MARŠ Plastika
24. maj 2010Prins Thomas - Prins Thomas (Full Pupp 2010), by Gregor Volčanjk
V nocojšnji marš plastiki se bomo podali na sever, natančneje na Norveško, od koder prihaja Thomas Moen Hermanse, bolj znan kot Prins Thomas. Kljub temu, da gremo v deželo snega in nizkih temperatur, brez skrbi, kajti gre za s polarnim sijem obsijan album s preprostim naslovom Prins Thomas. Abum je izšel na začetku leta pri njegovi založbi Full pupp, kjer izdajajo samo norveški izvajalci, druga založba, katero vodi pa se imenuje Internasjonal in pokriva vse ostale nenorveške zadeve. Prins ima za seboj ogromno remiksov, poleg tega pa je še polovica posebej plodnega sodelovanja z drugim wunder kindom skandinavske "nu disco" scene Hans-Peter Lindstrom-om. Zanimivo, da je po vseh teh izdajah, ki jih je nanizal, to šele njegov prvenec.
Skandinavska scena je bogata in produktivna in kot sami veste imajo tam narod več kot glasbeno razvit in to je morda tudi razvidno iz vseh ekstremov, ki jih zavzemajo v obliki metalskih in freejazzovskih zadev. Nekje med vsemi temi godbami, pa se najde na severu še mesto za bolj plesno orientirano elektroniko h kateri se zvok Prins Thomas-a nagiba. Na albumu, ki je pred nami nas bo glasba vodila vse do plesnega podija in tam se pot ne konča. Prins uspešno vozi po skladbah in med tem uporablja prijeme, ki se med drugim tudi očitno zgledujejo po krautrockerskih legendah, ki so bodimo pošteni dodobra oblikovale in vplivale na dandanašnjo glasbo. Tega se Prins Thomas zaveda in tega na albumu ne manjka, pri tem seveda ne smemo pozabiti na druge vire, iz katerih črpa in se jih zaveda pri svojem glasbenem ustvarjanju. Rezultat je zvok, ki se nenehno razvija in nas ob miganju zapelje še globlje... očitno se iz polarnih noči rodi tudi kaj dobrega.
Za vse na albumu je poskrbel v glavnem Prins Thomas sam (slišimo ga celo kako poje), kjer pa je bila potrebna pomoč pa jo je dobil pri kolegu Lindstromu, ki je npr. v komadu sauerkraut odigral klavinet, na trobenti pa je svoj delež prispeval še en wunder kind skandinavskega diskoidnega vibriranja - to je todd terje, katerega izbor smo že lahko tudi preizkusili na lastna ušesa v klubu k4 v aprilu letos. Ne zgubljajmo preveč besed o glasbi, ki že igra v podlagi, saj je album dolg eno uro in 4 sekunde, prepustimo se zvoku, ki ga je oblikoval Prins Thomas. Ki pa nam v bodoče pripravlja kar nekaj zanimivih projektov, poleg vseh remiksov, ki se čakajo, da pridejo na plan, se pripravlja tudi projekt z imenom Prins Thomas Orchestral, v katerem bo mogoče kot basist zasedel mesto njegov brat. Skandinavska saga se nadaljuje, vi pa jo lahko začnete z nalednjimi skladbami: Orkenvandrin, Uggebugg, Slangemusikk, Sauerkraut, Wendy Not Walter, Nattonsket, Attiatte.
19.maj 2010
Tamikrest - Adagh (Gletterhouse, 2010), by Mitja Hlupič
O puščavskem bluesu zahodne sahare, ki je prodrl na pokvarjeni zahod evropeoz. je zaradi zahoda tudi nastal smo na Maršu povedali že vse, v dveh oddajah Neslišno, ko smo pred dvema letoma poslušali ploščo Aman Iman zasedbe Tinariwen in konec lanskega leta v njihovi najnovejši plošči Imidiwan smo se dotaknili tako zgodovine touaregov kot tudi glasbenega ustvarjanja, ki so ga v zahodni sahari vzpodbudili evropski glasbeni navdušenci nad afriško glasbo ali glasbi sveta, ki so jo več kot uspešno pripeljali na evropske police, iz katerih romajo v zbirke new age poduhovljenih potrošnikov, ki so prebrali preveč knjig o osebni rasti. No bodi dovolj, to je seveda subjektivno mnenje, ki lahko zveni malce zlobno, zaradi tega, ker je tako tudi mišljeno.
No za ponudbu in predstavitev tovrstne godbe v živo, pri nas, že več kot 25 let skrbi Festival Druga Godba. Festival štarta danes 19. maja in bo letos potekal do 25. maja. No in en dan pred koncem, v četrtek bodo na festivalu nastopili, nasledniki oz. nova generacija puščavskega bluesa iz Malija, to je zasedba Tamikrest, ki ste jo poslušalci že imeli priložnost spoznati v Marševem hitu tedna iz pred nekaj tednov, ko smo jih predstavljali s komadom Tahoult iz njihove letos izdane plošče Adagh, ki jo bomo danes slišali v celoti.
Kot rečeno gre za naslednjo generacijo puščavskega bluesa zahodne sahare, tradicionalno glasbo touaregov pod vplivi zahodnega kitarskega ustvarjanja pomešano z afriško ritmiko in bluesom zahodnega sveta.
Kot kaže so več ali manj uveljavnjeni glasbeniki spoznali kanal iskrene glasbe s katero se lahko poistovetijo na način, da pomagajo pri produkciji in samem ustvarjanju. Vse te povezave se seveda zgodijo na Festivalu, ki vsako leto januarja poteka v puščavi Malija, o katerem smo tudi že govorili.
No in eden izmed teh, ki so se znašli med puščavskim duhom je tudi Chris Eckman, ki že dalj časa ustvarja tudi v Sloveniji. Na festivalu v bližini Timbuktuja v Maliju je leta 2008 nastopal z zasedbo Dirtmusic, katerih glasbo poslušalci že pravtako poznate, podrobneje pa jo boste spoznali v eni izmed prihodnjih plastik in seveda tudi na isti dan 24.maja v Ljubjanskih Križankah.
Istega leta so tam premierno nastopali tudi mlada zasedba Tamikrest in zgodili so se tradicionalni jam sessioni, ki so rezultirali v sodelovanje mladih touaregov z Eckmanom, ki je nato ploščo produciral.
In sedaj smo tu. Da gre pri glasbi Tamikrest čutiti vpliv mednarodno uspešnih Tinariwen, in vpliv vsega kar je vplivalo na njih, je več kot očitno.
Da črpajo tako iz kulturno-glasbeno-uporniške zgodovine Touaregov kot tudi glasbe zahodnega sveta je pravtako razvidno.
V čem se torej njihova glasba razlikuje od že uveljavljenih touareških skupin?
Na trenutke in poslušalcu, ki spoznava celotno glasbeno ustvarjanje puščave v enem kosu ta razlika niti ni opazna. Vsi tisti, ki pa spremljajo dogajanje v Maliju zadnjih nekaj let, pa lahko opazijo določene raznolikosti v podmladku puščavskega bluesa.
Eden izmed teh je vsekakor večji vpliv zahoda in premalo definiran in izpiljen lastni zvok, katerega so več kot uspešno lansirali Tinariwen in Terakaft.
Presenetilo me je dodajanje bobnov pri katerih se je težko odločiti ali delujejo ali ne...Po eni strani odvzemajo pristnost puščavskega ritma in po drugi dodajajo konvencionalni vpliv zahoda. No prisotni so le v enem ali dveh komadih.
Plošča v celoti zveni odlično in odločno, kljub občutku, ki se pojavlja, da je vse že slišano. Tematika besedil je tako kot pri njihovih predhodnikih uporniško ljubezenska in se dotika negotove politične situacije v Maliju. Predvsem situacije mladinske populacije, ki se sedaj po puščavi vozi s terenci in nabija Ac/Dc.
Vseeno pa obstaja zavedna generacija, ki sprejema zahodni vpliv in hkrati ohranja touareško tradicijo in ne pozablja na večni boj, ki bo prisoten kot kaže za vedno.
Plošča je klasičen puščavski blues, kateremu je Eckman dodal svoj čut melodike in melanholije, ki se odraža skozi zahodnemu zvoku bližji izzven. Ohranil pa je tisti značilni zvok, ki so ga ustvarili predhodniki, to je stopnjevanje, ki se tik pred končnim izlivom umiri in to je tiste najočitnejša lastnost puščavskega bluesa. Melodija in bas linija ustvarjata napetost, ki pa nikoli ne pripelje do eksplozije, kot smo to vajeni v zahodnem rocku. Tisto kar se zgodi po nekaj minutnem ustvarjanju napetosti v komadih je resnično magično in slišano le pri tovrstni glasbi območja zahodne sahare.
Če se vam dogodi da vas zvok in atmosfera albuma prepriča, vseeno pa se vam po polovici plošče pojavi nezainteresiranost in ujetost v enoličje preverite kako vse skupaj zveni v živo, v ponedeljek 24. maja v ljubljanskih Križankah. Tam bodo nastopili skupaj z Eckmanovo Dirtmusic, ŠKM bando in Mlado Beltinsko Bando.
12. maj 2010
Jamie Lidell - Compass (2010), avtorica: Nežka
V današnji Plastiki vam v poslušanje nudimo novega Jamieja Lidella, oziroma njegov album Compass, ki bo prav kmalu izšel pri Warpu. Sneman je bil v New Yorku, Kanadi in Los Angelesu, v sodelovanju s precejšnjim številom glasbenikov - med najbolj opaznimi so Beck, Feist, Gonzales, Pat Sansone in Chris Taylor. Kot posledica je nastal album s štirinajstimi pesmimi zajebanega popa, ki je to (pop namreč) le v osnovi.
Jamie Lidell je glasbenik, rojen v Angliji in preseljen na Manhattan. Večja pozornost na glasbeni sceni mu je bila izborjena leta 2005, ko je pri Warpu bil izdan njegov drugi album Multiply. Le-ta je bil tako uspešen, da je naslednje leto ponovno bil izdan kot Multiply Additions. Z razliko od prvega pa so na njem bili remiksi in posnetki v živo. Naslednji album JIM je v začetku lanskega leta na Independent Music Awards bil proglašen za najboljši pop/rock album leta.
Če bo nov album žel kakšne nagrade ne vemo, zagotovo pa lahko trdimo, da je Compass izredno dober. Je nabor pesmi, ki pop opravičujejo. Morda je v zadnjem stavku bilo moč zaznati rahel dvom nad omenjeno glasbeno zvrstjo, na Jamiejevih plečih pa je ostalo, da te predsodke zruši. Z interdisciplinarnim pristopom h glasbi mu je to uspelo. Compass je super gruvi stvaritev, ki te na čase naredi plešočega, nasmejanega ali pa mravljinčastega. V glavnem, govori o ljubezni in pogoj, da ne izzveni „čizi“ ni ta, da ga poslušamo v samoti in v temi.
Pred izidom albuma pa se je marca na spletu pojavil precej zanimiv video pesmi The Ring (link je spodaj). V zadnjem času Jamie pridno nastopa, kar nekaj koncertov je popolnoma razprodal. V kolikor ste zainteresirani nad poslušanjem Jamieja Lidella v živo, pa preglejte koncertne datume, saj se bo v bližnji prihodnosti še gibal po Evropi. Do takrat pa se radostite ob poslušanju kompasa.
5. maj 2010
Kammerflimmer Kollektief - Wildling (Staubgold 2010), By Branko Rihtarič
Po prvem občutku lahko nemško skupino Kammerflimmer Kollektief napačno okarakteriziramo kot eksperimentalni band. Njihova glasba prinaša abstraktne vokale, elektroniko in sled po prakticiranju spontanosti. Vendar je v bistvu usmerjena v muziciranje, ne inoviranje. Wilding je zgrajen v prepoznavnem duhu – potrpežljivo razvijanje jazz-a, kanček klasične nemške psihadelije (Cluster) ter nežni kitarski zvoki podobni glasbi iz špageti vesternov Ennio Morricone-ja. Morda le s ščepcem melodicizma indie-rocka in art-rocka. S tem zasukom so Kammerklimmer Kollektief pristali v sferi enoznačnega, njim svojstvenega zvoka.
To je enostavno fina glasba. Tukaj slišimo nekaj svojevrstnih sestavljenih stilov, ki delujejo popolnoma uravnoteženo, saj vsak izmed članov odigra svoje delo kar se da z občutkom. Tako nam double-basist Johannes Frisch ponudi rock- solid jazz temelje, prepletajoč globoki groove in plitko improvizacijo. Kitarist Thomas Weber nam po drugi strani nudi obilje eksperimentalnega in cinematičnega feelinga 70-tih ter simultanega prepletanja woozy vendar bolj hard preigravanja kitare ter elektronskih nadgradenj le-teh. Heike Aumüller pa s svojim humaniziranim svojevrstnim vokalom, v kolikor ni za svojim harmoniumu ali s flavto na tleh oz. za sintisaizerjem, doda poseben čar.
Bobnar Christopher Brunner pa je nekako duša te zasedbe, ki v skupno glasbo vnaša svetlobo. Nihče izmed naštetih ne potuje po svoji poti, vsi ustvarjajo glasbo z obilico taktnosti in občutku izmikanju strukturam.
