk kmetavzarje, vendar pa so čarobne melodije in akustičen pristop tisto, kar nas na nek način spominja na hipi komune, in večerne nastope zadetih hipijev na vaškem odru. Prej glasba za hipije, kot glasba hipijev. Fleet Foxes so tisti, ki bi v hipi skupnosti, bili tisti, ki bi dan preživeli v gozdu, sekali drva za zimo, zvečer pa z umazanijo za nohti, praskami po obrazu in flanelastih srajcah pobrali instrumente ter s čarobnimi melodijami, dali spat otroke, da bi starši lahko v miru tripali na gobah.

Fleet Foxes in folk Americana v najlepši možni moderni izdaji. Poimenovali so jih tudi Freak Folk, jaz pa, da če bi jih spustili skozi “weird efekt” bi dobili še ene Animal Collective. Folk tradicija, je v zadnjih letih vsekakor postala največja zakladna skrinja, od koder črpa večina pop muzike, ki prihaja iz Amerike.

Iz Amerike pa v, po številu prebivalcev glasbeno najbolj kreativno in inovativno državo Islandijo. Po svetovnem uspehu leta 99 z Ágatis byrjun in še večjo potrditvijo in uveljavitvijo z Takk leta 2005, so nas po lanskem, ja lahko rečemo kar projektu Heima/Hvarf-Heim, letos presenetili z izjemno pozitivno, radostno in v določenih delih tudi plesno ploščo Me? su? í eyrum vi? spilum endalaust. V današnji paket tako imenovanih hipijev, sem jih uvrstil prav zaradi lanskega projekta Heima, kot tudi zaradi pozitivnosti letošnjega izdelka. V dokumentarcu Heima (kar pomeni dom) so nas ganili z pristopom, ko so po Islandiji izvedli turnejo, za lokalne prebivalce različnih mest, kjer so igrali od stanovanj, zapuščenih bark, dvoran, do koncertov na prostem, kjer so pokazali tudi svojo okoljevarstveno plat, v kolikor ni bila očitna že prej. Za akustično izvedbo so se odločili tudi zaradi tega, ker so javno nasprotovali gradnji jezu, ki bi omogočal proizvodnjo elektrike, kar so izginotje nekaterih vodnih površin.

Na novi plošči, pa se kot prvič sploh, pojavi komad v angleščini, drugače je 95% pesmi v Islandščini, nekaj malega pa v izmišljenem jeziku, kar so mediji pograbili na veliko, in pretiravali v tej smeri, da so besedila le izmišljene besede, kar pa seveda ne drži, liriki posvečajo ogromno časa, vendar pa kot sami pravijo, so velikokrat narobe razumljeni kot resen band, ko pa so v resnici zelo komični-smešni in pozitivni; torej Sigur Ros so že od nekdaj pozitivni, le da so na novi plošči to izspostavili tudi z zvokom. Zdaj brez godalnega kvarteta Amina, kot kvartet. Je pa to tudi prvi album, ki je bil v celoti posnet izven Islandije in sicer v New Yorku in mixan v Londonu.

Sigur Ros in Me? su? í eyrum vi? spilum endalaust…Hipiji zaradi anti-komercialnosti, naslovnice plošče, zavzemanja za ohranitev narave, pozitivnosti, uporabe akustičnih inštrumentov, iskrenosti, topline, povezanosti z naravo in še bi lahko našteval.

Sedaj prehajamo, do zadnjih dveh v današnjem sklopu, dveh, ki imata podobno, izjemno zanimivo zgodbo, po pristopu snemanja plošče. Prvi je Justin Vernon, ki se skriva za imenom Bon Iver (kar v francosčini pomeni dobra zima) z naslovom For Emma Forever Ago. Zgodba gre takole: Ko se je leta 2006 razšel s svojim bandom in življensko sopotnico, je zapustil svoje stanovanje v Severni Karolini in se po okrevanju bolezni ledvic, odpravil na 18-urno vožnjo v svoj rodni kraj v severni Wisconsin, kjer se je preselil v nekakšen bivalnik sredi tamkajšnjih gozdov, in se preživljal z lovljenjem jelenov in sekanjem drv. Seveda je zraven imel kitaro in ko se mu je poškodovala ali pa je potreboval strune, ni pa imel denarja, je potrebno popravilo in podobno plačeval v divjačini.

