O zasvojenostih in odvisnostih

Lotevamo se obsežne, že precej razcefrane, večkrat prežvečene pa še zmeraj zanimive in vedno aktualne teme: droge. Mamila. Vse o drogah. Kaj so, kako delujejo, katere poznamo in kako jih razvrščamo, kaj pravi zakonodaja? V kakšne namene se uporabljajo? V kakšne namene bi se lahko? Kakšne so dileme? Kaj menijo mladi? Kaj menijo starejši? Za zdaj pa temeljni pojmi ter o odvisnosti in zasvojenosti.

 

Droga je snov za omamljanje. SSKJ ločuje med pojmoma droga in mamilo, kjer drogo definira kot surovino rastlinskega ali živalskega izvora, ki se uporablja v zdravilstvu, medtem ko je mamilo sredstvo, ki povzroča ugodje in lajša bolečine. Naša najljubša, Wikipedia se v pojem spusti nekoliko bolj konkretno in pravi, da so droge sredstva, ki zaradi svoje kemične sestave in učinkov vplivajo na človeški organizem, spreminjajo počutje, mišljenje in vedenje. Zelo pomembno je pri drogah izpostaviti, da njihova redna uporaba povzroča zasvojenost in odvisnost. Ob tem se človeku v glavi hitro nariše slika neke zakotne umazane ulice, kjer si ljudje, ki bolj spominjajo na zombija kot človeško bitje, pikajo iglo v žilo. Ampak ne. Ne ne.
Hočeš, nočeš, imamo z zasvojenostjo od drog izkušnje vsi. Če si priznamo ali ne, je vsak od česa odvisen. Morda ne zavedno ali namerno, za marsikoga tudi neugodna in nevšečna novica, ampak ja, tako je. Nimajo vse zasvojenosti enakih posledic, saj tudi ni dveh drog na svetu, ki bi imele enak učinek na človeško psiho, o (ne)enakosti človeških psih pa dajmo kdaj drugič. Kar je tukaj bistvenega: droge lahko pojmujemo zelo široko in tako lahko sem spadajo tudi internet, televizija, socialna omrežja, računalniške igrice. Medčloveški odnosi, igre na srečo, seks.
Droge namreč posegajo v življenje posameznika tako, da lahko nad njim izgubi nadzor, zaradi pretiravane (upo)rabe zboli ali celo umre, predvsem in najpogosteje pa postane zasvojen in/ali odvisen, s čimer korenito vpliva na svoje telesno in duševno zdravje, večinoma ga tako tudi uničuje. 