Glasba skupine Kammerflimmer Kollektief na nek način globoko prodira v možgane, kjer se lahko le ti popolnoma izključijo. Vendar pa je za ljubitelje tovrstne glasbe kontroliranega muziciranja ter skrivnostnega razpoloženja to zelo prijetno presenečenje.
4.maj 2010
Thomas Fehlmann - Gute Luft (Kompakt 2010), by Gregor Volčanjk
Nocoj se bomo v uri, ki je pred nami preselili v Berlin. Tam namreč živi in ustvarja v Švici rojen Thomas Fehlmann, ki je avtor glasbe za album, ki ga bomo predstavili nocoj. Na albumu z naslovom Gute luft se nahaja glasba, ki jo lahko slišimo tudi v 24-urnem dokumentarcu z naslovom 24h Berlin, ki govori o berlinski elektronski sceni.
Thomas Fehlmann se ukvarja z glasbo že od konca 70ih let. V tem času je sodeloval pri projektih kot so novovalovski band iz Hamburga Palais Schaumburg, 3MB (kjer so skupaj z Juan-om Atkins-om in Moritz Von Oswald-om skupaj združili Detroit in Berlin), pa še njegovega prispevka pri elektroničarjih imenovanih The Orb ne smemo pozabit.
Po treh letih, kar je izdal svoj zadnji material smo tako priča glasbi, s katero je pospremil najdaljši dokumentarni film, pri katerem je sodelovalo 80 ekip kamermanov, ki so zasledovali, kako se odvije življenje v Berlinu v 24-ih urah. Glede na to, da je to bil zelo velik zalogaj, je pri tem sodelovala velika produkcijska ekipa, v kateri se je znašel še Maurus Ronner, ki je bil odgovoren za glasbo. Tako je na koncu dosti glasbe ostalo neuporabljene v končni verziji dokumentarca in kar bomo danes poslušali izvira iz nešteto ur materiala, ki ga je ustvaril Thomas za ta dokumentarec in potem je še to dodatno zmanipuliral in pošraufal.
Naslov albuma je več kot primeren, torej Gute luft, dober zrak, saj v komadih, ki jih bomo slišali najdemo več kot dovolj zraka. Komadi so večplastni, kar se od Berlinske elektronske scene pričakuje in priča smo kompleksnemu muziciranju Fehlmann-a. Če bi glasbo, ki jo bomo slišal označili kot minimal, bi jo s tem nepravilno umestili, saj gre za neverjetno veliko vplivov, iz katerih črpa navdih in je glasba vse prej kot minimalna. Toda kdor pozna Thomasa Fehlmanna ve, da je to minimal, ki ga ustvarja Thomas, in na tem albumu je moč čutiti njegovo zrelost in razumevanje berlinskega zvoka. Tako smo priča berlinskemu luftu, ki se v nas razlije in nas spomni na berlinsko zelenje, obenem pa ne pozabi na nešteto kultur, ki dodajo svoj pečat tako raznoliki kulturi, ki jo premore mesto Berlin.
26.april 2010
Jamie Saft - A Bag Of Shells (Tzadik 2010), by Mitja Hlupič
Jamie Saft velja za enega najpomembnejših glasbenikov, sodobne New Yorške Downtown scene. Sodeloval je tako rekoč z vsemi uveljavljenimi glasbeniki New Yorške scene. Poleg sodelovanj od Johna Zorna, Beastie Boysov do Bad Brains in B-52`s pa je njegov seznam, kjer se pojavlja kot glasbenik predolg za naštevanje vsega, vendar lahko povzamemo, da je sodeloval pri
ogromno projektih in albumih izdanih pri založbi Tzadik in ko govorimo o Tzadiku, gre za hišnega glasbenika, te nadvse cenjene založbe.
Omeniti pa moramo tudi sodelovanje z Japonskimi noiserji Merzbow, in pa aktualno ploščo The Dreamers, še eno Zornovo ekipo glasbenikov, ki jo poslušalci 95,9Mhz že dobro poznate. Jamie-a smo v obeh zasedbah imeli priložnost videti v živo tudi pri nas, z Dreamersi na lanskem Ljubljanskem Jazz Festivalu z Merzbowpa pred leti v klubu Gromka na Metelkovi.
Glede samostojnih projektov, pa moramo omeniti lani izdano ploščo Black Shabbis, kjer je skozi sodobno improvizacijo združil jazz in black metal in pa seveda Jamie Saft Trio, s katerim
preigravajo Dylana in Zornove kompozicije iz Masada Book Two, tudi ta zasedba, je pred dvema letoma gostovala pri nas in sicer v klubu Cankarjevega doma.
Kot pianist je sodeloval tudi pri operi Johna Adamsa, skupaj z umetnikom Cuongom Vujem pa je pri založbi Avant izdal album "Ragged Jack". Predstavil pa se je tudi že kot izvajalec
elektronske glasbe v živo, kot član drum n bass zasedbe Nerve.
Pomemben del njegovega ustvarjanja pa predstavlja glasba, ki jo dela za filme in del tega bomo poslušali danes.
Gre za izbrane soundtracke iz štirih Filmov: Na festivalu Sundance nagrajenim Murderball iz leta 2005, pravtako nagrajenim dokumentarcem Dear Talula iz leta 2007, God Grew Tired Of Us še enim nagrajencem iz Sundance-a 2007 in pa Brooklyn Exile, dokumentarcem o življenju znotraj radikalne judovske skupnosti v ZDA.
Slišali bomo lahko raznolike cinematične in čustveno nabite kompozicije, ki se gibljejo med klasiko, jazzom, etnom, bluesom judovsko in tudi reggae glasbo. Čeprav ploščo otvori metalski Murderball, je tisto kar sledi nekaj popolnoma drugega.
Ja glasbenik kot je Jamie Saft, s svojim ustvarjanjem dokazuje tezo o neverjetni povezanosti dveh, tudi v našem prostoru marginaliziranih skupnosti glasbenih privržencev in morda edinih dveh še živih subkultur, ki opravičujeta termin `scena`.. To so seveda Jazzerji in pa Metalci. In da imata te dve smeri veliko skupnega, mogoče ne izgleda z distance, a ko pomislimo in upoštevamo določene ideje znotraj ustvarjanja glasbe ugotovimo da obstaja med njima zelo trden most.
To je Jamie lepo demonstriral na lani izdani plošči Black Shabbis.
No tisto kar nas čaka v naslednjih petdesetih minutah, pa je čisto nekaj drugega..Pred nami je izbor kompozicij, ki so kljub temu, da so izvzete iz različnih tematik, med seboj zelo povezane. V ustvarjanju razpoloženja in prezentacije zgodbe, kljub temu, če si niste ogledali nobenega od dokumentarnih filmov, za katere je bila glasba napisana, vas glasba s svojim čustvenim nabojem in občutkom za teatralnost odpelje v dokument nekega časa in okolja, ki si ga ustvari vaš lastni um.
Tako se znajdete v dokumentarnem filmu svoje lastne domišljije. Za tiste, ki vam to ni dovolj in želite videti tematiko za katero je bila glasba napisana pa priporočam ogled omenjenih dokumentarcev. Priložnost za to vam bomo ponudili kar mi, na enem izmed Marš Kino predstav, ki se že od začetka aprila odvijajo vsako drugo nedeljo v dvorani gustaf. Ja, da pridete do nekaterih
vsebin, se je včasih potrebno malce potruditi in izbrskati sami, vsega vam niti nočemo servirati na pladnju..
22. april 2010
Nest - Retold (Serein 2010), by Gregor Volčanjk
V nocojšnji plastiki se bomo posvetili
albumu dvojca, ki se skriva pod imenom Nest. Naslov plate pa je Retold
in je konec janurja letos izšla pri založbi Serein, ki se je najprej
ukvarjala samo z internetnimi izdajami, ki so bile brezplačne. Toda vsi
se zavedamo, da glasba zavzame neko dodatno globino, če lahko v rokah
držimo tudi fizično izdajo. To je jasno tudi Waležanu Huw Roberts-u, ki
je ena polovica dueta Nest, prav tako pa je glavni mož založbe Serein.
Drugi del dvojca pa tvori Norvežan Otto Totland, ki nam je pa bolj znan po projektu z
imenom Deaf
Center, v katerem je poleg njega še Erik Skodvin.
In tako smo priča prvi
fizični izdaji založbe Serein - lična zgoščenka, na kateri se poleg 6
komadov, ki so že izšli na EP-ju, znajde še 5 novih skladb. Komadi, ki
so že izšli na ep-ju, so bili deležni tudi manjšega
glancanja, en komad pa ni samo doživel remaster, ampak sta ga tudi malo
bolj orng predelala - to je Cad Goddeu, kar bi po naše pomenilo Bitka
dreves in ozadje se skriva v walleški pesmi o enem čarovniku, ki je
pripravil drevesa do tega, da so se borila.
Sodelovanje Otto-ta in Huw-a pod imenom Nest, je nastalo iz njunega
prijateljstva, ki se je rodilo iz tega, da sta oba sodelovala z
internetno založbo Miasmah, ki v glavnem izdaja house, acid jazz in
ambientalno glasbo. Otto in Huw, oba izurjena pianista, sta zelo vešča v vpeljevanju
različnih vplivov v njuno izražanje, ki se v glavnem giblje med
eksperimentalno elektroniko in sodobnim klasičnim skladanjem. Vsaka
skladba na albumu retold je sestavljena iz majhnih koščkov, ki skupaj
zadihajo in dajejo skladbam življenje, ki nas popolnoma prevzame in
poskrbi, da se znajdemo v filmu. Navdih za skladanje seveda črpata tudi
iz filmske glasbe, kar nekako pojasni njuno cinematičnost zvoka, toda
to, kako prepričljive in dovršene so njune zvočne sestavljenke, je pa
nekaj posebnega. V glavnem je od nas odvisno, kakšne asociacije in
vizualizacije sproži album retold, kajti pred nami je 11 skladb, ki jim
je skupno to, da vse delujejo kot nekaj naravnega, iskrenega, čistega,
toplega... tudi kakšen komad, ki bi površnemu poslušalcu pustil
melanholični vtis, je prežet s toplino. Z življenjem. Privoščimo si ta
soundtrack za film, ki ga pišemo sami, nest in retold, založba serein.
21.april 2010
Gotan Project - Tango 3.0 (Ya Basta! 2010), by Branko Rihtarič
20.april 2010
Mike Patton - Mondo Cane (Ipecac, 2010), by Mitja Hlupič
19.april 2010
Autechre - Oversteps (Warp, 2010), by Klemen Kamenik
V nocojšnji Plastiki bomo poslušali nov album Autechre, Oversteps, ki je 22.marca letos izšel pri Warpu.
Angleški dvojec Autechre na elektronski glasbeni sceni deluje že skoraj dvajset let in sodi nekako med utemeljitelje IDM-a, žanra katerega temeljni kamen je bil položen z Warpovo izdajo kompilacije Artificial Intelligence leta 92, ter albumov, ki so sledili v seriji te izdaje. Warp je to novo smer v glasbi opisal oziroma poimenoval electronic listening music, kasneje bolj uveljavljen termin IDM, ki stoji za Inteligent Dance Musik, pa se je pojavil iz Amerike. Glede na elitistično konotacijo, ki jo ta kratica vsiljuje, je s strani autorjev pa tudi poslušalcev naletela na precejšnje neodobravanje, vendar se je z leti preprosto prijela in splošno uveljavila.
Rob Brown in Sean Booth sta že od samih začetkov svojega delovanja, ki sedaj seže že skoraj dve desetletji nazaj postavljala trende znotraj svojega žanra, kakor tudi na elektronski glasbeni sceni nasploh. Oversteps je njun deseti album, okrog katerega je bilo že pred izdajo dvignjenega precej prahu, polemik, ugibanj, lažnih internetnih verzij… V glavnem, svet je čakal na Oversteps. In je dočakal.
Vhod v album deluje precej nostalgočno in vzbuja občutenje Autercrovskega zvoka iz devetdesetih. Poliritmični kompleks, ki se prepleta z večpastnimi melodičnimi sint linijami, vsekakor spominja na Amber, pri čemer pa je vseskozi prisotna robotska fragmentacija zvoka, ki sta jo avtorja razvija skozi kasnejša dela. Kljub navidez, oziroma naposluh hladnemu, hidravličnemu elektronskemu zvoku, melodije, četudi pogosto potisnjene v ozadje, vseeno vzbujajo občutek nečesa naravnega, morda celo impresije narave v slogu Boards of Canada. Konceptualno bi tako album lahko interpretirali kot neko globje, pristno občutenje sveta, ki je dandanes pogosto zamegljeno in izgubljeno v šumu tehnološke družbe. Kakorkoli na to idejo se ne bom preveč obešal, saj nikoli nisem bil pristaš interpretacij mimo avtorjev, ki vse prepogosto padejo v iluzijah subjektivizma.