Bolezen mu je pustila bolečine v ledvicah, ki so se odlično ujele z tistimi v duši, kar je ustvarilo izdelek, pri snemanju katerega je uporabljal akustično kitaro, svoj glas, vse skupaj pa posnel na stari snemalni opremi. Sredi zime, sredi gozda obkrožen z naravo in gozdnimi bitji in na tak način opravil s preteklostjo in se odločil, da šteje le še od sedaj naprej. Pravi, da si ne more sam jemati zaslug za ploščo, čeprav je bil edini človek v tistih gozdovih, najbrž so mu veliko pomagali škrati in druga gozdna bitja, kar je slišati tudi na plošči. Gre za veliko dejanje transformacije in izolacije od vsakdanjega modernega življenja, kar se izjemno intenzivno odraža na plošči, ki pa kljub temu zveni čisto pripravljena na poslušalce iz mesa in krvi. Predstavlja pobeg ali odmik od vsega, ne samo za njega ampak tudi za poslušalca.

Zadnja v današnjem sklopu letošnjih hipurskih izdaj in do tiste mogoče celo edine, ki bi jo lahko zares označili kot hipijevsko indijansko ploščo.

Motion To Rejoin, se imenuje plošča Brightblack Morning Light, za katero se skrivata Rachel Hughes in Naybob Shineywater. Gre za njun tretji album, ki je bil posnet, v puščavi Nove Mehike, ki je sicer znana prav po hipijevskih komunah v današnjega časa. Album pa je bil v celoti posnet s pomočjo napajanja sončne energije. Oba dejansko živita v tipiju sredi puščave, kjer jima uspeva celo vrt in nekatere avtohtone hranilne in zdravilne, mistične rastline primerne za hrano, kot tudi za spiritualna potovanja. Ja hipiji so letos v modi, vendar pa je njun pogled in način daleč daleč od tistega MGMTjevskega hipijestva, s katerim smo začeli današnjo oddajo. Tudi glasba je daleč od vsega kar prihaja iz brooklyna, kar je logično. Opisali bi jo lahko, kot glasbo vroče zemlje, spiritualnih psalmov in mističnega šepetanja.

Nočeta izgledati kot hipija ali indijanca ampak tako dejansko živita in zaradi ljubezni, do vsega živega okoli nas, kar je vsekakor povezano z ljubeznijo do glasbe, v kateri se vse skupaj odraža. Glasba je vedno bila sredstvo sporočanja ali pa posrednovanja določenih občutkov in kot ljudje imamo nekje v sebi to, da želimo vse skupaj zabeležiti, ovekovečiti, izdelati in ker nam pripomočki to omogočajo, tudi posneti. To sta storila tudi Rachel in Naybob za kar sta k sodelovanju povabila tudi druge glasbenike, na jamm sessione sredi puščave, kjer so uporabljali kitare, Rhodes piano, vibrafon, pozavno, clarinet, saksofon, činele, tolkala, flavte, in cel kup starodavnih klaviatur in rekorderjev, vse skupaj ozvočeno in priključeno na prostem sredi puščave na štiri solarne plošče.

Zgodbe teh ljudi so fascinantne in navdihujoče, ob katerih nas prevzamejo občutki, da bi doma pobrali instrumente, prodali vso imetje, se odpravili na ladjo in se preselili k njim v gozd ali puščavo in živeli svobodno pod soncem z muziko okoli nas. Svoboda v pravem pomenu besede. Ne bomo pa se sedaj, čeprav bi se lahko, spuščali v razprave, v koliko gre tako pri Bon Iver, kot tudi pri Brightblack Morning Light, za iskrenost, in ne le še za eno marketinško potezo in pristop, ki zagotavlja uspeh plošče, zaradi specifičnosti in posebnosti, tako zgodbe, kot pristopa pri snemanju. Vsekakor gre za odlična izdelka, ob poslušanju katerih, nam niti na pamet ne pride, da bi ne bilo posneto iskreno in resnično svobodno. Založbe pa so tiste, ki vse skupaj pripeljejo do nas, v civilizacijo, na kak način v končni fazi niti ni pomembno, izdelki so tu in hvala bogu dostopni tudi na vinilkah. Koliko ti posnetki komu pomenijo, pa je odvisno od vsakega posameznika posebej. Nekaj teh zgodb smo vam danes skušali predstaviti.

