Mariborski radio študent

Buldogi ali Bakalina

Podrobnosti

Kategorija: KoncertRacija

Ustvarjeno Ponedeljek, 03 Oktober 2011 20:59

Okrogle mize o domači glasbeni sceni me že delajo malce živčnega, ker se vrtimo v krogu in ob poslušanju le teh se v zadnjem času počutim kot pri gledanju slovenskega filma; tisti čudni občutek nekega odgovornega sramu, ali nekaj temu pdobnega, …  Kot že večkrat omenjeno, izpostavljati je potrebno tisto, kar živimo in za kar se borimo in to na način prikazovanja vsega tega, kar imamo – to je jebeno močna in razširjena scena, ki ji manjka le še povezanost oz. Tovarištvo. In ko se bo razvilo, tovarištvo namreč, bomo kar hitro postali še kako relevantni pri vprašanju kam s to državo naprej, v teh zanimivih časih pa ni zanemarljivo poudariti, da povezani tvorimo močno »volilno telo«.

Sam sem obuditev Novega Rocka videl predvsem v tem (vse ostalo sem namerno izključil iz razmišljanja) in se osredotočil predvsem na to vprašanje: »Ali nas je dovolj da rušimo?« In še bolj bistveno, ali nas je dovolj, da bolje zgradimo? In ta odgovor sem na Novem Rocku 3.0 tudi dobil. Yes, but Not Yet.  O 9. septembru v Križankah bi bil zelo kratek:  Zircus in Aktivno Propagando sem zamudil, pri Buldogih resnično užival in kocine so mi šle pokonci, tako kot mi gredo, ko jih vrtimo na Maršu. Stal sem tam in analiziral, a ko je prišel del »če ti naujo dal, kaj je tvojga, si boš pa sam uzel,« sem skočil v zrak in zakričal. Sedaj sem tudi že pogruntal, kako si bom vzel vse tisto, kar mi pripada… Hvala, Buldogi.

N`Toko in Damir Avdič ne potrebujeta komentarja, Kvinton, Otroci Socializma in Melodrom tudi ne! Le to bi dodal pri Kvinton, ki jih Igor Vidmar omenja kot tisti štajerski del programa - če bi že obstajalo  tovarištvo, bi, ko ste sestavljali line up, poklicali v Maribor in dobili kakšen predlog z recimo Nina Bulatovix. Na Nietih sem se počutil kot na cvičkariji, lampijončkih, ali kje drugje pod kakšnim šotorom, čeprav še tam nisem nikoli bil. Da pa je zadnji nastopil Kavaš, je pa sestavilo moj doživljajski spis, ki sem ga tisto večer pisal v glavi. Da je nastopil zadnji, se mi je zdelo zelo primerno in lep pokazatelj, kje smo s kolektivnim duhom, ki bo rušil in gradil in razumevanjem kaj scena je in kaj se na njej dogaja in takrat se je lahko začelo štetje koliko nas je. Zaključek Not Yet (mimogrede, super mlad punk iz Cerkna). Zakaj? Špiker – povezovalec je vmes ugotavljal nekako takole: »Lahko je bilo vam v osemdesetih, ko ste imeli fokusiranega sovražnika!« Tu se mi je še dopolnil moj doživljajski spis. Jebemti, pa saj imamo ta večer na odru človeka, ki nam ga je tako prefinjeno razkril in ga izpostavil, sovražnika namreč – Sovražnk so Tri besede:  Zasebnost, Varnost, Udobje. In kako se boriti proti temu tro-edinemu sovražniku?

TAKO, DA SE MU ODPOVEŠ! Ko bodo Križanke polne, na odru pa nevarna in neudobna muzika, bomo lahko govorili o tem, da nas je dovolj in da nas povezuje tovarištvo, ki je sposobno spreminjati. Začelo pa se bo, ko bodo vsi ti klubi premajhni za nastope Kavašev, Brecljev, Solistov, Žoambotov, Nin, in tako dalje.

In kako se za začetek odpoveš sovražniku? Odpraviš se na špil na kak drug konec Slovenije zato, ker so tam na odru, pred in za njim, tvoji tovariši. Odpraviš se tudi, ko si brez denarja - spiš na tleh in zjutraj pomagaš pri pucanju kluba, dvorane, ... Tako se začne. In to tovarištvo bo predstavljalo močno volilno telo, ki bo počistilo meglo in drek in vrnilo med ljudi malce neudobja, odgovornosti, nevarnosti, a zagotavljalo osnovne potrebe brez ogrožanja posameznikovega preživetja, obsodilo enoumje in pokazalo odgovore in možnosti tovarištva, na ruševinah nakupovalnih centrov zgradilo kulturne domove in ukinilo ministrstvo za kulturo.  Vzpostavil samooskrbo in vrnil ljudem človečnost in dostojanstvo, kjer bo vsak dobil kar mu pripada in sprejel, da mu pripada do neke meje. Ker bolj kot sedaj, se človek res ne more usrat! Več je le še eksplozija in napol pojeden svet.  To bo Novi Rock. Upam da ne 6.0.