V drugi polovici albuma, ritem postaja vedno bolj fragmentiran in začenja nekoliko spominjati na dela iz začetka novega tisočletja, začenši z Confield pa vse do Quarstice ki v zvočnem slogu Autechre predstavljajo precejšen odmik od starih, melodičnih form in se poglabljajo v bolj eksperimentalne vode. Ta navezava na kasnejša dela postaja z iztekanjem albuma vedno bolj izrazita, kar pripelje do asociacije, da Oversteps predstavljajo nekakšno zaokroženo retrospektivo preteklega ustvarjanja in obenem spravo med starim in novim, ki je precej razdelila poslušalstvo.
Kot je že sicer značilno za to zvrst glasbe, Oversteps od poslušalca zahteva precejšnjo mero zbranosti, da zamiga možgane in obdrži rdečo nit od začetka do konca. Vsekakor pa gre zasluženo za težko pričakovan izdelek in konec koncev tudi zasluženo pohvaljen izdelek.
spisal Klemen Kamenik (Klekmen)
14. april 2010
The Whitefield Brothers - Earthology (Now-Again 2010), by Gregor Volčanjk
Da se je leto 2010 začelo
več kot spodobno za t.i. novi val funka, je posrkbel duo The
Whitefield Brothers, kateremu so se s svojim prispevkom pridružila
sama izjemna imena. Preden omenimo, kdo vse je sodeloval na plošči,
ki jo bomo poslušal, nekaj besed o dveh bratih, ki slišita na ime
Jan in Max Weissenfeldt.
Za Jana Weissenfeldta oz. Jana Whitefielda, bi lahko rekli, da je že skoraj legenda. Ta status opraviči njegovo soustanoviteljstvo nemške funkerske zasedbe z imenom Poets of Rhythm, potem različna sodelovanja za založbe kot so Ninja tune, Quannum, Compost, Mo'wax in z preko oceana stacionirano založbo Stones Throw ter še kaj bi lahko izbrskali iz njegovega udejstvovanja. Naj samo naštejem, s katerimi skupinami vse deluje: Poets Of Rhythm, Whitefield Brothers, Pan-Atlantics, Karl Hector & The Malcouns, Bus People Express, New Process, Woo Woo's, Mighty Continentals... Poleg tega, da je avtor mnogih komadov in da igra kitaro, ga poznamo tudi po tem, da organizira funkerske dogodke na nemških tleh, natančneje v Munchnu, kjer tudi živi. Za piko na i pa še dj-ja in to samo z malih 7 inčnih plošč.
Brat Max Weissenfeldt pa je
prav tako priden dečko, ki ga poznamo po igranju bobnov v skupinah
kot so Das Goldenes Zeitalter, Heliocentrics, The Poets of Rhythm in
seveda the Whitefield brothers.
In če vzamemo v obzir vsa ta sodelovanja in dodamo glasbenike, ki so sodelovali pri plošči Earthology, lahko že res nestrpno pričakujemo, da slišimo, kako zveni ustvarjeno. Vokale so posodili Edan, Mr. Lif, edinstvena pevka Bajka, Percee P in MED, za glasbeno spremljavo pa so dodali svojo noto glasbeniki iz še kako pomembnih skupin Antibalas, El Michels Affair, Quantic in pa Dap-Kings. Kot vidite gre za resnično izjemen nabor glasbenikov, ki poskrbijo, da funk na plošči zveni še posebej mikavno in avtentično. Sam naslov Earthology in pa tipografija na privlačnem oblikovanju albuma, za katerega je poskrbel mojster Jeff Jank, pa nas nekako že pripravijo tudi na to, da bomo deležni glasbenih vplivov z vsega sveta. Tako uspe The Whitefield bratom obogatiti solidni funk bobna, kitare, basa, trobil in klaviatur z inštrumenti in motivi z vseh vetrov. Svetovni hip notični funk bi lahko rekli glasbi, ki bo kmalu zapela.
Prisluhnimo 13. poliritmičnim kreacijam navdihnjenim z glasbo celega sveta, pri tem pa The Whitefield Brothers ostajajo zvesti trdemu in žilavemu funku. Album je izšel pri založbi Now again, ki jo vodi Eothen “Egon” Alapatt pod okriljem Los Angeles-ške založbe Stones Throw. Pri Now-Again so v glavnem specializirani za bolj raritetne funk in soul reizdaje, kar pa ne pomeni, da ni nič manjši ponos in zadovoljstvo ob tako dobrem albumu kot je Whitefield Brothers – Earthology, ki nas zapelje na potovanje po celem planetu. Fanka nam resnično ne manka.
13.april 2010
Zmajev Rep - Sestop (ZARŠ, 2010), by Mitja Hlupič
Plošča je v konec prejšnjega
meseca izšla za založbo radia študent. Zato je prav,
12. april 2010
These New Puritans: Hidden (Angular/Domino, 2010), by Nežka Struc
V drevišnji Marš
plastiki vam bomo v poslušanje ponudili drugi album skupine These New
Puritans, posnet v prvi četrtini letošnjega leta, izdan s sodelovanjem
založb Domino in Angular. Album nosi sramežljivo, jedrnato in
ne-prepoznavno ter lahko pozabljivo ime Hidden. Vsebina albuma je vse
kaj drugega kot prej omenjeni pridevniki, bolj spominja na kabinet
čudes iz plastelina, živega srebra in neke mase, ki daje občutek, da je
gnetljiva, vendar ne od poslušalca. Utemeljitve seveda sledijo, za
tistega, ki bo preživel do konca.
Četverica mladih glasbenikov,
s polovico dvojčkov na čelu ter s prikupno blondinko, večinoma na
desni, deluje malce srhljivo. Zakaj, ni jasno, najverjetneje zaradi
mračnosti, ki sopiha vštric z njihovo glasbo. Kakorkoli, prej omenjeni
dvojček, Jack Barnett, ki se ukvarja z glasovnimi zadevščinami, zraven
pa še z mnogimi drugimi, baje, je dojeman kot šef, frontman, prvi mož,
kakorkoli že hočete. Zraven njega v These New Puritans spadajo še
George Barnett, njegov dvojček, zadolžen za bobnanje in perkašn, že
prej omenjeno bitje ženskega spola, ukvarjajoče se s klaviaturami, po
imenu Sophie Sleigh-Johnson ter Thomas Hein, bas kitarist, bobnar, itd.
Da
These New Puritans niso glasbeniki, katere bi bilo mogoče razvrstiti po
klasični tabeli in funkciji članov v skupini, se je pokazalo prav na
albumu Hidden, kateri je zaradi uporabljenih inštrumentov in
najrazličnejših zvokov preveč kompleksen, da bi ga lahko odpravili na
en mah. Album je postavljen velikopotezno, razkošno, v glavnem, kašo so
iz posode zajemali ne le s kuhalnico ampak tudi ne-ohlajeno. Brez tega,
da bi se opekli, jim je uspelo vzpostaviti zvok, ki je zadosti zanimiv,
nenavaden in nedoločljiv, da si ob poslušanju enajstih pesmi albuma, ki
so pravzaprav res lepo servirane, ves čas osupel, ob tem da predalčka v
katerega bi jih dokončno lahko pospravil, ne najdeš.
Kakorkoli,
Hidden na enem mestu da splet minimalističnih elementov, klasično
klasičnih, apokaliptično srhljivih občutkov, ki se stopnjujejo z
gromkostjo in basovskostjo tolkal, na drugi strani je tukaj otroški
zborček, ki je v kombinaciji z ne-zborovsko glasbo tako ali tako
zadosti grozljiv in je skoraj vedno v kontekstu, največkrat pa je
začimbica, ki skupaj s klasičnimi inštrumenti začne spominjati na
soundtrack. Na vseh koncih albuma pa se tako ali tako skrivajo
najrazličnejši zanimivi zvoki, ki sovpadajo v industrialni kontekst.
V
glavnem, album je zelo nepričakovana stvaritev za marsikoga, večinoma
žanje dobre kritike, po resnici povedano, tudi je dober. Vendar ob vsej
glamuroznosti, ki človeka pusti zevajočega, ne vsebuje iskrice, zaradi
katere bi si Hidden prižel k srcu. Pritegne in osupne, ampak se ne
dotakne. Gneten, a negnetljiv. Presodite sami!
7. april 2010
Gonjasufi – Sufi and a Killer (Warp, 2010), by Klemen Kamenik
V nocojšnji plastiki bomo poslušali Gonjosufija in njegov prvi pri založbi izdani polni album, Sufi and a Killer. Album je izšel pri Warpu, 9. marca 2-10 v mediju CD-ja in vinila.
Sumach Ecks a.k.a. Sumach Valentine a.k.a. Gonjasufi je muzičar in učitelj joge rojen in odrasel v San Diegu, trenutno pa živi v Las Vegasu. Na glasbeni sceni je prisoten že kar lep čas, tam nekje od začetka devetdesetih, med leti 2002 in pa 2007 pa je pod imenom Sumach v samoizdaji, natančneje CD-R varjanti izdal tudi tri albume, Dead midget on stilts (crutches) (2002), Garlikillz (2004), Flamingo gimpp (2007). Njegov glasbeni stil je z leti zorel od začetkov v MC-janju in DJ-janju preko temačnega, psihedeličnega hip/trip hopa do Sufi and a Killer-ja. Sufi and a Killer je izšel pri angleškem Warpu do katerega ga je pripeljal losanđeleški kolega Flying Lotus (mimogrede Cosmogramma izide 4. maja), ki je bil tudi eden izmed producentov na albumu (komad Ancestors), GonjaSufi pa je z njim sodeloval že na njegovem drugem albumu Los Angeles, kjer je vokaliral v komadu Testament. Produkcijo albuma ima čez Gaslamp Killer, tisti ki ga poznate veste kaj to pomeni, tisti ki ga ne boste kaj kmalu slišali. No pri komadu Candylane pa je kot ko-producent sodeloval še Mainframe. Na tem mestu je potrebno omeniti še AGDM-ja, ki je Sumach-u pomagal pri miksanju, za kaj je sam povedal, da je potreboval precej več časa kot pa za samo snemanje.
Zvok Sufi and a Killerja je nekakšna fluidna fuzija stilov in zvrsti, od hip-hopovskih ritmov, ki nosijo na sebi funk, soul, disko sedemdesetih, sitar, arabsko puščavo, psihedelični rock… vse skupaj pa je z alkimijo kreative zmešano v nekaj tako naravnega, organskega, ki zbuja občutek, da se je ta preplet na neki točki v času preprosto moral zgoditi. Gonjsufitov vokal je neverjetna, hipnotična, nepredvidljiva gmota zvoka, prežeta z misticizmom in ekspresijo. Skozi album, nas pelje v nenehni pozornosti kaj se bo v naslednjem trenutku zgodilo pri čemer nas iluzija časa občasno odpelje in tako naprimer komad dolg samo minuto obstane v zraku in daje vtis, kot bi ga poslušali že kar lep čas. Povezava med arabskimi sampli in sufizmom vsekakor ni naključje. Besedila so tako pogosto direkten apel na poslušalca, ki zbujajo občutek nagovora spiritualnega učitelja, kar pa nekako ni presenetljivo, glede na to da Sumach je učitelj joge in dejstva, da je sam album nastajal v obdobju, ko se je precej poglobljeno ukvarjal z jogo. Tudi glas, ki nas vodi čez ploščo je posledica seans joge in je prišel kot nuja, glede na to, da pri učenju ni hotel uporabljati mikrofona in je iz sebe nekako moral spraviti več.
Sufi and a Killer je vsekakor glasbeni izdelek, mogoče celo več kot le glasbeni, ki je in bo močno zaznamoval glasbeno področje letošnjega leta. Gre za neverjeten dokaz kreativne energije, ki se je izlila na zvočno sliko, ta energija pa poslušalca ne pusti ravnodušnega in ga vedno znova kliče k poslušanju.
6.april 2010
Xiu Xiu – Dear God, I Hate Myself (Kill Rock Stars ,2010), by Elke Tomašič
Xiu Xiu prihajajo iz San Jose, Kalifornije, svojo glasbo pa označujejo kot eksperimentalni art rock. Njihov zvok vsebuje elemente različnih glasbenih zvrsti kot so post-punk, synthpop, noise, ambient, techno, azijska tolkalna glasba, moderna klasika in folk. Zasedbo je v letu 2002 ustanovil Jamie Stewart, ki pa je prav tako edini stalni član. Jamie je znan po sodelovanju z mnogimi drugimi glasbeniki kot so Devendra Banhart, Shearwater, Grouper in mnogi drugi.... Znan je tudi kot aktiven član zasedbe Former Ghosts, v kateri sodeluje z mlado vedno bolj uveljavljeno glasbenico Niko Roza znano pod umetniškim imenom Zola Jesus. Začetek njegove glasbene kariere je zanetila R&B zasedba IBOPA, v kateri je deloval skupaj s svojim očetom Michaelom Stewartom. Ko je zasedba IBOPA razpadla, je pa skupaj z znancem Coryjem McCullochom ustanovil projekt Ten In Swear Jar, kateri se pa je kasneje razvil v današnji aktualni projekt Xiu Xiu. Veliko sodeluje tudi v raznih eksperimentalnih projektih, tako je posodil svoj glas v kratkem filmu Hallelujah! Gorilla Revival in deluje kot producent albumov za mnoge indie zasedbe kot so The Shiny Diamonds in pa trenutno precej aktivni Railcars, ki smo ga lahko letos, januarja videli tudi pri nas v Pekarni. Člani zasedbe nenehno prihajajo in odhajajo, nad čem pa Jamie nikakor ni navdušen. Ena izmed bolj poznanih in vplivnih članic je bila multiinštrumentalistka Caralee McElroy, Jamiejeva sestrična, ki pa je zasedbo zapustila maja lani in se kasneje za nekaj časa pridružila zasedbi Cold Cave. Tako pa so lani Xiu xiu dobili novo članico, Angelo Seo. Trenutni treji član pa je Ches Smith, ki z zasedbo sodeluje že od njihovega prvega albuma Knife Play iz 2002. Ime zasedbe prihaja od kitajskega filma Xiu Xiu: The Sent Down Girl.