MARIANNE FAITHFULL- "Easy Come Easy Go"by David Šribar, 4.12.2008





WILLIE NELSON & WYNTON MARSALIS  - "Two Man With The Blues" by Mitja Hlupič, 20.11.2008



Poslušali smo eno izmed lepših, lahko pa rečemo kar najlepšo live ploščo letošnjega leta...Posneto 12. in 13. januarja 2007, v Lincoln Centru v New Yorku...Tam sta se takrat dobila dva izmed največjih ameriških glasbenih ikon....Eden je jazz skladatelj in trobentač drugi pa največja country legenda....In kaj bi skupaj lahko sestavila
jazzer in countrijaš?? Odgovor je Blues.... in plošča Two Men With The Blues...Willie-ja Nelson-a in Wyntona Marsalisa...Posneto v živo, seveda z odličnim bandom...in sicer WALTER BLANDING na saksofonu, MICKEY RAPHAEL na ustni harmoniki, DAN NIMMER na klavirju, CARLOS HENRIQUEZ na basu in ALI JACKSON na bobnih...

Ja kaj povedati od dveh legendah....Oba sta bila že večkrat nagrajena z grammyem....in to se pričakuje tudi za to ploščo, kajti na njej se neverjetno čuti, kako sta se ujela in še pomembneje, kako lepo lahko dopolnjujeta en drugega....Williejeva občudujoča čistina glasu in izpiljena natančnost na kitari, se dobesedno zlije z Wyntonovo prijetno škripajočo in kultno razjarjeno in spet nežno ščegetajočo trobento...

Willie Nelson se je rodil  leta 1933, mama je pobegnila takoj po njegovem rojstvu, oče pa ju je s sestro  predal svojim staršem...Stara starša pa sta učila v šoli petja, tako da je do sedmega leta že pel, igral kitaro, pisal pesmi in tudi nastopal...V življenju se mu je že od malih nog pripetilo veliko neprijetnih stvari....Ampak kadarkoli mu je
življenje metalo sranje pred noge, je vedno, brez problema šel skozi v najlepši obleki, z jointom v roki in pozitivnimi mislimi v glavi, se odpravil na avtobus in šel dalje....Tako, da ni Dylan tisti, ki je izumil nikoli končano se turnejo, ampak Willie Nelson....Tako kot Dylanova, se tudi Nelsonova koncertna turneja ne bo končala pred
njegovo smrtjo....Ali kot pravi TISTI, KI ŽIVI ZA PESEM MORA UMRETI NA CESTI...

Wynton Marsalis velja za enega največjih jazz glasbenikov moderne dobe....Kot tudi enega največjih poznavalcev jazz zgodovine....Dokazal pa se je tudi kot skladatelj klasične glasbe....Kot pomemben podatek pa se mi zdi, da je tudi glasbeni direktor Home of Jazz v Lincoln Centru, se pravi placa, kjer je bil odigran koncert in
posneta ta plošča.... Zanimivo predvsem zaradi tega, ker vsi vemo, da je Willie Nelson imel ogromno težav z davkarijo, ki mu je zasegla premoženje in hišo....Zato se je znašel v veliki finančni krizi in vsekakor je prav, da so mu v teh renutkih na pomoč priskočili prijatelji, kot je Wynton Marsalis, kot pa da snema reklame za šampone za
lase....Čeprav si je ogromno pozitivne publicitete predvsem med mladimi, zagotovil po neštetih trenutkih, ko so ga policaji dobili z ganjo....tako so, tako rekoč mesečno časopisi objavljali zgodbe o tem, kako je Willie Nelson, spet bil ujet, ko je kadil ali pa samo posedoval, tudi večje vreče priljubljene a žal ilegalne rastline...Ne glede na to
kakšen je bil razlog za sodelovanje jazzerja in country glasbenika, da posnameta blues ploščo, smo lahko zadovoljni, da je do tega prišlo....kajti resnično gre za eno lepših live plošč letošnjega leta.... Plošča je izšla letos julija pri Blue Note, v LP formatu dostopna tudi pri nas. Posneta je bila v dveh dneh na živih nastopih, in ker se
čuti različen odziv publike pri določenih komadih, gre sklepati da so na enem koncertu bili prisotni poslušalci, ki so se morali pojaviti zaradi svojega ugleda ali pomembnosti (nežni neprepričljivi kulturni aplavz) na drugem pa poznavalci (močan aplavz z žvižgi in vzkliki). Tako pač je....Tudi na naših koncertnih odrih.


