Portret mladenke v ognju: Intimni šarm aristokracije

Močni valovi udarjajo v malo barko, ki se približuje veličastni kamniti obali severozahodne Francije. Med gručo mož, ki sedijo v tišini, je dekle temnih las, čvrste postave in blago maskulinih obraznih potez. V enem od močnih naletov vode z barke pade zaboj, za katerim dama brezglavo skače. Pred morjem želi rešiti tri prazna slikarska platna. 

S tem prizorom nas Céline Sciamma popelje v svoj četrti celovečerni film Portret mladenke v ognju. Režiserka, ki se je podpisala pod filme Water Lilies, Tomboy in Girlhood, s Portretom publiki prinaša še eno feministično, LGBT dramo, tokrat umeščeno v konec 18. stoletja. Za razliko od njenih prejšnjih del, v katerih je imela osrednjo vlogo reprezentacija suverene francoske družbe z rahlo agresivnim in nerazvitim političnim sporočilom, novi film večkrat nagrajene avtorice fokus postavlja na analizo, reprezentacijo in preizpraševanje tako splošne ženstvenosti, kot ženstvenosti nekega časovnega obdobja, prostorsko in politično indiferentne.

Burna življenja aristokracije

V Portretu mladenke v ognju sledimo Marianne (Noémie Merlant), drzno slikarko, ki sprejme ponudbo za izdelavo poročnega portreta dame Héloïse (Adèle Haenel). Héloïsino nasprotovanje poroki je prejšnjega slikarja z isto nalogo pripeljalo na rob norosti, Marianne pa mora izigrati damino služkinjo, da bi lahko podnevi gledala in opazovala svoj model, ponoči pa naskrivaj slikati njen portret. Ženski pričneta na kamniti obali Britanije odkrivati melanholijo in težo življenja neke druge, v redkih trenutkih dovoljene jima svobode.

Največji adut novega filma režiserke Céline Sciamma so nevsakdanji karakterji in njihove interakcije. V glavnem naracijskem toku so to vsekakor Héloïse, ki igra tradicionalno družbeno vlogo ženske, ki ji je sodba izrečena in od katere je sprejetje sodbe pričakovano, ter Marianne, svetu nevidna umetnica brez značaja, katere dela nikoli ne bodo postala znamenita, a je njena ljubezen do obrti tista, ki nadvlada želji po slavi. Portret invertira stereotipni vlogi tako muze kot umetnika (oziroma umetnice) in postavlja protagonistki v intrigantni odnos soočanja z družbenimi vlogami in potrebo po njihovi dekonstrukciji

Intimna sodba žensk

S postavljanjem Marianne in Héloïse v odnos skrivne zasledovake/skrivaj zasledovane Sciamma gradi čustveni in psihološki naboj med protagonistkama. Vsekakor je to, kar dviga karakterja, s tem pa tudi narativ in film kot celoto na višji nivo je režiserkina odločitev o hkratnem udejstvovanju likov v obeh odnosih – obe sta hkrati zasledovalki in zasledovani.

Film ne zapostavlja niti vzporednih likov. Tako sta narativa služkinje Sophie (Luàna Bajrami) in grofice (Valeria Golino) razvita v prikazovanje še nekaterih drugih perspektiv na družbene vloge žensk ob koncu 18. stoletja. Tako se ''zloglasna'' grofica v pogovorih z Marianne postopoma odpira in kaže svoje sprijaznjenje z dodeljeno družbeno vlogo (ne glede na to, ali ji je všeč ali ne) ter da želi za svojo hčer le najboljše, z ozirom na kontekst prostora in časa. Ko je govora o Sophie, je njena neželena nosečnost in način, na kakršnega se spoprijema z njo, njeno opolnomočenje, hkrati pa igra ključno vlogo v odpiranju intimnosti med ostalimi vlogami.

O slikarskih platnih, zapletih in barvah čustev

Režiserka Sciamma tri platna iz uvodnih minut filma uporablja kot tri velike točke razvoja in preobratov v filmu. Portret na vsakem platnu s sabo nosi določene emocije, določeno stopnjo intimnosti in specifično vizualno identiteto filma prek izbora barv, oblikovanje svetlobe pa z dobro nakazuje različne lokacije, v katerih se liki nahajajo.

Čeprav se film ne nanaša na specifične zgodovinske podobnosti bodo izkušenejši poznavalci likovne umetnosti prepoznali slikarke in slikarje, ki so Sciammo navdihovali. Sciamma jemlje inspiracijo iz življenja Rose Bonheur ali Marie Bracquemond, medtem ko slikarski stil protagonistke Marianne zelo očitno spominja na Berthe Morisot.

Če se posvetimo vizualni inspiraciji, je Claude Monet s svojimi deli z obali Bretanje (Woman with a Parasol, The Cliff Walk at Pourville, The Cliff, The Beach and the Falaise d'Amont) uspešno preveden v filmske kadre, prav tako pa tudi nekaj del Mary Cassatt (Five O’Clock Tea, The Lodge, In the Lodge).

Najbolj intriganten je sam pristop k žanru zgodovinske drame. Sciamma s svojim fokusom na izgradnjo odnosa med liki uspeva z zgodbo iztopiti iz klišejskega mizoginega območja podobnih filmov, ki z lahkoto padajo na Bechtel testu. Tako protagonistke niso odvisne od moških likov in ne zapravljajo vsakega trenutka svoje eksistence v filmski zgodbi z ukvarjanjem in odvisnostjo od moških. Prav tako so tu oblačila, ki filmu dodajajo pripadnost zgodovinskemu obdobju, a ne okupirajo pozornosti in ne nosijo dodatne vloge v njihovih življenjih.

Portret mladenke v ognju je nevsakdanja, opolnomočajoča drama o umetnosti in svobodi, z globokimi čustvi in intrigantnimi referencami na dela slikark in slikarjev iz obdobja impresionizma. Film je osvojil nagrado za najboljši scenarij in nagrado Queer Palm na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu.

 

Portret mladenke v ognju / Portrait de la jeune fille en feu

Režija: Céline Sciamma I Scenarij: Céline Sciamma I Fotografija: Claire Mathon I Montaža: Julien Lacheray I Glasba: Jean-Baptiste de Laubier, Arthur Simonini I Produkcija: Bénédicte Couvreur, Rémi Burah, Véronique Cayla, Olivier Père I Igrajo: Noémie Merlant, Adèle Haenel, Luàna Bajrami

Naslovna fotografija: facebook.com/PDMagazine

Prispevek je bil prvotno objavljen na portalu ziher.hr.

Facebook Twitter Deli
0 comments