Xiu Xiu so začeli prvo turnejo že kar v letu 2000 in takratni temelji banda niso bili takšni kot danes. Zasedbo so sestavljali Yvonne Chen in Lauren Andrews, kateri sta tudi pripomogli k izdaji prvega albuma Knife Play, kateremu pa je sledil uspešen EP Chapel Of The Chimes. Xiu Xiu so že takrat imeli močan melodični/noise zvok v katerem je bilo vključenih ogromno različnih tolkal in pihal. Proti koncu leta 2002 pa je zasedbo zapustila Yvonne in se posvetila svojemu veganskemu butiku in lastni reviji. Član Cory McCulloch pa se je odločil, da ne bo več sodeloval na turnejah in se le še osredotočil na snemanje materiala Xiu Xiu. V istem obdobju pa je Jamie Stewart tudi izgubil očeta, Michaela, ki je storil samomor. V času soočanja izgub in neprijetnih dogodkov v življenju je nastal drugi album z naslovom 'A Promise' in izšel v letu 2003. Čeprav drugi album še zmeraj vsebuje elemente prvotnega zvoka, je 'A Promise' konceptualen izdelek poln notranjega obupa, bolečine in čustvenega hrepenenja. Pojavi se občutno več akustičnega zvoka, kot pa težkih tolkal ali pihal. V tem obdobju pa je Jamie posnel še EP 'Fag Patrol' na katerem je mogoče najti priredbo kultnih Angležev The Smiths in nekaj starejših pesmi njegove prejšnje zasedbe Ten In The Swear Jar. V pomladi leta 2004 pa sta Jamie in McCulloch ustvarila najuspešnejši izdelek z naslovom 'Fabulous Muscles', kateri jih je ponesel v višave popularnosti s komadom 'I Luv The Valley OH!'. Z odhodom Lauren Andrews, ki se je hotela posvetiti svojemu študiju, pa se je zasedbi pridružila Caralee McElroy. Jamie in Caralee sta pridno koncertirala skozi leto 2004 in posnela tudi nekaj split izdaj z različnimi drugimi zasedbami kot na primer This Song Is A Mess And So Am I. Proti koncu 2004, pa so Xiu Xiu že pridno snemali album za četrti album 'La Foret', ki je izšel v letu 2005. S tem albumom Stewart popolnoma zabrede v temačne vode, frustracije, izraža močno sovraštvo do samega sebe in nezadovoljstvo nad tedanjim predsednikom Amerike Georgom W. Bushem. Xiu Xiu pa so v letu 2006 prekinili svojo tradicijo, saj producent petega albuma 'The Air Force' ni bil McCulloch, vendar član zasedbe Deerhoof, Greg Saunier. Saunier, ki je sicer v preteklosti sodeloval pri snemanju plošče Knife Play, je bolj znan po minimalističnem zvoku kot pa težkemu hrupu, katerega pristaš je bil McCulloch. V letu 2007 so izdali tudi knjigo s fotografijami in še s cdjem. Šesti album 'Women As Lovers' pa je izšel januarja 2008, pri založbi Kill Rock Stars.
Sedmi album 'Dear God, I Hate Myself', katerega pa vam bom predstavila danes, je bil posnet v Oaklandu, Kaliforniji, lansko leto. Izšel pa 23. februarja pri založbi Kill Rock Stars. Xiu Xiu na novem albumu ponujajo 12 novih komadov, ki pa so tokrat nastali brez Caralee McElroy, ki je kot sem omenila že prej, zapustila zasedbo.
Čeprav v komadih na albumu 'Dear God, I Hate Myself' lahko velikokrat slišimo elemente čudovitih, prijetnih melodij, ki nam takoj gredo v uho, celotno prijetno atmosfero na nek način pokvarijo ostudno, grda besedila o sovraštvu do samega sebe, bulimiji, hrepenenju po nedosegljivih ljubeznih, brez česa pa pri Xiu Xiu enostavno ne gre, saj je to tisti znameniti pečat, ki ga pusti Jamie Stewart. Kljub temu pa v nasprotju z mnogim drugim materialom zasedbe je na tem izdelku mogoče najti vsaj dva komada, kot sta 'Chocolate Makes You Happy' in 'Gray Death', z izjemno spevnim pop refrenom in nasploh melodijo. Po takšnih komadih pa kasneje seveda pride do velikega kontrasta, ko se Jamie poda s kolegi v temačne melodije, malce težji mehanski zvok, ki skorajda spominja na nek goth kabaret projekt.
Prvi komad, ki ga bomo danes slišali, z naslovom 'Gray Death' lahko morda hitro spomni na rahlo glam pop stil Morrisseya, ki je izjemno vplival na Stewartovo glasbeno udejstvovanje, saj sam Jamie pravi, da ga Morrissey spremlja ob snemanju vseh albumov, da je pravzaprav njegov oče, največji vpliv, čeprav zatrjuje, da nikakor ne skuša zveneti kot on. Komad govori o dečku Jimmyju, ki pa naj bi predstavljal samega Stewarta, saj naj bi ga v celoti posvetil samemu sebi. Govoril naj bi o zmedenosti, izgubljenosti v lastnem obstoju, kot tudi o soočanju z samomorilskimi mislimi. Negativnost naj bi nakazal pa že sam naslov 'Grey', sivino in mračnost. Drugi komad pa je že eden izmed tistih prijetnih pop presenečenj tega albuma, z naslovom 'Chocolate Makes You Happy'. Vsekakor izjemno nenavaden naslov, v katerem je pa prisotne ogromno ironije, saj se v besedilu komada spet srečamo z bulimijo, kot pravi Jamie 'when you thrust two fingers down your throat and wash away what's wrong'. Kljub temu grozovitemu pomenu komada, pa bi lahko zlahka ob njem zaplesala ali ga brez problema vključila med party playliste, kar pa je za Xiu Xiu precej nenavadno. Sledi pa še en relativno zabaven komad, kjer se je zasedba prijetno poigrala s ponavljanjem zlogov in pa seveda synthi. 'Apple For A Brain' nas kljub temu spet opomni kako močno Jamie sovraži samega sebe in se vidi kot najgršega fanta daleč naokrog.
Četrti komad 'House Sparrow' pa se precej razlikuje od prvih treh, v njem je zaznati vpliv ambient glasbe. Komad sicer omenja Richarda Chasea, brutalnega serijskega morilca šestih ljudi iz Sacramenta, Kalifornije, kateri je iz nekaterih žrtev izrezal in pojedel tudi njihove notranje organe ter spil njihovo kri. Besedilo pa prav tako nakazuje na nezadovoljstvo do krščanske cerkve. Sledi še 'Hyunhye's Theme', v katerem Jamie omenja trenutno članico zasedbe, Angelo Seo. Komad je sicer eden izmed prijetnejših, mirnejših in celo ne vzbuja neprijetnih občutkov. Zvok akustične kitare, značilen vzdihujoč Stewartov glas in besedilo o težkih pričakovanjih staršev od svojega otroka.
Šesti komad, ki ga bomo poslušali, pa je 'Dear God, I Hate Myself' vsekakor osrednji komad albuma. Besedila nakazujejo tipično obupanost, sovraštvo do samega sebe, sploh z besedami kot so 'and i will never be happy and i will never feel normal' kar izpostavlja pretirani pesimizem. Gospodič Stewart pa pravi, da se je tega naslova domislil neko noč, ko je ne kolenih prosil boga in mu govoril te besede. Komad govori o napetosti brezupnosti in pa tudi o vedenju, da nekje zate obstaja ljubezen, ter da jo lahko najdeš če le hočeš. Drum beat naj bi bil rezultat več kot tisoč ur urejanja, spreminjanja raznih zvokov, za besedilo pa Jamie pravi da je nastalo v celoti kar v petih minutah. Za komad pa je bil posnet tudi čudaški video, v katerem članica Angela Seo kaže znake bulimije in si v usta konstantno potiska prste ter tako seveda vsa objokana izbruha hrano. Zraven nje pa se Jamie veselo prehranjuje in poplesuje. Šokantno in popolnoma tipično za zasedbo kot je Xiu Xiu. Po težkem komadu pa sledi 'Secret Motel' z malce bolj sproščeno atmosfero, saj je prisotna lahka igriva melodija, besedilo pa se spet dotika Stewartovih problemov, kjer pa tokrat zatrjuje da je nor in, da je bolje če umre kot pa, da bi povedal kaj se zares dogaja, saj naj bi skrivnosti v tem primeru bile dobre.
Osmi komad, 'Falkland Rd.' pa zveni nekoliko srhljivo in spominja na goth obdobje The Cure. Sicer pa komad govori o prodajanju mladoletnih deklet iz Nepala v Indijo za spolne usluge. Zasedba se je namreč izredno zanimala za tovrstno tematiko in ugotovili so, da je v New Delhiju ulica imenovana Falkland Rd., kjer je velika prisotnost mladoletnih prostitutk. Kot pravi Jamie, pa so nekateri delčki besedila pravzaprav besede teh izkoriščenih deklet, ki so bile navede v neki knjigi.
Rahlo
kaotičen deveti komad ' The Fabrizio Palumbo Retaliation' pa
govori o članu zasedbe Larsen, Fabriziu Palumbu, kateri je s
Stewartom posnel že dva albuma. Govoril naj bi o pretresljivih
dogodkih Fabrizijevega življenja, ki jih nikakor ne more pozabiti in
ga spremljajo povsod ter mu uničujejo življenje. Deseti komad z
naslovom 'Cumberland Gap' pa je precej country in folk, saj
namreč tudi je priredba tradicionalnega ameriškega folk komada, ki
je nastal v daljnem letu 1924. Jamie mu seveda da svoj pečat z
njegovim nenavadnim vokalom in pridihom tipičnih Xiu Xiu melodij.
Predzadnji komad pa je že 'This Too Shall Pass Away (For Freddy)', ki je po mojem mnenju eden izmed boljših na celotnem albumu. Dokaj preprost, malce manj pesimističen kot drugi in melodičen. Tukaj pa Jamie prav tako potrdi svojo naklonjenost Morrisseyu, ko ga omeni v besedilu 'this pain will pass away, listen, Steven is singing to you, the pain of life you wipe away'. Album se zaključi z 'Impossible Feeling', veliko bolj umirjeno kot se začne. Nedolžen, izgubljen glas Stewarta… orkestralni pridih, synthi, malce kaotična tolkala in drumbeat, kar vse skupaj ustvari precej lepo, a malce zmedeno melodijo.
Album 'Dear God, I Hate Myself' je tako v opus Xiu Xiu prinesel le večjo mero barvitosti in dokazal, da je zasedba sposobna ustvarjati tudi dobre pop komade.
5. april 2010
The Soul Jazz Orchestra - Rising Sun (Strut 2010), by Gregor Volčanjk
Album skupine Soul jazz orchestra je izšel sredi februrja letos, pri že kar več kot desetletje prisotni založbi Strut, ki je po kratkem nedelovanju spet zavzela pomembnejši delež godbe, ki okusno meša in predstavlja različne žanre in povezuje preteklost s sedanjostjo.
Tako je pa tudi pri glasbi, ki jo predstavljajo člani kanadske skupine Soul jazz orchestra, ki je glasbeno aktivna od leta 2002 in ima posnete že štiri albume, na katerih se z vsakim poskusom še bolj prepričljivo lotijo združevanja udarnosti afro-beata in funka, čutnosti soula in spiritualnega jazza, v katerem lahko začutimo dediščino velikanov jazza, ki jo skupina na učinkovit način vpelje v svoj glasbeni izraz.
Album je za razliko od prejšnjih albumov, v katerih so se tudi poslužili političnih besedil, instrumentalen. Toda to se ne pozna pri glasbi, ki je s tem mogoče še bolj sporočilna. Album Rising sun deluje kot celota, tako nas najprej zapelje zasanjana uvodna skladba z naslovom Awakening, ki poskrbi za uvod v zgodbo, ki nas pa že v naslednji pesmi Agbara spravi na noge. Glede na to, da je Agbara v Nigeriji, je temu primerna muzika, v kateri lahko slišimo še kako živ duh Fele Kutija. V glasbi lahko slišimo vplive velikanov kot so Mulatu Astatke, John Coltrane, Pharoah Sanders... Skozi album smo priča izjemnemu sodelovanju članov skupine Soul jazz orchestra - Philippe Lafreniere, Pierre Chrétien, Ray Murray, Steve Patterson, Marielle Rivard in Zakari Frantz. V komadu Lotus flower se jim na trobenti pridruži Nicholas Dyson, ki ga poznamo po sodelovanjih z Gladys Knight & The Pips in The Temptations... Da album zadrži našo pozornost, se lahko zahvalimo odličnemu dopolnjevanju naštetih glasbenikov – trdnemu basu in bobnu, našpičeni električni marimbi, močni ritem sekciji in saksofonskim linijam in na drugi strani enostavno filingaški muziki, ki posrkbi, da se naše misli odpočijejo in zberejo in se napasejo še kako užitnih tonov. Ko bo odzvenela zadnja pesnitev z naslovom Rejoice, katero so si sposodili od legendarnega saksofonista Pharoah Sandersa, bomo mogoče presenečeni nad tem, kako hitro je minila ena šolska ura.