Preden se zmedemo. Odvisnost in zasvojenost sta dva različna pojma, ki pa se (pre)večkrat uporabljata kot sinonima, čeprav to nista. SSKJ med pojmoma razločuje, ne pove pa veliko o tem, kaj ju razlikuje. Zasvojenost opisuje kot stanje zasvojenega človeka, odvisnost pa kot stanje odvisnega. Na centrih za zdravljenje se tako govori o odvisnostih in zasvojenostih, o zasvojenih odvisnikih in zasvojencih, ki so odvisni. Na teh istih centrih ti povedo, da se izraza uporabljata simultano, kar pa kljub tanki meji med obema pojmoma ni pravilno, saj obstaja med odvisnostjo in zasvojenostjo razlika, kljub temu, da sta pojma tesno povezana in en drugega ne izključujeta. 
Kanadska posebna senatna komisija za ilegalne droge je septembra 2002 izdala dokument, ki se dotika politike do konoplje. V tem poročilu sta zasvojenost in odvisnost jasno razločena pojma. 
Zasvojenost je splošni pojem, ki se nanaša na koncept tolerance in odtegnitvenega sindroma. Gre za ponavljajočo se uporabo substance do mere, da je uporabnik periodično in kronično intoksiciran, kaže nujnost zaužitja substance, ima velike težave pri prostovoljnem prenehanju ali zmanjšanju rabe substance in kaže odločnost pri vztrajanju uživanja substance ne glede na morebitne posledice, ki pa ŠE niso zelo jasno prisotne.
Odvisnost pa je stanje, v katerem zasvojeni uporabnik nadaljuje svojo rabo substance ne glede na zdravstvene, psihološke, relacijske, družinske ali socialne probleme, ki jih je sprožila njegova uporaba snovi. Posledice so torej ŽE vidne, ampak se odvisnik nanje ne ozira ali odziva na konstruktiven način. Odvisnost je torej zelo kompleksen fenomen, ki ima lahko tudi genetske komponente. 
Zasvojenost vodi v odvisnost, obratno pa odvisnost več ne more peljati v zasvojenost, saj je odvisnik že tako zasvojen, še preden postane odvisen. Obema pojmoma je skupno to, da gre za motnje uporabe substanc, ki so lahko duševne ali telesne narave. Kadar smo psihično zasvojeni se izraža zelo močna želja po substanci. Po drogi hrepenimo. Brez tovrstne snovi težko preživimo dan, smo nervozni in nemirmi, svojega življenja si brez nje ne znamo predstavljati. Pomembno vlogo igra mehanizem nagrajevanja, ki je v naših možganih v osnovi zadolžen za naše preživetje, saj užitek občutimo ob aktivnostih, ki nam preživetje omogočajo, kot je prehranjevanje in seks. Ta mehanizem se pri uporabi drog lahko aktivira celo v večji meri kot pri seksu. Ko se razvije odvisnost, pri uporabniku več ne gre za potrebo po užitku, ampak za potrebo po lajšanju močne želje po drogi, ki postane v naših možganih podobna drugim osnovnim potrebam.  Psihični odvisnik je tako pripravljen zanemarjati ali pa se odpovedati tudi zelo pomembnim stvarem, kot na primer njegovi socialni mreži, ambicijam in zdravju. Poleg tega postanejo možgani bolj občutljivi za stres - ljudje se težje spopadajo s pritiski in težavami, katerih negativne učinke pa jim blažijo droge, zato jih še naprej kronično uporabljajo. Telesna odvisnost se kaže predvsem v abstinenčnih težavah v določenem času, včasih tudi že v nekaj urah, ko uživalec droge ne vzame. Izraža se kot nespečnost, razburjenost, bruhanje, prebavne motnje, bolečine v sklepih in mišicah, sem skratka štejemo vse resne simptome, ki se v telesu uporabnika pojavijo ob delnem ali popolnem prenehanju rabe te snovi, zaradi prilagoditve organizma kronični rabi. 
Tukaj se pojavi vprašanje: ali se telesna in psihična odvisnost izključujeta, ali gresta z roko v roki? Človek je lahko od nečesa odvisen in zasvojen psihično ali fizično, lahko pa tudi oboje hkrati. Droge so namreč zelo specifično področje, saj na vsakogar vplivajo za odtenek drugače, pri čemer pa igra pomembno vlogo en kup relevantnih in kompleksnih faktorjev, od same vrste in količine rabljene droge, načina uporabe, pa do psihofizične kondicije posameznika, genetske zasnove, vzgoje, življenjskih nazorov in psihične stabilnosti.
Z vsemi temi faktorji pa je povezana tudi TOLERANCA. Gre za odpornost do substance, ki jo telo razvije po nekaj časa uporabe. Učinek se pri ponovnem vnosu enake snovi tako zmanjša in zaradi tega se pojavi potreba po povečanju odmerkov za dosego istih učinkov, saj se je naše telo na manjšo dozo že toliko navadilo. 
Tukaj se pojavi še eno vprašanje: ali že ob razvoju tolerance do drog lahko smatramo človeka kot zasvojenca? Odgovora na to nimamo, je pa zanimivo vprašanje. K sodelovanju v razmišljanju in debati ste vabljeni, čez en teden pa bitka med dovoljenimi in prepovedanimi drogami, katerimi, bomo še videli, in pa kaj o odvisnostih menijo na ulicah, od česa so zasvojeni.

Lep dan naj bo!

Facebook Twitter Deli
0 comments