Kot poslednji akt cikla gledaliških esejev Takorekoč na mariborskem prizorišču sta bila 11. decembra na Intimnem odru GT22 uprizorjena esej Filipa Dobranića Vpoklic in esej Samo paranoiki preživijo avtorice dr. Renate Salecl. Avtorjema sta se pridružila gledališka igralca - Dobranića je spremljal Matej Recer, Salecl pa je dopolnjevala Romana Šalehar.
Kot poslednji akt cikla gledaliških esejev Takorekoč na mariborskem prizorišču sta bila 11. decembra na Intimnem odru GT22 uprizorjena esej Filipa Dobranića, Vpoklic in esej Samo paranoiki preživijo, avtorice dr. Renate Salecl. Avtorjema sta se pridružila gledališka igralca - Dobranića je spremljal Matej Recer, Salecl pa je dopolnjevala Romana Šalehar.
Avtor eseja Vpoklic Filip Dobranić publiko pričaka na stolu ob mizi na sredini odra. Občinstvu v uvodnem nagovoru predstavi filozofsko idejo pragmatizma, ki jo je utemeljil (ne samo, ampak tudi) ameriški filozof iz 19. stoletja William James. Dobranić se ob Jamesu spomni tudi na pragmatičnost svoje profesorice za filozofijo - filozofija je za življenje, ne priprava na smrt.
Pragmatizem Dobranić razume kot poslanstvo filozofije, kot poklicanost, kot vpoklic - z nagovorom, kot tudi s celotnim esejem, želi Dobranić publiko vpoklicati v pragmatičen pristop k razmišljanju in razumevanju. Pragmatičnost je dialog, je pogovor z drugače mislečimi, in vztrajnost, da bi razložili zmote, brez da bi se od dialoga/drugega distancirali. Da bi pragmatizem lažje razložil, Dobranić zažene štoparico na svojem telefonu, in napove trideset sekund, v katerih bo nasprotno-mislečega sogovornika prepričal s svojim pragmatičnim pristopom. Ko nasprotno-mislečega opiše kot ksenofobnega in homofobnega neofašista, se na povabilo odzove Matej Recer.
Recer vstopi skozi bela vrata na robu odra, oblečen v kopalni plašč in obut v copate, z brisačo okrog vratu, ravno izpod tuša. K mizi prisede kot pripadnik rumenih jopičev, poosebitev močnega nasprotja levičarskemu aktivistu, borcu za pravice manjšin, in nenazadnje, pripadniku LGBTIQ+ skupnosti. Povabilo k mizi je povabilo k dialogu, v katerem ga Dobranić želi prepričati v pravilnost določenih levičarskih idej. A dialog je pravzaprav namenjen občinstvu - Dobranić ga prek miselnih eksperimentov uporabi za ponazarjanje ideje pragmatizma. Miselni eksperimenti so namreč uprizorjeni, Recer in Dobranić jih oddigrata, Dobranić pa jih publiki napove, jih komentira in iz njih izpeljuje - določene strategije so v dialogu s fašistom pač uspešnejše od drugih.
Dobranić je na odru prisoten ves čas, ob odrskem dogajanju teorijo razlaga in jo povezuje z vsakdanjimi situacijami, Recer pa z vstopi in izstopi skozi vrata ponazarja preobrazbo - prvič vstopi kot fanatičen desničar v kopalnem plašču, tekom dobro uro dolge uprizoritve pa se prej intelektualno len pripadnik delavskega razreda spreobrne v odprto, oblečeno osebo, pripravljeno na kompromise in sprejemanje drugače mislečih. Dobranić ga do tega spoznanja pripelje s poljudnim pragmatizmom in v »pičlih tridesetih sekundah«.
Vpoklic formo eseja razvije v obliko dialoga med občinstvom in esejistom, ki sloni na miselnih eksperimentih kot konkretizacijah filozofske ideje. Dobranić in Recer publiko naslavljata brez četrte stene, jo tudi vključujeta v uprizorjene eksperimente. Miselnih eksperimentov je dovolj, da občinstvo lahko izoblikuje ali preoblikuje lastno mnenje, in hkrati ne preveč, da bi na to mnenje pretirano vplivali ali ga manipulirali. Pristop k politični polarizaciji se ob humornih vložkih in poljudnemu podajanju filozofskih konceptov še vedno opira na Jamesovo teorijo pragmatike, ki bi jo bilo brez ponazoritev težje razumeti ali ji sploh prisluhniti.