Preden pa se albumu posvetimo v celoti pa naj povem, da se skupino še posebej splača doživeti v živo. Glede na to, da pravijo, da je glasbeno okolje v Kanadi bolj nenaklonjeno groove in soul muziki, dosti časa preživijo na turneji. Menijo, da je publika v Evropi bolj naklonjena jazz glasbi, ki se je razcvetela na evropskih tleh po prvi svetovni vojni. Tako je del turneje tudi načrtovan v Evropi, mogoče jih pot zanese kam še bliže, najbližji pa je zaenkrat koncert v Švici, ki se bo zgodil 22. aprila. Vsem ljubiteljem glasbe, ki jih fuzija glasbenih stilov privlači in ki še podležete dobremu čistemu groove-u priporočam bodisi v živo ali pa da se prepričate na lastna ušesa v naslednjih 45. minutah. Zatorej uživajmo v skupini Soul jazz orchestra in albumu Rising sun, ki je izšel februarja pri založbi Strut.
25.februar 2010
The Bambi Molesters - As The Dark Wave Swells (Dancing Bear, 2010), by Mitja Hlupič
Po 15 letih delovanja, aktivnega koncertiranja, prepoznavnega zvoka in med kritiki kot tudi med poslušalci priznanega muziciranja, so nam The Bambi Molesters 7. februarja postregli z novo ploščo, As The Dark Wave Swells, album z enajstimi skladbami, nas kot
obljubljeno popelje na road trip. Celotna plošča je road trip ali kar soundtrak road tripa, ki se dogaja tam, kjer je na levi voda in
na desni puščava, cesti pa ni videti konca, ena sama ravnina, ki dobro deluje tudi na podeželjski cesti ob gozdu. Pa naj se to sliši monotono in dolgočasno, to nikakor ne velja za ploščo. Naj bo to zrelost benda ali zrelost producenta Chrisa Eckmana, plošča ne deluje kot klasičen surf rock album, čeprav to je. Pa ne klasičen kičast surf, ki se je pojavil v 90ih ampak tisti garažni surf iz 60ih, ko se je na tripu surfalu s kačami po puščavi.
Da je to mogoče, je verjetno kriva prav izkušenost in dolgoletno raziskovanje znotraj žanra in s tem posledično zrelost, ki
klasični surf rock spreminja v nekaj odmaknjenega v notranjost puščavske zamaknjenosti. Zanimivo bi bilo slišati kaj bi z njihovim zvokom naredil Josh Homme, v katerem izmed svojih studiev v resnični puščavi, ja.. Stoner Surf Rock je nekaj česar bi se lahko razveselili..No pa pustimo stat..
As The Dark Wave Swells zveni kot soundtrack, za različne filmske žanre, od Tarantina do bratov Coen in še kakšne streljačine izpod peresa Nicka Cave-a ali celo El-mariachi obračuna. Zato ne preseneča, da je naslovno skladbo v filmo The Road To Nod, uporabil tudi nemški režiser Littler v svoji različici t.i. road filma, Odlično pa bi posamezni komadi delovali v scenah, in filmih o maščevanju ko se krvnik pripravlja na povračilo, in si, predno se komad odvrti, nadene še sončna očala in popravi kravato za sofisticiran uboj.
Razpon albuma je stvar posameznikove interpratacije in domišljije. Ne gre pa spregledati raznolikosti znotraj surf rock žanra, pri katerem so uporabljeni skoraj vsi triki in še kakšen novi. Surov zvok na trenutke deluje preveč očiščeno, zaradi česar pa plošča gladko teče in s tem dobiva in izgublja na hitrosti, kar je zelo pomembno. Kar ploščo naredi drugačno je prav popolni time-ing med drvenjem in umirjanjem ter v prehodih med ritmiko in melodijami, ki so lahko zasanjane, dobro pa je umeščen čas za budnost, realnost, ki ponavadi pride ravno prav, da prepreči monotonost določenih delov. Ko plošča dobi drive ga vedno ob pravem trenutku umiri, zato ne deluje kot drvenje v prazno, ampak je vsak pospešek točno na mestu. Za dodatno barvo in toplino pa seveda poskrbi špansko mehiška trobenta, ki se kot Zapata pojavi takrat, ko zgodba potrebuje rez napetosti, ki je nastala in tukaj določeni komadi zvenijo kot mešanica zadnjih plošč Calexico in Beirut.
Z zrelostnim prepoznavnim zvokom in izjemnim občutkom za melodijo, ki ji lahko rečemo kar tema ali zgodba s celotnim dramskim trikotnikom, plošča deluje v vseh pogledih in ob različnih priložnostih..Tako jo imejte pripravljeno za nedeljska jutra, sobotne poroke, petke v avtu na poti iz službe in ponedeljkova zajebana jutra, ko ste za malo več svobode pripravljeni tudi ubijati. Obvezno pa za vsak daljši ali krajši road trip po zaprašenih cestah... Najbolje se putuje kad putuješ sam.
18. feburar 2010
CHICAGO UNDERGROUND DUO - BOCA NEGRA, (by Branko)
Braziliji, nadaljevala s posnetkom za ovitek na Črnem morju, naslov pa ki pomeni "Črna usta" in prihaja iz Tenerif na Kanarskih otokih. (Tam obstaja vulkanski krater, ki ga to ime opisuje).
Čeprav je plošča zelo globalna ni pričakovati t.i. world jazza. Že kot samo ime banda (duo) je Boca Negra polna raziskovanja dualnosti in tenzije, ki se dogaja med njima. Skladateljska proti improvizirani glasbi, organski groove proti ambientalnemu zvočnemu potovanju, etno enostavnosti proti poliritmienemu falsificiranju oz. visoko energijski rock proti nežnemu uravnovešanju. Skratka, nekakšen jin in jang kreativnega sodelovanja v ustvarjanju glasbe.
V večini komadov prepoznamo značajno elektronsko vsebino, z digitalno generiranimi flavtami, kitarami in basi ter v več kot polovici pesmi "trippy" klaviatur, katerih zvok je tako značilen za minimalizem Terry Riley-a.
Album sta producirala Matt Lux, ke je basist kar nekaj skupin v katerih preigrava Mazurek (Exploding star orchestra, Mandarin movie) in pa Chad Taylor (Iron and wine).
Kjerkoli je album ustvarjen, kakršnakoli je njegova usmeritev, Boca Negra očara in je odličen album.
Chicago underground duo sta:
Chad Taylor; bobni, vibrafoni, mbira, računalnik, elektronika
Rob Mazurek; kornet, elektronika
Pripravil: Branko Rihtarič
4. februar 2010
Jose James - Blackmagic (Brownswood 2010) (by Gregor Volčanjk)
dober večer. poslušate radio marš in oddajo maršplastika, moje ime je gregor in nocoj vam bom predstavil mladi vokalni up, ki sliši na ime Jose James. Naslov albuma, ki je uradno izšel 1. februarja pri založbi, ki jo je ustanovil in jo vodi sam Gilles Peterson, pa je Blackmagic.
Jose James se je rodil v minneanapolisu in v svoji mladosti je bil izpostavljen čikaši in detroitski sceni, ki ga je pripeljala do raziskovanj glasbene dediščine, ki so jo zapustila imena kot so John in Alice Coltrane, Leon Thomas, Betty Carter pa vse do Marvin Gaya. Ko je vse to Jose združil skupaj, je bilo nekako normalno, da je Jose začel tudi sam pisati besedila na glasbo Johna Coltranae, Dexter Gordona in Miles Davisa. Naslednji korak je bil, da se je preselil v New York, kjer je študiral na šoli za jazz petje pod mentorstvom Junior Manca, Chico Hamiltona in janet Jawson.
In tako je prišlo do njegovega debitantskega albuma z naslovom The Dreamer, ki je leta 2008 obogatil glasbeno sceno in prinesel vanjo nov, svež, veter. Na albumu je
spretno združil soul, hip hop, jazz in kar je nastalo je presenetilo marsikoga. Za seboj ima sama zanimiva sodelovanja s producenti in glasbeniki kot so: chico hamilton, nicola conte, toshio matsuura iz kyoto jazz massive, the heritage orchestra, udarnimi soil and pimp sessions, jazzanovo, flying lotus, simbad in še bi lahko naštevali. Sam Gilles Peterson je rekel za Joseja sledeče: mislil sem, da takšni pevci več ne obstajajo, toda motil sem se, Jose James je tu zato, da nas spomni, zakaj imamo tako radi glasbo.
Nekateri ste imeli to srečo, da ste ga lahko slišali, kako zveni v živo na Ljubljanskem jazz festivalu, kjer je s svojim glasom in nastopom očaral prisotne. Nocoj pa vas bo zapeljal s svojim novim albumom blackmagic, ki je kot sem že rekel izšel 1. februarja pri založbi brownswood. Na albumu, ki nas že nestrpno pričakuje je 14 skladb.
poslušamo jose jamesa in album blackmagic. kot ste se prepričali lahko na lastna ušesa, gre za enostavno cudovito glasbo, ki pa rabi večkratno poslušanje, da vas lahko globlje potegne v občutke, ki jih spretno čara jose james s svojim vokalom in s pomočjo producentov, ki izvirajo iz undergrounda in niso del sveta, ki se vrti okoli mtvja in podobnega sranja. producentska imena kot so: flying lotus, moodymann, dj mitsu the beats, taylor mcferrin, so drugi album joseja zacinile z neko posebno
noto. prvi album the dreamer je bil enostavno mojstrovina in ponavadi se zgodi, da nekateri glasbeniki enostavno ne morejo doseči nivoja, ki jim je uspel na njihovem prvencu. zakaj je temu tako, ne bomo raziskovali, pri jose jamesu smo priča albumu, ki prepričljivo nadaljuje začeto zgodbo o glasbi, ki sega vse v čase mojstrov kot so Gil-Scott Heron, Terry Callier, Jon Lucien... in pa jo spretno meša z glasbeniki, ki so danes inovativni in kar je najbolj važno - iskreni. In tega glasbi jose jamesa ne manjka. Upam, da vas bo še bolj pritegnil z naslednjimi 7 skladbami: the greater good, nato zacinjeno produkcijo flying lotusa v komadu blackmagic, detroit loveletter je pomagal napisati sama legenda moodymann, pri komadu love conversation se mu bo pri petju pridružila jordana le lovely, sledi beauty in no tellin'. to pa se ni konec, saj je na koncu se ena 10minutna skladba, ki pa je vam ne bom razkril v nocojšnji predstavitvi novega albuma jose jamesa, ki nosi naslov blackmagic. album je izšel pri londonski založbi brownswood, katere sefu gilles petersonu se zahvaljujem za odkritje mladega talenta in upanja, ki sliši na ime jose james. jose in jaz vam želima lahko noč.
19. november 2009
Real Estate: Real Estate (Woodsist Records, 17.11.2009) (by Nežka Struc)
Četverica, ki sliši na ime Real Estate je, uradno v torek (17.11.09), v svet poslala svoj debitantski, istoimenski album. Založba, oziroma bolje rečeno založbica Woodsist,
ki zraven vinilk in cdjev, izdaja še kasete, je že znana po varovancih z lo-fi zvokom. V zadnjem času so spod njenega okrilja bile na plan izpuščene stvaritve izvajalcev kot so Wavves, Blank Dogs, Kurt Vile, Vivian Girls, The Fresh & Onlys, Ganglians, ... da ne omenjam „hišnega benda“ Woods. Zbrani druščini so se Real Estate pridružili že z izdajo dveh komadov na vinilki, pred tem pa so se gostili pri založbi Underwater Peoples.
Člani skupine so se dokončno zbrali pred dobrim letom in od takrat dalje neutrudno koncertirali po New Yorku. Tako naj bi jim v tem času uspelo izpeljati več kot 100 koncertov. Najverjetneje so si pozornost občinstva pridobili ravno s svojo zmožnostjo neprestanega nastopanja in trdovratne vseprisotnosti. Na koncertnih turnejah so se bratili tudi z Japandroids in Vivian Girls, konec oktobra pa so se udeležili znanega maratona v New Yorku, ki ga prireja CMJ (College Music Journal).