HERMAN DUNE- "Next Year In Zion" by David Šribar, 13.11.2008

MATTHEW HERBERT BIG BAND- "There's Me and There's You"by Grega Volčanjk,6.11.2008

THE CLASH- "Live At Shea Stadium"by David Šribar,23.10.2008

TV ON THE RADIO- "Dear Science" by David Šribar, 7.10.2008

Težko bomo našli bend, ki je v zadnjih treh letih bil deležen tolikšne hvale, kot brooklynški TV ON THE RADIO. Tako je logično, da smo jim namenili termin v oddaji MARŠ PLASTIKA, za predstavitev nove, vsestranske glasbene mojstrovine "Dear Science". Na njej najdemo 11 komadov, nastalih pod vplivi funka, rocka, soula, gospela, ter bojda tudi "gobic".

Pri TVOTR moramo najprej izpostavit frontmana, producenta - gospoda David Siteka. Gre za utopičnega in vsekakor tudi obsedenega producenta, ki je dejaven tudi izven hišnega benda. Kot producent je sokreiral izdelke Yeah Yeah Yeahs, Liars, Scarlet Johansson ter britanskih newcomerjev leta 2008 - Foals.
Sitek v aktualnih intervjuih na vprašanje, zakaj njegova glasba zveni tako prekleto hipnotično, odgovarja v dveh verzijah.
Prva verzija, je (za večino) utrujajoč monolog, v katerem podrobno razlaga o "loop-ih", ki jih reže po neprespanih nočeh, ter tako s ponavljanjem tega postopka dekonstrukcije nastanejo novi loopi. Dolg in zelo tehničen odgovor.
Druga verzija je veliko krajša. Komad "Stork & Owl" npr., bi naj na vrhuncu tripa z gobami.
Vrhunci albuma, pa so medtem singlca "Golden Age", s temačnimi synthie-površinami podložen up-tempo komad "Dancing Choose" ter komad "Crying". Slednja imasta največ funka, ki ga pa ima album tudi nasplošno več kot predhodnik. TVOTR torej pravijo, da je potreba po več plesa, kot eni najstarejših ter najnaravnejših oblik komunikacije.
V drugi polovici albuma, kot vrhunec lahko izpostavimo komad "DLZ". Tukaj se temaćni sythei mešajo z uičenimi background vokali, ter hip hop beatom.
Pametno, funky, sexy - eden najlepših urbanih pop albumov leta 2008. Svoje vplive, v primerjavi s predhodniki, dopušča najbolj iskreno ter samozavestno. Resnično najbolj diferenčen album brooklynčanov.

Citiranje, moduliranje, kolažiranje. S temi metodami se danes fabricira POP. Na neko novo, stilsko avtonomno glasbo, ki zacveti konec desetletja (kot v 80ih techno, hip hop, grunge,....), ne računa več nihče. In če ne bi bilo bendov, kot je TVOTR, ki so dokazali, da se lahko iz stilskega mozaika porodi nov duh, bi bilo zelo žalostno opazovat, kako se retro ter citatni-pop brez inspiracije zibajo, inovativnost zamenjuje z reciklažo, in večina protagonistov, sploh več ne opazi, kako se v nezavest "copy-pasteajo".
TVOTR je uspelo, modernemu indie-rocku prispevat en obširen up-date. Sovpadanje stilov je njihova metoda, in naploh - TV On The Radio - prvi clash se pojavi že v samem imenu benda.

---