Vpoklic v premišljanje, razumevanje in dialog je tako uspešen - če je treba, pa prek zdravice.
Uprizoritev eseja Samo paranoiki preživijo dogajanje postavi v frizerski salon, med nastopajoči, avtorico eseja Renato Salecl in Romano Šalehar ter občinstvo, pa postavi četrto steno. Renata in Romana v petek popoldan sedita pri frizerju Janezu, z rumenim tiskom v rokah, in v tempu stereotipnega “čveka pri frizerju” premlevata politični populizem. Pred občinstvo je torej postavljena povsem trivialna situacija, ki pa se tekom pogovora izkaže za parket prepričevanja in pretkanosti.
Na prvem frizerskem stolu sedeča Romana Šalehar je (prava) moderna ženska - ženska leta, podjetnica desetletja … Skratka, niza uspeh za uspehom, in vedno znova stremi k še višjim ciljem. Njen najnovejši izziv je političen - z vstopom v stranko Znova želi kandidirati na predsedniških volitvah, ker je “nekaj treba narest”. Odločitev za izstop iz bleščečega podjetniškega okolja v umazanost političnega boja preseneti Renato Salecl, ki na sosednjem frizerskem stolu predavateljsko razlaga in pronicljivo pripoveduje o politični manipulaciji sodobne konservativne desnice. Romani želi pojasniti, da vstop v politiko spada v “nebodigatreba” razdelek - v politiki se nas sliši le, če lažemo in vpijemo.
Sprva je pogovor še razmeroma vsakdanji, vsaj v tonu - Salecl nas vsebinsko namreč hitro popelje v svet Steva Bannona in Dominica Cummingsa, sodobnih taktik politične manipulacije prek socialnih omrežij in prodiranja v mainstream medije. Na njeno razlago in prepričevanje o nevarnostih takšnih političnih taktik pa Šalehar vedno znova odgovarja z idejo levega populizma - kako pa bi se lahko leva politika poslužila teh manipulacij? Oziroma drugače - kaj se lahko naučimo od Bannona?
Četudi je tematika pred občinstvo razgrnjena v nezavidljivi širini in globini - poleg Jaroslawa Kaczynskega in Kristine Kircher, dveh izmed populističnih koservativnih vodij današnjega dne, Salecl in Šalehar počvekata tudi o Juliusu Evoli, italijanskemu tradicionalističnemu filozofu, za katerega je bil še Mussolini premehak - je lahkoten ton kot povabilo v intimnost čenčanja dveh kolegic pri frizerju. A vedno jasneje postaja, da se pred občinstvom ne odvija le povsem trivialen pogovor, pač pa razpredanje manipulativne mreže.
Tempo namreč med pogovorom postaja počasnejši, in v eni izmed vedno daljših tišin Šalehar ubesedi gosto atmosfero v ponudbi: “Renata, imam eno poslovno priložnost: bi postala moja volilna svetovalka?” Ob razpletu, ko Salecl postane jasno, da je Šalehar na točno določenem mestu ob točno določenem času s točno določenim namenom, postane jasno tudi občinstvu - smo predmet manipulacije. Novi politični obraz z vpeljevanjem populističnih prijemov ponuja novo-staro rešitev za volilno telo, ki želi biti zmanipulirano. Stranka Znova nas bo resetirala, vrnila k pravim vrednotam. Dol z avtoritarci! Za našo družbo gre! Šalehar razkrije, da Salecline tekste o novem populizmu zvesto prebira. Da je potrebno biti ves čas na preži. In ker samo paranoiki preživijo, se zavemo, da populizem ni tako tuj aperçu.
Eseja tretjega večera cikla se z vizualizacijo razraseta v prepričljivi izpeljavi ideje uprizoritvenega eseja. Njuno sosledje je smiselno, z naslavljanjem političnega in oh-še-kako-aktualnega pa tvorita smiselno celoto.
Esejem Takorekoč sta prisluhnila vajenka Anemari in Jan