Začetki glasbenega ustvarjanja posameznih članov segajo leta daleč, ko so nekateri med njimi še preigravali komade Weezerjev in Strokesov in igrali na rojstno dnevnih zabavah zdajšnjih, že prej omenjenih, Vivian Girls. Večina članov prihaja iz New Jerseya, med seboj pa so se in se še povezujejo v različnih bendih. Ugotavljanje kdo od njih igra v katerem bendu, lahko kaj kmalu postane Sizifovo delo, predvsem zaradi najrazličnejših internetnih dezinformacij. Kakorkoli že, pa smo do sedaj ugotovili, da so Ducktails, Predator Vision, Titus Andronicus, Alex Bleeker & the Freaks glasbene skupine in projekti, pri katerih sodelujejo Matthew Mondanile, Martin Courtney, Etienne Pierre Duguay in Alex Bleeker, torej člani zasedbe Real Estate.
Z neprenehnim poudarjanjem, da so iz New Jerseya, se s četverico vedno in povsod druži tudi pojem plaže in poletja. Zakaj je temu tako, ni težko ugotoviti. Če vzamemo v roke seznam pesmi, ki so prisotne na albumu, lahko razberemo, da je v naslovih osmih (od desetih) prisoten element vode v različnih oblikah, medtem, ko se dve pesmi neposredno nanašata na plažo. Očitno so Real Estate odprtega duha, preprostega kot pasulj, saj lahko njihove prioritete spoznamo že ob hitrem pogledu na ovitek albuma. A to še ni vse. Dve pesmi sta povezani tudi s predmestnim (suburban), ena s psom in druga s pijačo. To pa na žalost, zaenkrat, ne pomeni nič drugega kot to, da potrjujejo pomembnost vpliva kraja bivanja na njihovo glasbeno ustvarjanje. Večina jih namreč živi v vasi tipa predmestje, zelo blizu newyorške meje.
Če so Real Estate želeli postati zasedba s poletno plažnim zvokom, jim je to definitivno uspelo. Preigravajo preproste melodije, ki nostalgično izzvenevajo nekje v poletni izparini, če jo gledaš iz sence in ti ni vroče. Ob prvem poslušanju album za seboj ne pusti pretiranega navdušenja, prej občutek deja vuja, da je nekoč in nekje vse že bilo slišano. Če si vztrajen in ne obupaš takoj, pa ti njihov zvok kljub vsemu zleze pod kožo in postane domač. S surferskimi kitarami, zamaknjenim vokalom, neprevzetnimi bas linijami in s tamburini, palčkami, ropotuljicami ter podobnimi inštrumentki, ki lahko vsak čas padejo iz ritma, se z lo-fi atmosfero ustvari zaobljen sanjav mehurček, ki hkrati aplicira na vročino poletij in prijetno utrujenost ter nostalgičnost, ki ostane kot spomin na vonj in barve.
Celoten album nima velikega razpona in z ničemer ne šokira, niti preseneti. Komadi se prikupno povezujejo, običajno tako, da prejšnji postopoma potihne in naslednji počasi priplava na površje. Začetna pesem Beach Comber se začne zelo znano, lahko bi rekli da v določenih trenutkih zveni precej countryjevsko. Sledi ji Pool Swimmers, ki zveni prav zares tako, kot da bi se potapljal v bazenu in hkrati poslušal glasbo, ki prihaja iz površja. Temu primerno bobnarski del zveni precej suho, kitare sočno, bass pa je preveč skrit, da bi lahko rekli, da ga poslušamo pod vodo. Suburban Dogs in Black Lake, dajeta občutek, da imata omembe vredno besedilo, medtem ko se Atlantic City z uverturo basa in bobnov začne zelo obetavno, v tem duhu pa tudi nadaljuje in konča v slabih dveh minutah.
Sledi bolj razgibana polovica albuma z zelo spevno pesmijo Fake Blues, ki nekatere spominja na pesem Egyptian Reggae. Green River nadaljuje po istih tirnicah, le da daje občutek gorske doline, najverjetneje predvsem zaradi besedila. Suburban Beverage se vrne v mesto, oziroma v predmestje, pri tem pa se je težko znebiti občutka, da se bas in bobni ne dolgočasijo. Ko se pridruži še večglasni zamaknjen vokal, se dvomi potrdijo, pesem se iz zdolgočasenosti vedno bolj pospešuje, dokler ne potihne in se začne predzadnji komad Let's Rock the Beach, ki zveni umirjeno, vendar odločno. Poslednja pesem Snow Days, ki na albumu žanrsko najbolj izstopa, je najbrž razlog, da so nekateri povlekli vzporednice med Real Estate in Fleet Foxes. Album se konča precej nenadno, nenavadno in ne-pompozno, čeprav nakazuje konec že slabi dve minuti pred koncem same pesmi.
Na koncu lahko rečemo, da Real Estate in njihov prvi album poslušalcu sprva ne obetajo nič presenetljivega. Ne ponujajo nič novega in nič še ne slišanega. So že predrzno preprosti, kljub vsemu pa jih ne moremo preslišati. Škoda, da je njihov album izšel zdaj, šele pred vrati zime. Če od njega ni drugih koristi, nas lahko vsaj, s svojo sonca polno glasbo, greje tekom zime. In če boste opazili, da se Real Estate gibljejo v okolici vašega kraja (za kar, seveda, obstaja malo možnosti), jih lahko kontaktirate in igrali bodo na vaši hišni zabavi!
12. november 2009
DEVENDRA BANHART - What Will We Be (By Mitja Hlupič)
Pa poglejmo 7 letno pot do nove 7. plošče. Za začetek pa na hitro še, kaj se je dogajalo pred tem: Rodi se v Texasu, odrašča v Venezueli in se kot najstnik vrne v US of A v Kalifornijo. Ustvarja med Los Angelesom in San Franciscom, vmes kot pravi ameriški adolescent skoči še v Pariz in leta 2000 posname prvi demo.
2002 iz demo posnetkov nastane Debut - Oh Me Oh My v navezi z Michaelom Giro lastnikom založbe Young God. Za katero izideta še Rejoicing in the Hands in Nino Rojo. Dve leti kasneje, leta 2005 podpiše za XL Recordings iz New Yorka, kjer izideta Cripple Crow (2005) in Smokey Rolls Down Thunder Canyon (2007). Slednja doseže obetajoči odziv, ko se uvrsti na lestvico Billboard.
No po šestih ploščah, ki so izšle za neodvisne založbe, na lastno presenečenje v začetku letošnjega leta podpiše za Megalomansko Warner Brothers. In zdaj smo tu. 27 oktobra je izšla What Will We Be.Ja zanimivo, po njegovih besedah so se danes prav neodvisne založbe začele obnašati tako, kot je do sedaj veljalo za velike. Velike založbe so popustile in začele sprejemati vse pogoje izvajalcev, le da podpišejo.
Torej, morda se nam zaradi slabe prodaje plošč, obeta preobrat. Ja očitno so se velike založbe začele zavedati, da če hočejo v dobi zastonjskega dostopa glasbe, prodajati, morajo pod svoje požrešno okrilje dobiti, alter-freak-posebneže. Potem lahko mirne vesti trdimo, da se je prodal, čeprav sam pravi, da ne smatra da se prodaš s podpisom za veliko založbo, ampak, ko začneš spreminjati tisto kar počneš za ostale ljudi. No če se bodo kot po tekočem traku začeli prodajati vsi posebneži, to niti ni tako slabo, saj bo po mainstremu priplavalo tudi kaj nadrealističnega.
Kakorkoli, na What Will We Be, se čuti sprememba v smislu popiš polikanega filinga, ki ga začnejo skladbe oddajati tam nekje na sredini plošče. Na začetku in proti koncu, je Devendra to kar je bil, vendar, ta polikana sredina celotno ploščo malce zamegli. Še vedno pa so tu njegove domiselne, zappovsko norčave zajebancije, ki dokazujejo da se še vedno ne jemlje resno a kljub minimalnemu šamanskemu fundamentalizmu, ki je še vedno prisoten, zmanjka v smislu prvinskosti.
Polikanost gre pripisati predvsem produkciji, Paul Butrel iz Band Of Bees, je zahteval profesionalsnost, ki norčavosti odvzame bit.
Čeprav je plošča posneta z isto zasedbo, je bilo, kot pravi, to, da so morali pred snemanjem uglasiti glasbila, ogrevati glasilke, za njih nekaj čisto novega. To dejstvo nam pove vse. Če se sam sprašuje: " play it goofy or play it cool?" ostaja na pol odprto tudi vprašanje What Will We Be , glede plošče, benda, založb in poslušalstva nasploh.
Zdaj ste na vrsti slednji....
5. november 2009
NOAH AND THE WHALE - The First Days Of Spring (By Elke Tomašič)
Noah And The Whale prihajajo iz Twickenhama, Londona. Začetki skupine pa segajo v leto 2006. Ustanovna člana sta brata Charlie in Doug Fink, žal pa se je Doug avgusta letos odločil zapustiti band in se posvetil karieri v medicini. Back vokale sta pogosto prispevale Emmy The Great in pa Laura Marling, Charliejevo bivše dekle. Laura Marling je tudi sodelovala pri prvem albumu in posnela vse back vokale. Na koncertih so jim pa velikokrat priskočili na pomoč mnogi drugi glasbeniki, za še bolj dovršen in prepričljiv zvok. Kot zanimivost pa lahko povemo, da si je zasedba nadela tole hudomušno imenu po filmu ‘The Squid And The Whale’, ki ga je režiral Noah Baumbach zaradi katerega so torej zamenjali besedico ’squid’ z imenom ‘Noah’. Ker pa se skupine že od samega začetka drži smola, so jim konec septembra, po neprijetni odločitvi Doug-a, da zapusti skupine, še ukradli celotno opremo.
Njihova zadnja plošča nas nikakor ne sme zavesti s spomladanskim naslovom ‘The First Days Of Spring’, saj veliko bolj spominja na odpadanje listja toplih barv, jesen in grenak ljubezenski konec. Vendar se je gospodič Fink za takšen zavajajoč naslov najbrž odločil zaradi novega začetka in domnevnega optimizma, ki ga kljub pretirani žalosti na albumu dodobra začutimo. Če je še na prvi plati domneval, da se z njegovo ljubeznijo morda komaj čez 5 let ne bosta več poznala, je vsekakor pretiraval. Teh 5 let je namreč prišlo veliko prej kot si je mislil. Tako se je zasedba popolnoma oddaljila od spevnih melodij, pretirano veselih besedil ozirom t.i. tweepop sounda. Srečamo se z nadvse mračno tematiko; konec zveze med Charliejem Finkom in njegovo ljubeznijo Lauro Marling, katera je zaradi tega neljubega dogodka prav tako prekinila vse stike z zasedbo. Celoten album opeva konec njune zveze, saj je Charlieja to močno strlo. Kljub temu pa je Charlie vso bolečino elegantno spesnil in nam poklonil prečudovit album, ki se s svojo mračno, melanholično vsebino dotakne marsikaterega poslušalca. Marsikomu lahko prinese na plan stare spomine na prvo izgubljeno ljubezen in kako se včasih zdi, da brez določene osebe enostavno ni mogoče več živeti. Charlie nas vseeno bodri s subtilnim optimizmom skozi ves album. Plošča pa je bila posneta v Londonu in New Yorku, januarja letos in izdana konec avgusta pri Cherry Tree records. Skupaj s posebno izdajo albuma pa je bil izdan tudi 50 min dolg film, ki ga je režiral Charlie sam. Film pravzaprav ni noben presežek, temveč le nekakšen umetniški eksperiment. Vendar temu filmčku nekako ne moremo podati konkretne kritike, saj vendarle gre za avtorjev prvenec, namenjen izključno temu da bi nudil boljšo ilustracijo komadov in obrazložil njegovo življenjsko zgodbo.
Prvi komad ima naslov ‘The First Days Of Spring’ in je tudi prvi singel. Že tukaj ne moremo najti podobnosti s prvim albumom, zdi se kot da bi šlo za popolnoma drugo zasedbo. Začetek nas spomni na bolj folkish obliko islandskih Sigur Ros. Melanholičen zvok violine in veliko upanja. Sam frontman je dejal, da je velik vpliv na tale komad imel poem ‘The Waste Land’ ameriškega pesnika Thomasa Stearnsa Eliota. Zasedba doseže intimnost albuma s preprostimi, lahko razumljivimi besedili, ki hitro zlezejo pod kožo. Po komadu ‘The first Days Of Spring’, sledi pa še ‘Our Window’, ki nekoliko spominja na slow-core sound zasedbe kot je Smog. Tretji komad,’I Have Nothing’ je brez dvoma eden izmed najbolj mračnih komadov, kar mam nakaže že sam naslov. Prepričanje v to, da ne potrebuje nikogar vendar kljub vsemu še zmeraj hrepeni po stari ljubezni, ki je edina katera mu daje luč v življenju. Izpostaviti pa moramo še producenta Emery Dobynsa, ki je v preteklosti sodeloval že z velikimi imeni kot so Patti Smith, Antony And The Johnsons in pa z malo manj znanimi ameriškimi Battles. Srečamo se še z ‘My Broken Heart’ za katerega je Charlie Fink rekel, da zaključuje prvo sekcijo album z ugotovitvijo, da obnovitev zveze pač ni več možna. Predstavlja strto srce, ki je pripravljeno na nov začetek. Najbližje k prvotnemu soundu se zasedba približa s komadom ‘Love Of An Orchestra’. Ljubek uvod komada z zborovskim petjem in razigrana melodija. Izpostavi,da nima razloga za pretirano žalost in vse kar potrebuje je ljubezen orkestra, torej še sam nam pove, da se v hudih časih pač zateče v glasbeno ustvarjalnost.