Eno je pop kultura in drugo je kl(j)ubovanje, a da sta povezana nam dokazuje Klubski Maraton in Melodrom.

In ko smo pri kl(j)ubovanju: premalo izpostavljamo tisto, kar se je en dan pred Novim Rockom zgodilo na letnem odru Gala Hale v sklopu obletnice Metelkove in dokazuje potencial kritične povezanosti znotraj angažirane scene. To je »eurordiranje«, ki sta ga na nastopu Marka Breclja tisto noč izvedla Miha Zadnikar in Marko Brecelj, s čimer sta na tako čudovit način opozorila na financiranje programov, ki se pokrijejo z vstopnino in zato prehajajo iz kl(j)ubovanja v pop kulturo.

In ko smo že pri Gala Hali, se ustavimo pri dogodku obletnice Nirvaninega albuma Nevermind, zgodovinskega prehoda neudobne muzike v pop kulturo. Zopet se je zgodila nepozorna in nedopustljiva nezavednost, kje je ta prehod pomenil zgodovinski prelom – to je v Bistrici ob Sotli, ko je zaradi tega prehoda Nirvane nastal Mladinski klub Metulj in zatem kopica bendov v vasici s 1500 prebivalci. Večina posameznikov iz teh »grungerskih« bendov je danes konkretno prisotnih na domači glasbeni sceni od improvizacije, jazza, rocka, pop rocka, etna, … In nobeden od teh bendov ni bil povabljen, da nastopa na obletnici Neverminda.

Spregledati te bende je nedopustno, sploh zaradi dejstva, da je že leta 2004 izšla kompilacija UROK, ki jo je miksal Aldo Ivančič in ob njeni izdaji zapisal:

»Bistrica ob Sotli je majhen kraj; za tiste, ki ne veste, nekje na pol poti med Brežicami in Rogaško Slatino, tik ob hrvaški meji, pri Kumrovcu, rojstnem kraju Josipa Broza Tita. Pravzaprav smo snemali v Polju, v Rudovi hiši, ki je še bližja meji. Čez mejo nismo šli.
Zakaj je BoS fenomen? Kraj ima približno 1500 prebivalcev. Tukaj imajo mladinski klub Metulj, v katerem so med drugimi igrali Dežurni Krivci, Zlatko Kaučič, Demolition Group…Pestro ne? V okviru kluba delujejo tudi štiri rock skupine: Zmajev Rep, Malik, Eternia in No Cenzura. Najmlajši član ima 17 let, najstarejši pa 27. Če bi te podatke statistično prenesli na celo Slovenijo, bi to pomenilo, da bi v Sloveniji imeli približno 1333 mladinskih klubov in 5333 rockovskih skupin.
Kako nagraditi ta entuziazem, kreativnost in inovativnost? PREDVSEM GA JE TREBA OPAZITI IN MEDIJSKO POUDARITI TER POSKUSITI PRENESTI IZKUŠNJE V DRUGE KRAJE.«

Naj za zaključek povem še to, da je pred tedni v Klubu Metulj v katerem se ustavlja tudi Klubski Maraton, nastopil nov mladi bend (po desetih letih), zaradi katerega je bil klub nabito poln, prisotna pa tudi župan in župnik, ki je častil špricer. Ali lahko govorimo o novih premikih, pa bo razvidno te dni, ko se tam ustavi Klubski Maraton. Če bo tudi takrat klub nabito poln, potem smo zreli za vse zgoraj našteto. Če ne, bomo pač počakali na še kakšen Novi Rock in kakšno obletnico.

Zaključek:

Možno da je vse to resnično le v mojem svetu, v svetu ki je omejen zaradi moje hibe idealizma in upanja v spremembe od spodaj navzgor. Kljub temu, da gledam okoli sebe in opazujem, zaradi svoje ozkosti ne opazim dogajanja okoli mene. Ne opazim, da so drugačni časi, ne upoštevam da mora tudi alter služiti denar in da je le ta zagotovilo spremembam, ki naj bi se dogajale od zgoraj navzdol in je za razvoj in tovarištvo potrebna le pravilna (beri tržna) promocija bendov.  Oprostite, tega ne morem sprejeti! Prosim, dokažite mi, da se motim. Svojo nevednost bom z veseljem in olajšanjem sprejel in se s tisočimi kilogrami lažjo dušo odločil za Bakalino. Se umaknil visoko med gozdove, skrbel za družino in užival v ustvarjanju umetnosti, ne pa težil k spreminjanju dojemanja kulture in umetnosti življenja skozi angažma alter kulture za boljši jutri vseh nas.