Mnogim razpadlim zvezam sledijo neprespane noči, pohodi po zabavah, mnoga dejanja, ki se nam sicer ne bi zdela primerna. V komadu z naslovom ‘Stranger’ se srečamo s t.i. ‘one night stand-i’, ki naj bi potešili našo potrebo po izgubljeni osebi. Končni učinek pa je čisto drugačen, saj v mnogih takšna dejanja vzbujajo občutek krivde. Zadnji stavek komada ‘You know in a year, I’m gonna be happy.’ pa je lepa podlaga za naslednjega. Sledi torej drugi single z naslovom ‘Blue Skies’, za katerega je bil posnet tudi videospot, ki se navezuje na film. ‘Blue Skies’ je bil dobro sprejet na raznih alternativnih glasbenih postajah. Govori o poslavljanju od ljubljene osebe, kako jo skuša na vse pretege pozabiti, kako za njo piše zadnji komad, dokler še je zaljubljen. Zaveda se, da je čas da preboli celotno zadevo, da bo bolje in je potrebno iti dalje.
S tem albumom so Noah And The Whale na nek način odrasli in dodelali svoj sound. Vendar pretirana zamorjenost lahko pri naslednjemu albumu hitro preide v čisti dolgčas. Upajmo, da bodo fantje na naslednjem albumu skupaj združili elemente obeh albumov in naredili morda še zrelejši izdelek. Pretiravati namreč nikoli ni dobro, ne z razigranostjo, kaj šele se nenehno utapljati v žalosti. Vsekakor smo pa prepričani, da bo Charlie do naslednjega leta prebolel Lauro in ponovno napisal kakšno twee pop himno.
Album se zaključi s komadoma ‘Slow Glass’ in pa ‘My Door Is Always Open’… saj so možnosti še zmeraj odprte, morda pa se Laura le vrne k Charlieju…
21. maj 2009
Nomo - Invisible cities (ubiquity records 2009) (by Gregor Volčanjk)
(2. Junij v okviru Druge Godbe, Gala Hala letni oder)
Prisluhnili bomo četrtemu albumu detroitskega kolektiva Nomo. Album je izšel v začetku maja pri založbi Ubiquity in nosi naslov Invisible cities.
Skupino tvori osemčlansko jedro multiinštrumentalistov, ki ostaja več ali manj isto, občasno se jim pa pridruži kakšna sorodna glasbena duša. Kot boste slišali jim uspe zmešati vplive afro beata, kraut rocka, free jazza, funka in še česa v izjemno poliritmično zmes, ki jo dodatno začinijo z doma narejenimi inštrumenti kot so - elektronske igračke, posebni no-tone šejkerji in nu-tone činele, ki posrkbijo za še dodatno širino zvoka. Zdaj sledi predelava komada od ameriškega skladatelja, glasbenika, kozmologa, pesnika in izumitelja več glasbenih inštrumentov, ki je bil slep - Moondog je njegovo ime, komad pa je bumbo.
Vodja skupine Nomo Elliot Bergman združi inspiracijo različnih kultur in generacij. Skozi album potujemo po različnih svetovih in aranžmaji so tako bogati in med seboj različni, da na albumu ni časa za monotonost. Glasbeniki črpajo navdih iz nam znanih in neznanih svetov, tako lahko slišimo glasbo, ki je hkrati večplastna in kompleksna, a hkrati dovolj zračna, da se najde prostor za kakšen krik posamezne trobente iz osemčlanske bande, ki še dodatno poskrbi za izjemno glasbeno doživetje, ki je pa še večje, če jim prisluhnete v živo.
Od zadnjega albuma je minilo manj kot leto in z albumom, ki so ga pripravili so še bolj prepričljivi in uspešni pri iskanju svojega zvoka. Za večino današnjih bendov, ki se lotevajo funka in afrobeta, v grobem rečeno, je značilno, da poskušajo posnemati nek retro zvok. Bend Nomo pa gre še dlje in ta retro zvok uporabi samo kot izhodišče, od koder se odrine v nova glasbena brezpotja. Ma.
Album naj bi si sposodil ime pri italijanskemu piscu Italo Calvino in je v glavnem nastal med turnejo, ki so jo imeli ob izdaji tretjega albuma z naslovom Ghost Rock. Posledice potovanj so se v dobršni meri odrazile na albumu tako, da lahko rečemo za vsak komad, da predstavlja eno resnično nevidno mesto. Banners on high. Po njem pa komad Elijah, ki ga je vodja Bergman posvetil svojemu prijatelju iz otroštva.
Pa smo pri zadnjem komadu plate Invisible cities detroitskega benda Nomo. Zadeva je izšla pri kalifornijski založbi ubiquity. Na albumu imamo 9 komadov, ki so, kot ste slišali, resnično vsak svoj svet, ki ga 8 multiinštrumentalistov še dodatno oblikuje s pomočjo doma narejenih inštrumentov.
12. marec 2009
BERNAYS PROPAGANDA - HAPPINESS MACHINES (MOONLEE Records 2009)
(17.marec - dvorana Gustaf, Pekarna MB)
26. februar 2009 ---> MLADA BELTINSKA BANDA - ŠPILAJ!
18.december 2008
Posebna izdaja MaršPlastike, 2.del (mladost-starost,stoner blues rock music, kitare, produkcija)
(Seasick Steve, Kitty Daisy & Lewis, The Black Keys, Eagles Of Death Metal, Black Mountain)
Posebna izdaja MaršPlastike, 1.del (Hipiji2008) by Mitja Hlupič, 11.12.2008
(MGMT-Oracular Spectacular, Fleet Foxes, Sigur Ros -Me? Su? í Eyrum Vi? Spilum Endalaust, Bon Iver - For Emma Forever Ago, Brightblack Morning Light - Motion To Rejoin)
Leto je okoli in kot ponavadi je tudi v letu 2008 izšlo nekaj čez 100, omembe vrednih albumov na širši pop ali če želite alter-pop sceni, kateri je namenjena oddaja MaršPlastika..V tedenski oddaji je nemogoče predstaviti vse, skozi celotno leto, vsekakor pa ste nekaj skladb iz vsake, imeli možnost slišati v rednem programu in tudi nekaj komentarja na najpomembnejše, v marševi uradni lestvici Ultrazvočne Erozije, ki jo za vas pripravlja David. V marš plastiki pa smo se letos dotikali malce drugačnemu izboru kot prejšnja leta ali pa tudi ne. Glede napovedi za prihodnost, vam lahko namignem, da bo nekaj terminov za predstavitev novih izdaj, re-izdaj, kot tudi zgodovinsko pomebnih posnetkov v prihajajočem letu, raztegnjenih skozi cel tedenski program, tudi v popoldanskem programu. Torej predstavljali bomo bistveno več novitet, re-izdaj in tudi tistih spregledanih neslišnih albumov.
Do konca leta so nam vključno z današnjim ostali še trije četrtki, zato bo vsak od njih namenjin predstavitvi treh ali štirih plošč, ki so letos na nas pustile največji vtis. Seveda, gre tukaj za relativno veliko mero subjektivnosti.
Danes vam bom predstavil, kar smo v glasbenem uredništvu poimenovali Hipiji 2008 in sicer, gre za pet, letos izdanih plošč..
Danes bomo poslušali MGMT, Fleet Foxes, Sigur Ros, Bon Iver in Brightblack Morning Light. Pri prvih dveh gre za debut, pri Sigur Ros za že uveljavljen bend, ki je v primerjavi s svojim preteklim opusom letos presenetil z pozitivnostjo in toplino, v zadnjih dveh pa za dva do letos nepoznana, ganljiva in v glasbenem svetu izredno zanimiva izdelka, predvsem zaradi pristopa snemanja plošče.
Začenjamo s hipiji, ki bi to radi bili ali bi se kot takšni radi predstavili, če upoštevamo, da prihajajo iz Brooklyna, bi jih lahko označili za betonske hipije, ki se spogledujejo z glasbeno zapuščino sedemdesetih, pomešano z synth pop progresivnostjo 80ih in 90ih..Vendar pa moramo na vse skupaj gledati drugače, kot ironičen pogled na hipije, na glasbeni sceni in nekakšnim sarkastičnim pogledom na življenja uspešnih glasbenikov, in sanjah rock zvezdnikov….nekako takole….poročimo s z manekenko, se preselimo v pariz, kjer si potem dnevno vbrizgavamo heroin…..to seveda nima nobene zveze z načinom življenja hipija.
Skozi današnjo oddajo, bomo spoznali takšne in drugačne in na koncu ugotovili, da hipiji nikoli niso obstajali. Obstajajo le indijanci, pa še to besedo si je izmislil kolumb. Torej obstajamo le ljudje, kako pa se vsak posameznik odloči da bo živel, pa ima na izbiro več načinov. Jaz si indijance predstavljam, kot tiste, ki živijo v skupnosti, v družbi ljudi, živali in narave, v kateri prebivajo, se iz nje hranijo in z njo žurajo in se obojestransko razumejo, spoštujejo, upoštevajo in pomagajo obstati, preživeti, živeti in se smejati kot tudi občasno odpotovati v druge svetove naše percepcije.
MGMT oz. management in njihov debut Oracular Spectacular, ki deluje sveže, radiu prijazno, kot psihadelična popiš ironija. Zmagovalni način mešanja hipijevskih in punkovskih idealov skozi pop glasbo 21. stoletja...to je naša odločitev, da živimo hitro in umremo mladi, …imamo vizijo, zdaj pa se zabavajmo….čas za pretvarjanje…ironična toplina, ki letos odmeva iz kleti kjer se še predvaja nova glasba, pleše, druži, filozofira in pametuje o glasbi, v Mariboru na žalost ne
Naslednji so….hja prej bi jih poimenovali za folk kmetavzarje, vendar pa so čarobne melodije in akustičen pristop tisto, kar nas na nek način spominja na hipi komune, in večerne nastope zadetih hipijev na vaškem odru. Prej glasba za hipije, kot glasba hipijev. Fleet Foxes so tisti, ki bi v hipi skupnosti, bili tisti, ki bi dan preživeli v gozdu, sekali drva za zimo, zvečer pa z umazanijo za nohti, praskami po obrazu in flanelastih srajcah pobrali instrumente ter s čarobnimi melodijami, dali spat otroke, da bi starši lahko v miru tripali na gobah.
Fleet Foxes in folk Americana v najlepši možni moderni izdaji. Poimenovali so jih tudi Freak Folk, jaz pa, da če bi jih spustili skozi “weird efekt” bi dobili še ene Animal Collective. Folk tradicija, je v zadnjih letih vsekakor postala največja zakladna skrinja, od koder črpa večina pop muzike, ki prihaja iz Amerike.
Iz
Amerike pa v, po številu prebivalcev glasbeno najbolj kreativno in
inovativno državo Islandijo. Po svetovnem uspehu leta 99 z Ágatis
byrjun in še večjo potrditvijo in uveljavitvijo z Takk leta 2005,
so nas po lanskem, ja lahko rečemo kar projektu Heima/Hvarf-Heim,
letos presenetili z izjemno pozitivno, radostno in v določenih delih
tudi plesno ploščo Me? su? í eyrum vi? spilum
endalaust. V današnji paket tako imenovanih hipijev, sem jih uvrstil
prav zaradi lanskega projekta Heima, kot tudi zaradi pozitivnosti
letošnjega izdelka. V dokumentarcu Heima (kar pomeni dom) so nas
ganili z pristopom, ko so po Islandiji izvedli turnejo, za lokalne
prebivalce različnih mest, kjer so igrali od stanovanj, zapuščenih
bark, dvoran, do koncertov na prostem, kjer so pokazali tudi svojo
okoljevarstveno plat, v kolikor ni bila očitna že prej. Za
akustično izvedbo so se odločili tudi zaradi tega, ker so javno
nasprotovali gradnji jezu, ki bi omogočal proizvodnjo elektrike, kar
so izginotje nekaterih vodnih površin.
Na novi plošči, pa se kot prvič sploh, pojavi komad v angleščini, drugače je 95% pesmi v Islandščini, nekaj malega pa v izmišljenem jeziku, kar so mediji pograbili na veliko, in pretiravali v tej smeri, da so besedila le izmišljene besede, kar pa seveda ne drži, liriki posvečajo ogromno časa, vendar pa kot sami pravijo, so velikokrat narobe razumljeni kot resen band, ko pa so v resnici zelo komični-smešni in pozitivni; torej Sigur Ros so že od nekdaj pozitivni, le da so na novi plošči to izspostavili tudi z zvokom. Zdaj brez godalnega kvarteta Amina, kot kvartet. Je pa to tudi prvi album, ki je bil v celoti posnet izven Islandije in sicer v New Yorku in mixan v Londonu.
Sigur Ros in Me? su? í eyrum vi? spilum endalaust…Hipiji zaradi anti-komercialnosti, naslovnice plošče, zavzemanja za ohranitev narave, pozitivnosti, uporabe akustičnih inštrumentov, iskrenosti, topline, povezanosti z naravo in še bi lahko našteval.
Sedaj
prehajamo, do zadnjih dveh v današnjem sklopu, dveh, ki imata
podobno, izjemno zanimivo zgodbo, po pristopu snemanja plošče. Prvi
je Justin
Vernon, ki se skriva za imenom Bon Iver (kar v francosčini pomeni
dobra zima) z naslovom For Emma Forever Ago. Zgodba gre takole: Ko se
je leta 2006 razšel s svojim bandom in življensko sopotnico, je
zapustil svoje stanovanje v Severni Karolini in se po okrevanju
bolezni ledvic, odpravil na 18-urno vožnjo v svoj rodni kraj v
severni Wisconsin, kjer se je preselil v nekakšen bivalnik sredi
tamkajšnjih gozdov, in se preživljal z lovljenjem jelenov in
sekanjem drv. Seveda je zraven imel kitaro in ko se mu je poškodovala
ali pa je potreboval strune, ni pa imel denarja, je potrebno
popravilo in podobno plačeval v divjačini.
Bolezen mu je pustila bolečine v ledvicah, ki so se odlično ujele z tistimi v duši, kar je ustvarilo izdelek, pri snemanju katerega je uporabljal akustično kitaro, svoj glas, vse skupaj pa posnel na stari snemalni opremi. Sredi zime, sredi gozda obkrožen z naravo in gozdnimi bitji in na tak način opravil s preteklostjo in se odločil, da šteje le še od sedaj naprej. Pravi, da si ne more sam jemati zaslug za ploščo, čeprav je bil edini človek v tistih gozdovih, najbrž so mu veliko pomagali škrati in druga gozdna bitja, kar je slišati tudi na plošči. Gre za veliko dejanje transformacije in izolacije od vsakdanjega modernega življenja, kar se izjemno intenzivno odraža na plošči, ki pa kljub temu zveni čisto pripravljena na poslušalce iz mesa in krvi. Predstavlja pobeg ali odmik od vsega, ne samo za njega ampak tudi za poslušalca.
Zadnja v današnjem sklopu letošnjih hipurskih izdaj in do tiste mogoče celo edine, ki bi jo lahko zares označili kot hipijevsko indijansko ploščo.
Motion
To Rejoin, se imenuje plošča Brightblack Morning Light, za katero
se skrivata Rachel Hughes in Naybob Shineywater. Gre za njun tretji
album, ki je bil posnet, v puščavi Nove Mehike, ki je sicer znana
prav po hipijevskih komunah v današnjega časa. Album pa je bil v
celoti posnet s pomočjo napajanja sončne energije. Oba dejansko
živita v tipiju sredi puščave, kjer jima uspeva celo vrt in
nekatere avtohtone hranilne in zdravilne, mistične rastline primerne
za hrano, kot tudi za spiritualna potovanja. Ja hipiji so letos v
modi, vendar pa je njun pogled in način daleč daleč od tistega
MGMTjevskega hipijestva, s katerim smo začeli današnjo oddajo. Tudi
glasba je daleč od vsega kar prihaja iz brooklyna, kar je logično.
Opisali bi jo lahko, kot glasbo vroče zemlje, spiritualnih psalmov
in mističnega šepetanja.
Nočeta izgledati kot hipija ali indijanca ampak tako dejansko živita in zaradi ljubezni, do vsega živega okoli nas, kar je vsekakor povezano z ljubeznijo do glasbe, v kateri se vse skupaj odraža. Glasba je vedno bila sredstvo sporočanja ali pa posrednovanja določenih občutkov in kot ljudje imamo nekje v sebi to, da želimo vse skupaj zabeležiti, ovekovečiti, izdelati in ker nam pripomočki to omogočajo, tudi posneti. To sta storila tudi Rachel in Naybob za kar sta k sodelovanju povabila tudi druge glasbenike, na jamm sessione sredi puščave, kjer so uporabljali kitare, Rhodes piano, vibrafon, pozavno, clarinet, saksofon, činele, tolkala, flavte, in cel kup starodavnih klaviatur in rekorderjev, vse skupaj ozvočeno in priključeno na prostem sredi puščave na štiri solarne plošče.
Zgodbe teh ljudi so fascinantne in navdihujoče, ob katerih nas prevzamejo občutki, da bi doma pobrali instrumente, prodali vso imetje, se odpravili na ladjo in se preselili k njim v gozd ali puščavo in živeli svobodno pod soncem z muziko okoli nas. Svoboda v pravem pomenu besede. Ne bomo pa se sedaj, čeprav bi se lahko, spuščali v razprave, v koliko gre tako pri Bon Iver, kot tudi pri Brightblack Morning Light, za iskrenost, in ne le še za eno marketinško potezo in pristop, ki zagotavlja uspeh plošče, zaradi specifičnosti in posebnosti, tako zgodbe, kot pristopa pri snemanju. Vsekakor gre za odlična izdelka, ob poslušanju katerih, nam niti na pamet ne pride, da bi ne bilo posneto iskreno in resnično svobodno. Založbe pa so tiste, ki vse skupaj pripeljejo do nas, v civilizacijo, na kak način v končni fazi niti ni pomembno, izdelki so tu in hvala bogu dostopni tudi na vinilkah. Koliko ti posnetki komu pomenijo, pa je odvisno od vsakega posameznika posebej. Nekaj teh zgodb smo vam danes skušali predstaviti.
MARIANNE FAITHFULL- "Easy Come Easy Go"by David Šribar, 4.12.2008
WILLIE NELSON & WYNTON MARSALIS - "Two Man With The Blues" by Mitja Hlupič, 20.11.2008
Poslušali smo eno izmed lepših, lahko pa rečemo kar najlepšo live ploščo letošnjega leta...Posneto 12. in 13. januarja 2007, v Lincoln Centru v New Yorku...Tam sta se takrat dobila dva izmed največjih ameriških glasbenih ikon....Eden je jazz skladatelj in trobentač drugi pa največja country legenda....In kaj bi skupaj lahko sestavila
jazzer in countrijaš?? Odgovor je Blues.... in plošča Two Men With The Blues...Willie-ja Nelson-a in Wyntona Marsalisa...Posneto v živo, seveda z odličnim bandom...in sicer WALTER BLANDING na saksofonu, MICKEY RAPHAEL na ustni harmoniki, DAN NIMMER na klavirju, CARLOS HENRIQUEZ na basu in ALI JACKSON na bobnih...
Ja kaj povedati od dveh legendah....Oba sta bila že večkrat nagrajena z grammyem....in to se pričakuje tudi za to ploščo, kajti na njej se neverjetno čuti, kako sta se ujela in še pomembneje, kako lepo lahko dopolnjujeta en drugega....Williejeva občudujoča čistina glasu in izpiljena natančnost na kitari, se dobesedno zlije z Wyntonovo prijetno škripajočo in kultno razjarjeno in spet nežno ščegetajočo trobento...
Willie Nelson se je rodil leta 1933, mama je pobegnila takoj po njegovem rojstvu, oče pa ju je s sestro predal svojim staršem...Stara starša pa sta učila v šoli petja, tako da je do sedmega leta že pel, igral kitaro, pisal pesmi in tudi nastopal...V življenju se mu je že od malih nog pripetilo veliko neprijetnih stvari....Ampak kadarkoli mu je
življenje metalo sranje pred noge, je vedno, brez problema šel skozi v najlepši obleki, z jointom v roki in pozitivnimi mislimi v glavi, se odpravil na avtobus in šel dalje....Tako, da ni Dylan tisti, ki je izumil nikoli končano se turnejo, ampak Willie Nelson....Tako kot Dylanova, se tudi Nelsonova koncertna turneja ne bo končala pred
njegovo smrtjo....Ali kot pravi TISTI, KI ŽIVI ZA PESEM MORA UMRETI NA CESTI...
Wynton Marsalis velja za enega največjih jazz glasbenikov moderne dobe....Kot tudi enega največjih poznavalcev jazz zgodovine....Dokazal pa se je tudi kot skladatelj klasične glasbe....Kot pomemben podatek pa se mi zdi, da je tudi glasbeni direktor Home of Jazz v Lincoln Centru, se pravi placa, kjer je bil odigran koncert in
posneta ta plošča.... Zanimivo predvsem zaradi tega, ker vsi vemo, da je Willie Nelson imel ogromno težav z davkarijo, ki mu je zasegla premoženje in hišo....Zato se je znašel v veliki finančni krizi in vsekakor je prav, da so mu v teh renutkih na pomoč priskočili prijatelji, kot je Wynton Marsalis, kot pa da snema reklame za šampone za
lase....Čeprav si je ogromno pozitivne publicitete predvsem med mladimi, zagotovil po neštetih trenutkih, ko so ga policaji dobili z ganjo....tako so, tako rekoč mesečno časopisi objavljali zgodbe o tem, kako je Willie Nelson, spet bil ujet, ko je kadil ali pa samo posedoval, tudi večje vreče priljubljene a žal ilegalne rastline...Ne glede na to
kakšen je bil razlog za sodelovanje jazzerja in country glasbenika, da posnameta blues ploščo, smo lahko zadovoljni, da je do tega prišlo....kajti resnično gre za eno lepših live plošč letošnjega leta.... Plošča je izšla letos julija pri Blue Note, v LP formatu dostopna tudi pri nas. Posneta je bila v dveh dneh na živih nastopih, in ker se
čuti različen odziv publike pri določenih komadih, gre sklepati da so na enem koncertu bili prisotni poslušalci, ki so se morali pojaviti zaradi svojega ugleda ali pomembnosti (nežni neprepričljivi kulturni aplavz) na drugem pa poznavalci (močan aplavz z žvižgi in vzkliki). Tako pač je....Tudi na naših koncertnih odrih.
HERMAN DUNE- "Next Year In Zion" by David Šribar, 13.11.2008
MATTHEW HERBERT BIG BAND- "There's Me and There's You"by Grega Volčanjk,6.11.2008
THE CLASH- "Live At Shea Stadium"by David Šribar,23.10.2008
TV ON THE RADIO- "Dear Science" by David Šribar, 7.10.2008
Težko bomo našli bend, ki je v zadnjih treh letih bil deležen tolikšne hvale, kot brooklynški TV ON THE RADIO. Tako je logično, da smo jim namenili termin v oddaji MARŠ PLASTIKA, za predstavitev nove, vsestranske glasbene mojstrovine "Dear Science". Na njej najdemo 11 komadov, nastalih pod vplivi funka, rocka, soula, gospela, ter bojda tudi "gobic".
Pri TVOTR moramo najprej izpostavit frontmana, producenta - gospoda David Siteka. Gre za utopičnega in vsekakor tudi obsedenega producenta, ki je dejaven tudi izven hišnega benda. Kot producent je sokreiral izdelke Yeah Yeah Yeahs, Liars, Scarlet Johansson ter britanskih newcomerjev leta 2008 - Foals.
Sitek v aktualnih intervjuih na vprašanje, zakaj njegova glasba zveni tako prekleto hipnotično, odgovarja v dveh verzijah.
Prva verzija, je (za večino) utrujajoč monolog, v katerem podrobno razlaga o "loop-ih", ki jih reže po neprespanih nočeh, ter tako s ponavljanjem tega postopka dekonstrukcije nastanejo novi loopi. Dolg in zelo tehničen odgovor.
Druga verzija je veliko krajša. Komad "Stork & Owl" npr., bi naj na vrhuncu tripa z gobami.
Vrhunci albuma, pa so medtem singlca "Golden Age", s temačnimi synthie-površinami podložen up-tempo komad "Dancing Choose" ter komad "Crying". Slednja imasta največ funka, ki ga pa ima album tudi nasplošno več kot predhodnik. TVOTR torej pravijo, da je potreba po več plesa, kot eni najstarejših ter najnaravnejših oblik komunikacije.
V drugi polovici albuma, kot vrhunec lahko izpostavimo komad "DLZ". Tukaj se temaćni sythei mešajo z uičenimi background vokali, ter hip hop beatom.
Pametno, funky, sexy - eden najlepših urbanih pop albumov leta 2008. Svoje vplive, v primerjavi s predhodniki, dopušča najbolj iskreno ter samozavestno. Resnično najbolj diferenčen album brooklynčanov.
Citiranje, moduliranje, kolažiranje. S temi metodami se danes fabricira POP. Na neko novo, stilsko avtonomno glasbo, ki zacveti konec desetletja (kot v 80ih techno, hip hop, grunge,....), ne računa več nihče. In če ne bi bilo bendov, kot je TVOTR, ki so dokazali, da se lahko iz stilskega mozaika porodi nov duh, bi bilo zelo žalostno opazovat, kako se retro ter citatni-pop brez inspiracije zibajo, inovativnost zamenjuje z reciklažo, in večina protagonistov, sploh več ne opazi, kako se v nezavest "copy-pasteajo".
TVOTR je uspelo, modernemu indie-rocku prispevat en obširen up-date. Sovpadanje stilov je njihova metoda, in naploh - TV On The Radio - prvi clash se pojavi že v samem imenu benda.
M. A.R.Š.
